Grad Jamnik (410 m) (tudi Iamnik ali Holenstein) je nekdanji grad, ki je stal v Zrečah, natančneje v zaselku Kovač. Grad je bil pozidan v 14. stoletju, kmalu pa je bil prezidan v dvorec. Dvorec je bil okoli sredine 18. stoletja opuščen, leta 1911 pa razstreljen.
Zgodovina
Srednji vek Prvotni grad na ozemlju, ki je bilo v lasti krške škofije, je zgradil konjiški vitez Tanner, verjetno Henrik († 1369). Leta 1311 je nastopal kot priča v neki zadevi v Slovenski Bistrici, leta 1333 pa je prodajal manjšo alodialno posest na gradu (burk), ki je stal nasproti Lušperka. Grad Jamnik je nastal pred letom 1333. Tanner je leta 1342 ob gradu zgradil kapelo oziroma grajsko cerkev z značilnim viteškim patrocinijem sv. Pankracijem, ki jo je oglejski patriarh v potrditveni listini, ki je zdaj shranjena v Arhivu RS, lokaliziral kot in fundo proprio sub castro […] Holenstayn in dicta plebe sito. Tako grad kot posest v neposredni okolici sta bila po patriarhovih besedah Tannerjeva last (alod), vendar je to po mnenju Igorja Sapača netočno. Zanimivo je, da se je po letu 1342 za grad uveljavila slovenska oblika imena – ime naselja je, nasprotno kot pri Freudenbergu, nadomestilo staro nemško grajsko ime. Slovensko in nemško ime kažeta, da je šlo za grajsko stavbo, ki je nastala v povezavi z naravno votlino – Pavlakovo jamo – na pobočju hriba nad Novo Dobravo. V srednjem veku je bila grajska stavba na prvi pogled bolj podobna plemiškemu stolpastemu dvoru kot utrjenemu gradu z obzidanim notranjim dvoriščem. Na to kažeta listini iz let 1369 in 1386, v katerih se omenja kot plemiški sedež oz. selišče – das gesiezz, das gehaizzen ist im Jamnichk in gesezz, daz da haizzet zum Jamnik. Da pa vendarle ni bil značilen neutrjeni stolpasti dvor, kakršni so bili v poznem srednjem veku na Slovenskem dvakrat številnejši od utrjenih gradov, ampak je imel status pravega gradu, kažeta listini iz let 1342 in 1477, v katerih se omenja kot grad Jamnik – castrum Holenstayn in castellum Jannik. Grad so kot fevd krške škofije imeli gospodarji gradu Konjice in ga podeljevali naprej v fevd svojim vitezom. Po smrti viteza Tannerja leta 1369, ki je najverjetneje dočakal starost okoli osemdeset let, sta Jamnik prejela v fevd brata Henrik in Leopold s Konjic, v zameno za službo Viltuškim.Sapač, I. (2016), str. 55 sličica|Listina iz 27. avgusta 1369, ko brata Henrik in Leopold VI. Konjiška potrdita Katarini Viltuški prejem gradu Jamnik v zameno za službo Viltuškim
Jamnik je pred tem nudil bivališče že Ortolfu V. († 1369), bratu Henrika in Leopolda VI., kot obubožanemu in razlastninjenemu bivšemu konjiškemu lastniku. Konjiški vitezi so bili pri razpolaganju z Jamnikom omejeni; niso ga smeli zastaviti, prodati, odtujiti kot poročno dajatev, po njihovi smrti brez dedičev pa bi z Jamnikom razpolagali gospodarji konjiškega gradu. Poslej so nekateri Konjiški ob izvornem imenu nosili tudi ime novega bivališča – Jamnika. Leta 1386 je postal novi lastnik gradu Hugo VIII. Leta 1432 sta ga kot walseejski fevd imela Bernard Sachs in njegova mati Doroteja, ki sta bila tudi patrona grajske cerkve sv. Pankracija.Sapač, I. (2016), str. 56
Ko so se na širšem območju Zreč med letoma 1437 in 1438, v fajdi med knezom Friderikom II. Celjskim in nadvojvodo Friderikom III. Habsburškim, odvijali spopadi, so habsburški pristaši uspeli zasesti Jamnik. To se je posrečilo oskrbniku gradu Lušperk Andreju Metzu, ki mu je celjska vojska porušila grad. Metz je Jamnik zavzel najverjetneje leta 1438, pri tem pa grad najbrž ni bil razdejan. Morda se je Metz po razdejanju Lušperka naselil v Jamniku in mu z ustreznimi gradbenimi posegi dal značaj utrjenega gradu. Na to smemo pomisliti, ker je znan podatek, da je julija 1439 krški škof Janez Schallermann (1373–1465) Andreju Metzu povrnil stroške, ki jih je dobil z obnovo med vojno porušenega gradu Lušperk, a ker se Lušperk ni obnovil, je možno trditi, da se Jamnik v razpoložljivih srednjeveških listinah leta 1477 omenja kot grad (castellum Jannik) in ne več kot selišče (gesiezz). Lahko predpostavimo, da je bilo prvotno bivalno poslopje obdano z zidanim obzidjem, ki pa ni bilo posebej visoko ali močno ter se ni moglo primerjati z značilnimi obodnimi obzidji srednjeveških gradov. Kasneje je grad pripadal deželnoknežjemu lastništvu, pripadajoča posest pa krškemu fevdu.
Novi vek Leta 1542 je bil grad ocenjen na 200 imenjskih funtov, kar kaže, da je bil majhen. sličica|Grad Jamnik, upodobljen na Vischerjevem zemljevidu Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio, 1678|levo|244x244_pik
Med letoma pribl. 1533 in 1559 je bil Jamnik kot zakupna posest v lasti Ožbalta Pragerja, leta 1580 pa Krištofa Pragerja. Po Pragerjih naj bi Jamnik posedoval nek član plemiške rodbine Curti. Po letu 1620 so Jamnik do druge tretjine 18. stoletja imeli v lasti člani plemiške rodbine Führer pl. Führenberg, ki so na slovenskem Štajerskem posedovali še dvorca Ranšperk v naselju Rupe pri Šmartnem v Rožni dolini (pred 1685–1800) in Galenhofen na Legnu pri Slovenj Gradcu (1790–1825). Jamnik je leta 1620 pridobil Krištof vitez Führer (roj. pred 1569), ki mu je cesar Ferdinand II. za vojaške zasluge v Vojni krajini podelil plemiški naslov pl. Führenberg. V glavnem je živel na gradu v Varaždinu, kjer je tudi umrl. Vendar so Führerji pl. Führenbergi vsaj občasno bivali tudi na Jamniku, saj je bil leta 1692 v zreški župnijski cerkvi sv. Egidija pokopan Erazem Führenberg. Krištofa Führerja pl. Führenberga, ki je bil leta 1627 sprejet med štajerske deželne stanove, je nasledil njegov sin Boltežar. Tako kot nekateri njegovi predniki je bil ugleden vojak v Vojni krajini in dosegel je čin generala. Njegov sin in tretji Führer pl. Führenberg na Jamniku je bil Bernard, prav tako bojevnik v Vojni krajini. Poročil se je z Ano Elizabeto pl. Hohenwart. Njun sin Wolfgang Führer pl. Führenberg († 1712) je dedoval Jamnik in Ranšperk. Po smrti ga je na Ranšperku nasledil njegov najstarejši sin Janez Anton Führer pl. Führenberg († 1771).Sapač, I. (2016), str. 57 sličica|Gradu Jamnik v 17. stoletju, rekonstrukcija I. Sapača
Kot največji dokaz o obstoju in izgledu dvorca Jamnik velja bakrorez topografa Georga Matthäusa Vischerja (1628–1696) iz ok. leta 1681. Vischerjeva upodobitev desno (severno) od grajske cerkve sv. Pankracija prikazuje kompaktno dvonadstropno dvotraktno renesančno grajsko stavbo z L-obliki talne ploskve, strmo večkapno streho in dvema stolpičastima izzidkoma različnih oblik. Levi izzidek je bil dvonadstropen in prislonjen na kot glavne fasade, desni pa je nekoliko nižji in prislonjen na zadnjo zahodno fasado krajšega trakta. Ob njem je bilo manjše pritlično stolpičasto poslopje s kubično maso in piramidalno streho. Fasade nadstropij so imele dokaj velika pokončna pravokotna okna s preprostimi okviri; le v prvem nadstropju levega izzidka je okenski okvir opremljen s trikotnim čelom. V pritličju so bila okna in portali večinoma izpuščeni, kar je verjetno risarska napaka; domnevno so bili pritlični prostori osvetljeni z manjšimi podolžnimi okenci s kamnitimi okvirji. Glavno dvorišče je obdajal 2–3 m visok zid z portonskim prehodom sredi vzhodne stranice.Sapač, I. (2016), str. 59
V 18. stoletju so razpoložljivi zgodovinski podatki v zvezi z Jamnikom pomanjkljivi in na njihovi podlagi je težko natančneje rekonstruirati zgodovinsko dogajanje. Zdi se, da je po smrti Wolfganga Führerja pl. Führenberga leta 1712 grad Jamnik, v celoti ali vsaj deloma, dedoval eden od njegovih drugih šestih sinov, Franc Ksaver Führer pl. Führenberg, ki je kot lastnik izpričan še leta 1730. Za njim je bila v obdobju okoli sredine 18. stoletja lastnica Jamnika Julijana baronica Kulmer. Iz uporabljenih virov ni mogoče ugotoviti, zakaj je rodovina Führer pl. Führenberg po enem stoletju Jamnik izgubila. Gospostvo je sicer od cenitve leta 1542 napredovalo in leta 1754 je imelo 80 podložniških hiš. Julijana baronica Kulmer roj. pl. Hohnemer (1723–1768) je bila okoli leta 1750 skupaj z možem Jožefom Emerikom baronom Kulmerjem (1717–1790) tudi lastnica gospostev in grajskih stavb Rotenturn v Slovenj Gradcu ter Hartenštajn in Valdek v Mislinjski dolini. Vse kaže, da se je grad Jamnik v tej epohi (ok. 1750) spremenil v razvalino. (Isto se je približno takrat ali malce pozneje zgodilo tudi z gradom Valdek in s Führenberškim dvorcem Ranšperk).
Vsekakor za zakonca Kulmer kot rezidenca ni mogla imeti posebnega pomena, saj sta si okoli leta 1755 temeljito preuredila dovolj reprezentativni, veliki in udobni dvorec Rotenturn v Slovenj Gradcu, ki je postal tudi upravno središče njunih štirih zemljiških gospostev. Grad Jamnik je zagotovo bil propadel že pred zadnjo tretjino 18. stoletja, saj na takrat jožefinskem vojaškem zemljevidu ni več označen, niti kot razvalina, in spremno besedilo ga ne omenja; vrisana je samo grajska cerkev z zvonikom, ki je poimenovana kot cerkev sv. Antona. Najbrž so bili ostanki gradu že takrat skromni; zaradi enostavne dostopnosti so jih zlahka uporabili za potrebe kamnoloma. Jožef Emerik baron Kulmer je po ženini smrti gospostvo Jamnik z razvaljenim gradom prodal. Med letoma 1771 in 1802 je kot lastnik Jamnika zato izpričan Janez Nepomuk Weismann. Leta 1802 je jamniško gospostvo s podrtim gradom kupil Maks vitez Leuzendorf, od leta 1850 pa je posest imel Jožef Steinauer. Okoli leta 1878 so bili lastniki jamniške posesti Stenauerjevi dediči. Na lokaciji grajskega kompleksa so zrasle kmečke domačije. Te so stale že pred letom 1825, ko je nastal franciscejski kataster; v njegovi mapi je označena samo skromna razvalina gradu na pravokotni talni ploskvi in jugovzhodno od nje ruševina grajske cerkve. Ob ruševinah so v katastrski mapi vrisana tri pravokotna poslopja, ki so tvorila kmečko domačijo (zaselek) Kovač (Kowatsch). To so bile (druge) nepremičnine 147, 148, 149. Njihov takratni lastnik pa je bil Štefan Kovač (Stephan Kovatsch). V drugi polovici 19. stoletja so bile grajske razvaline že pičle. Obsežnejše so bile razvaline grajske cerkve sv. Pankracija, v kateri so leta 1775 nehali maševati, leta 1783 pa so jo začeli uporabljati kot gospodarsko poslopje. Do leta 1825 se je stavba spremenila v ruševino. To sklepamo zaradi kategorizacije na karti franciscejskega katastra.Sapač, I. (2016), str. 58sličica|Tloris gradu Jamnik, po A. Stegenšek
Razvaljeno zidovje je v last dobil kmet Jožef Potočnik, ki ga je nato prodal vodstvu bližnjega premogovnika. Njegovo vodstvo je ostanke dvorca Jamnik leta 1911 dalo razstreliti. Dogodek je sledil le malo zatem, ko je ostanke obiskal, opisal in tlorisno narisal Avguštin Stegenšek. Stegenškova pesimistična napoved se je uresničila – kamenje so porabili za potrebe rudnika. Ostal je le skromni fragment zahodnega zidu, ki so ga okoli leta 1941 vključili v novo gospodarsko poslopje na mestu nekdanje cerkve. Fragment je še danes ohranjen na zadnji (zahodni) strani tega poslopja, ki danes služi kot garaža; visok je približno 1 meter in dolg okoli 4 m. Ker je sodobno ometan, strukture zidave ni mogoče natančno analizirati in z gotovostjo potrditi, da gre za ostanek nekdanje cerkvene arhitekture. V 20. stoletju so na območju nekdanjega grajskega kompleksa zgradili več novih stanovanjskih hiš. Na lokaciji domačina, ob vznožju vzpetine z naravno votlino, stoji manjša betonska ploščad, ki služi kmetijskim namenom. V bližini so še vidni sledovi nekdanjega grajskega ribnika, ki jih je v zadnjih letih deloma zakril nova stanovanjska hiša.
Glej tudi
Grad Lušperk Grad Freundenberg
Sklici
Viri
Kategorija:Gradovi v Sloveniji Kategorija:Zreče Kategorija:Dvorci v Sloveniji