Harald I. Gormsson (staronorveško Haraldr blátǫnn, dansko Harald Blåtand) je bil danski (ok. 958/964–985/986) in norveški kralj (ok. 970–985/986) iz hiše Gorm, * 911, Danska, † 1. november 985/986. Jomsborg.Lexikon des Mittelalters , Zvezek 4, kolona 1929

Življenje thumb|200px|Spominski kamen v Wolinu, zahodno Pomorjansko, Poljska

Harald je bil sin Gorma Starega in njegove žene Tire Danebod. Danski prestol je nasledil po očetovi smrti. Natančen datum kronanja je sporen. Nekateri viri kažejo, da je bil kronan okoli leta 936, dendrokronološka analiza lesene skrinje v Gormovem domnevnem grobu v Jellingu pa kaže, da je Gorm umrl leta 958 in da ga je Harald nasledil istega leta.Knut Helle (Hrsg.): The Cambridge History of Scandinavia. Band 1. Cambridge 2003, str. 174

Harald je kot vikinški voditelj večkrat napadel Normandijo, kjer je leta 945 podprl trinajstletnega vojvodo Riharda I. Normandijskega (932–996) tako, da je ujel francoskega kralja Ludvika IV. in ga izročil frankovskemu mogotcu Hugu Velikemu, ta pa ga je prisilil, da je priznal Rihardovo zahtevo po prestolu. Leta 948 je Harald priznal nadvlado cesarja Otona I. in ustanovil škofije Aarhus, Ribe in Schleswig, s čimer se je začelo pokristjanjevanje Skandinavije. Leta 950 je ustanovil Jomsborg, znan tudi kot Julin, Jumne ali Wollin na Pomorjanskem. Njegovo glavno prebivališče je bil verjetno Jelling.Harald Blauzahns Königshof gefunden

Po poročilu Widukinda Corveyskega je bil Harald krščen pri Poppovem kamnu okoli leta 960, potem ko ga je duhovnik Poppo čudežno spreobrnil v krščanstvo.Widukind von Corvey, III, 65, v Paul Hirsch, Hans-Eberhard Lohmann (ur.): Widukindi monachi Corbeiensis rerum gestarum Saxonicarum libri tres (= MGH Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum separatim editi. Band 60). Hahn, Hannover 1935. str. 140f Leta 963 in 967 je bogato regijo Wolin in s tem posredno Jomsborg napadel poljski knez Mješko I., vendar ga ni osvojil. V zapisih o tem dogodku so prvič omenjeni Poljani.

Leta 974 je Harald po smrti Otona I. napadel Holstein.Edith Marhold: Haithabu in der altisländischen Literatur v: Klaus Düwel, Edith Marold, Christiane Zimmermann (ur.): Von Thorsberg nach Schleswig. (= Reallexikon der Germanischen Altertumskunde. Ergänzungsband 25). de Gruyter, 2001, ISBN 3-11-016978-9. str. 85. A. Krause: Haraldr Blátönn. V: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde Bd. 13. de Gruyter 1999, ISBN 3-11-016315-2, str. 639. V protinapadu Otona II. je moral cesarju prepustiti osvojeno ozemlje.

Harald se je povezal s sinovi Erika I. Norveškega, ki ga je pregnal Haakon Dobri. Po smrti Hakona Dobrega je zasedel južno Norveško in postal norveški kralj.Palle Lauring: Geschichte Dänemarks. Wachholtz, Neumünster 1964, str. 47f Med svojim vladanjem je za jarle imenoval sinove Erika I., vključno s Haraldom Lepolasim. Sigurda Ladejarla, nekdanjega zaveznika Haakona Dobrega, so ubili, s čimer se je začelo dolgoletno sovraštvo med hišo Haralda Lepolasega in Ladejarli. Ko so slednji postali preveč arogantni, je Harald Modrozobi zamenjal stran in se povezal s Hakonom Sigurdssonom, sinom umorjenega Sigurda Ladejarla, ki je postal njegov vazal. Leta 983 je Harald ponovno zavzel Schleswig, ki ga je izgubil leta 974.

thumb|200px|Grob Haralda Modrozobega v Roskildski stolnici

Harald Modrozobi je bil prvi vladar, ki je združil Dansko pod eno krono, vendar je spor glede nasledstva sprožil upor sina Svena Vilobradega. Na Baltskem morju se je okoli leta 986 zgodila legendarna pomorska bitka pri Helgenesu, ki se je s pomočjo jomskih vikingov končala s Svenovo zmago. Po pisanju v nordijskih virih, kot sta Saga o Jomsvingih in Saga o Knitlingi in Heimskringli, je bil kralj med nočnim zatišjem v bojih na kopnem napaden iz zasede in hudo ranjen s puščico. Harald Modrozobi je s svojimi zvestimi privrženci pobegnil iz bitke na južno obalo Baltika v kasnejše Pomorjansko.

Umrl je 1. novembra leta 985 ali 986 v Jómsborgu ali Jumneju.Palle Lauring: Geschichte Dänemarks. Wachholtz, Neumünster 1964,str. 48 Na danskem prestolu ga je nasledil sin Sven Vilobradi.Robert Bohn: Dänische Geschichte. Beck, München 2010, str. 10f Po poročilu Adama Bremenskega so Haraldovo truplo prepeljali v Roskildsko stolnico, ki jo je zgradil prav on.Adam von Bremen II/25, str. 106f

Vzdevek Izvor kraljevega vzdevka 'Blátǫnn' ('Modrozobi' ali 'Črnozobi') ni jasen in je zato predmet številnih ugibanj in ljudskih etimologij. Domneva, da se je ime nanašalo na barvo kraljevih zob, je predmet razprave.

Prvi del sestavljene besede zagotovo izvira iz staronordijskega izraza blár, ki lahko pomeni 'temno moder', 'črn' ali 'svinčeno siv'.

Negotov je drugi del njegovega vzdevka, -tönn, ki pomeni 'zob'. Verjetna razlaga je, da gre za tako imenovano heitijsko metaforo za meč. Drugi zgodovinarji menijo, da je povezan z besedo þegn, ki pomeni 'svoboden človek', 'podložnik' ali 'bodalo'.

Vzdevek se lahko razume tudi dobesedno. Mrtev zobni živec povzroči, da zob potemni, kar je še posebej opazno na sprednjih zobeh. Vzdevek Modrozobi ali Črnozobi torej zelo verjetno opisuje ravno to značilnost.

Seznam soprog in otrok Soproge: Gunhilda Tove ali njena mati, Mistivojeva vdova Girte (Girid) Švedska

Otroci: Hakon Gunhilda (umrla 13. novembra 1002, žrtev velikega pokola na dan svetega Bricea v Angliji) Sven I. Vilobradi (ok. 960–1014), danski kralj od leta 986 Tira (umrla 18. septembra 1000), poročena z Olafom I. Tryggvasonom (968–1000)

Jellinški runski kamen

Večjega od dveh runskih kamnov v Jellingu je v drugi polovici 10. stoletja postavil Harald Modrozobi. Na njem je runski napis:

RuneTranskriptPosodobljen zapisᚼᛅᚱᛅᛚᛏᚱ᛬ᚴᚢᚾᚢᚴᚱᛣ᛬ᛒᛅᚦ᛬ᚴᛅᚢᚱᚢᛅharaltr:kunukṛ:baþ:kaurua„Haraldr konungr bauð gjöra“ᚴᚢᛒᛚ᛬ᚦᛅᚢᛋᛁ᛬ᛅᚠᛏ᛬ᚴᚢᚱᛘ ᚠᛅᚦᚢᚱ ᛋᛁᚾkubl:þausi:aft:kurm faþur sin„kuml þessi eftir Gorm föður sinn“ᛅᚢᚴ ᛅᚠᛏ᛬ᚦᚨᚢᚱᚢᛁ᛬ᛘᚢᚦᚢᚱ᛬ᛋᛁᚾᛅ᛬ᛋᛅauk aft:þa;urui:muþur:sina:sa„ok eftir Þyri móður sína, sá“ᚼᛅᚱᛅᛚᛏᚱ ᛁᛅᛋ᛬ᛋ<ᚨ>ᛣ᛫ᚢᛅᚾ᛫ᛏᛅᚾᛘᛅᚢᚱᚴharaltr ias:s<a;>ṛ·uan·tanmaurk„Haraldr sem vann Danmörku“ᛅᛚᛅ᛫ᛅᚢᚴ᛫ᚾᚢᚱᚢᛁᛅᚴala·auk·nuruiak„alla ok Noreg“᛫ᛅᚢᚴ᛫ᛏᛅᚾᛁ᛫<ᚴᛅᚱᚦᛁ᛫>ᚴᚱᛁᛋᛏᚾᚨ·auk·tani·<karþi·>kristna;„ok Dani gjörði kristna.“

V slovenskem prevodu se napis glasi:

"Kralj Harald je ukazal, naj se ta spomenik postavi njegovemu očetu Gormu in materi Tiri; Haraldu, ki si je podjarmil vso Dansko in Norveško ter Dance spremenil v kristjane."

Sklici

Viri

Primarni vir Adam von Bremen: Hamburgische Kirchengeschichte. Geschichte der Erzbischöfe von Hamburg (in der Reihe Historiker des deutschen Altertums). Herausgegeben von Alexander Heine. Prevod Johann Christian Mauritz Laurent in Wilhelm Wattenbach. Phaidon Verlag, Essen und Stuttgart 1986. Drugi viri Esben Albrectsen: Harald Blåtand og Danmark. In: C. Dure-Nielsen et al. (ur.): Struktur og funktion. Festskrift til E. Ladewig Petersen. Odense 1994. Erich Hoffmann: Beiträge zur Geschichte der Beziehungen zwischen dem deutschen und dem dänischen Reich für die Zeit von 934 bis 1035. V: 850 Jahre St.-Petri-Dom zu Schleswig 1134–1984. (= Schriften des Vereins für Schleswig-Holsteinische Kirchengeschichte. Reihe I, Band 33). Schleswig 1984, ISBN 3-88242-086-3, str. 105–132. Lutz Mohr: Die Jomswikinger – Mythos oder Wahrheit. Nordische Sagas zusammengestellt, kommentiert und herausgegeben. Edition Pommern, Elmenhorst 2009, ISBN 978-3-939680-03-1, str. 11. Lutz Mohr: Drachenschiffe in der Pommernbucht. Die Jomswikinger, ihre Jomsburg und der Gau Jom. (= Reihe: Edition Rostock maritim). Ingo Koch Verlag, Rostock 2013, ISBN 978-3-86436-069-5, str. 16–22. Niels Lund: Jellingkongerne og deres forgængere. Wikingerschiffsmuseum Roskilde|Vikingeskibsmuseet i Roskilde. Gylling 2020, ISBN 978-87-85180-75-9

Kategorija:Rojeni v 10. stoletju Kategorija:Umrli v 10. stoletju Kategorija:Vladarji v 10. stoletju Kategorija:Danski kralji Kategorija:Norveški kralji