Marija Genovefa Štupca, znana tudi kot Micka Štupca, slovenska učiteljica, pisateljica in humanitarna delavka, 5. januar 1873, Šempeter v Savinjski dolini, † 22. januar 1955, Maribor.
Otroštvo in izobraževanje Rodila se je v 5. januarja 1873 v slovenski družini v Šempetru v Savinjski dolini. Njena mati je bila učiteljica Marija Kreft, oče pa nadučitelj Anton Štupca. Bila je njun prvi otrok. Leta 1874 se je rodila njena sestra, poznejša učiteljica in socialna aktivistka Antonija Štupca (1874-1962). Leta 1874 se je z družino preselila v Stoperce, kjer se je njenima staršema rodila še ena hčerka, ki je umrla nekaj mesecev po rojstvu. Njun oče, ki je pred službo nadučitelja opravljal službo učitelja petja, jima je s sestro Antonijo že kot malčicama privzgojili ljubezen do glasbe in slovenščine. Leta 1876 ji je umrl oče, in z materjo in sestro so se preselile na Ptuj k materini sestri, gostilničarki, pri kateri se je njena mati zaposlila. V gostilni je njena mati pogosto nastopala s petjem, ter petja naučila svoji hčeri. Leta 1978 so se preselile v Ormož, kjer je njuna mati dobila službo grajske upravnice. V Ormožu je Marija Štupca leta 1878 začela obiskovati osnovno šolo, ki jo je dokončala leta 1886. V tem času je z materjo in sestro pogosto sodelovala na prireditvah v Ormoški čitalnici. Zatem je dve leti obiskovala Meščansko šolo v Mariboru, ki jo je dokončala z odliko. Leta 1888 je začela obiskovati učiteljišče v Gradcu, kjer je leta 1892 z odliko maturirala. Vsa ta leta je bila njena sestra Antonija njena sošolka. Po maturi ji je bilo ponujeno mesto učiteljice na graški meščanski šoli, vendar je ponudbo zavrnila in se vrnila v domače kraje.
Pedagoško delo sličica|Mladini ob petdesetletnici Slomškove smrti (1912) Leta 1892 se je skupaj s sestro zaposlila kot učiteljica na štirirazredni šoli v Markovcih, kjer je poučevala trinajst let. Kmalu po zaposlitvi je, ko je videla težave otrok na kmetih, zapadla v hudo krizo. V tem času je naletela na dela takrat že pokojnega Antona Martina Slomška, ki so jo opogumila. Celotno življenje je iskala navdih v njegovem življenju in delu. Kmalu po zaposlitvi je opravila še meščanskošolski izpit v Mariboru.
V Markovcih je delala do leta 1905, kjer je , nato pa odšla v Ljubljano.Tam je bila učiteljica na vadnici (osnovna šola, povezana z učiteljiščem) do leta 1921. Zavzemala se je za obvezno uvedbo praktičnega in teoretičnega gospodinjskega pouka na dekliških šolah, za preureditev pouka ženskih ročnih del, za sajenje lana in konoplje na šolskih vrtovih, za gospodinjske tečaje ter tečaje za bolniške strežnice in kmečka dekleta ter za poučevanje učiteljskih kandidatk o vrtnarstvu in čebelarstvu.
Po osn. šoli v Ormožu 1878–86, mešč. v Mrbu 1888, učiteljišču v Gradcu 1888–92 je službovala v Markovcih niže Ptuja 1892–905 (vmes opravila meščanskošol. izpit v Mrbu), 1905 do upok. 1921 v Lj. na vadnici. L. 1921–5 je gospodinjila na posestvu svoje tete Genovefe Čeh v Ptuju ter v vinogradih v Halozah (Drenovec, Zavrč), 1921–48 še v vinogradu Zavrč.
Že med svojim odl. študijem je s sestro sodelovala s petjem v ormoški čitalnici, pozneje pri gledal. predstavah v Ptuju (opereta Tičnik), 1910–8 pri GM v Lj, pomagala z orgljanjem v Markovcih, v Ormožu, Lj. Pisala je potopise (mdr. SGp 1894, št. 25–8), biografije učenk (A 1912, 76), mater (Bg 1917, 214 sl.) tudi v SGp, SU; strok. spise (npr. SU 1900, 307–11) in (po sestrinih poročilih) poučne sestavke mladenkam (Naš dom od 1900) ter zoper ptujske velenemce in nemškutarje (SGp 1894–9; psevd. Borov Luka, Brinov Nace). Prevedla je iz nem. povesti (mdr. SGp 1899, št. 4–15), za Mat. Slekovca (SBL III, 360–1) njegov spis za Südsteir. Post 1894 Die Szekely oder Zekel v. Kevent; naslikala grbe za njegovo kroniko Ljutomer. Na željo Mih. Lendovška (SBL I, 635–6) je zbrala danes izgubljene »Slomškove bisere«. Izdala je: Mladini. Ob 50-letnici Slomškove smrti. Lj. 1912. – Na lj. vadnici je skrbela za potrebne učiteljiščnice, okr. 1910 ustanovila nedeljsko patronažo za služkinje in delavke, bila soustanoviteljica Slomškove zveze, po upok. predsednica 1927–34 Dekl. zveze za lavant. škofijo, predavala po podež. krajih. Organizirala je po vseh osn. šolah z Jan. Kalanom (SBL I, 424) protialkoholno gibanje (1912 protialkoholni teden: končal z gledal. predstavo, predavali staršem dr. A. Schwab, SBL III, 248–9; J. Kalan, A. Štupca); t. i. bosanski odbor, delujoč (okr. 1910–23) tudi na Štaj., v Trstu kot pomoč revnim bosan. otrokom v sarajev. sirotišču in novomašnikom; v Halozah: gojenje sadn. drevja najboljših sort, škropljenje; uvajala moderne stroje za mletje grozdja, sadja; zidala cisterne za vodo; dosegla lepo vozno cesto na glavno cesto in na tržišče; skrbela za reveže, stare ljudi, otroke.
Literarno delo in publicistika Pri pisateljevanju je poleg svojega imena uporabljala tudi psevdonime Borov Luka, Brinov Nace ter M. T. Savinjski. Moške psevdonime je uporabljala predvsem v člankih zoper nemškutarstvo.
Leta 1912 je ob petdesetletnici smrti Antona Martina Slomška napisala daljši spis Mladini ob petdesetletnici Slomškove smrti, ki je izšel kot knjižica v Katoliški Bukvarni.
Socialno delo
Poznejše življenje in smrt Zadnja leta življenja je preživela v Mariboru pri sestri. Tam je 22. januarja 1955 umrla.
Biblografija
Mladini ob petdesetletnici Slomškove smrti (Katoliška bukvarna, 1912, Ljubljana) Žensko vprašanje: majhen poizkus k srečni rešitvi tega vprašanja na Slovenskem (Društvo Dobrodelnost, 1917, Ljubljana)
Sklici
Kategorija:Rojeni leta 1873 Kategorija:Umrli leta 1955 Kategorija:Slovenski učitelji Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Slovenski organisti Kategorija:Slovenski aktivisti Kategorija:Slovenski kulturni delavci