Bruck an der Mur

Bruck an der Mur (zgodovinsko slovensko Most na Muri; danes tudi Bruck na Muri) je mesto na avstrijskem Štajerskem, sedež istoimenske mestne občine ter okraja Bruck-Mürzzuschlag. S 15.970 prebivalci (1. januar 2025) je četrto največje mesto v zvezni deželi Štajerski.

Mesto se nahaja v zgodovinski pokrajini Zgornja Štajerska, v srednji dolini reke Mure med Leobnom in Kapfenbergom. Naselje je nastalo ob sotočju Mure z reko Murico oz. na stičišču njunih dolin. Prav zaradi strateške geografske lege predstavlja Bruck pomembno prometno križišče, skozi katerega pa poteka tudi južna železnica (Dunaj – Gradec). Železniška postaja Bruck an der Mur danes tvori enega izmed največjih železniških križišč v državi.

Samo naselje ima sicer zgolj 9053 prebivalcev, na severu pa se mesto stika s sosednjim Kapfenbergom, s katerim tvori sklenjeno poselitveno območje z več kot 35 tisoč prebivalci.

Zgodovina Prazgodovina Kot dokazujejo ustrezne najdbe, so ljudje dolino Mure in Murice naseljevali že v kameni dobi. V Zmajevi jami blizu Mixnitza so pregledali tabor lovca na jamske medvede (ognjišče) ter strgala in konice iz surovega kremenčevega skrilavca iz paleolitika. V samem Brucku so na Pischkbergu našli kamnito sekiro iz neolitika. Po letu 2000 pr. n. št. so trgovci z juga v notranje alpske doline uvedli obdelavo brona, kar je povzročilo hiter razcvet kovinskopredelovalnih obrti. Večina prevoza blaga je potekala po rekah Mura in Murica. Iz tega obdobja je na primer leta 1880 grof Gundakar Wurmbrand, takratni guverner, v mestnih mejah odkril domnevno skladišče trgovca iz pozne bronaste dobe, fragmente srpov, sulične osti, sekiro z vdolbino, nož in dve glineni posodi. Okoli leta 1000 pr. n. št. ... Okoli leta 300 pr. n. št. so se prva noriška plemena preselila v dolini Mure in Murice. Po letu 300 pr. n. št. so Kelti (Tavriski) z zahoda začasno prevladovali v regiji, vendar so se kmalu asimilirali v lokalno prebivalstvo. Proti koncu 2. stoletja pr. n. št. so se ta plemena – še posebej vešča obdelave železa – združila in ustanovila prvo znano državo na avstrijskih tleh, Noriško kraljestvo (regnum Noricum), ki je kmalu vzpostavilo zelo tesne gospodarske in politične vezi z vzhajajočim Rimskim cesarstvom.Werner Strahalm: 1987, S. 9

Rimsko obdobje

Od leta 15 pr. n. št. naprej so Rimljani pod cesarjem Avgustom večinoma brez odpora zasedli vzhodnoalpske regije in Noriško kraljestvo vključili v svoje cesarstvo kot novo provinco Norik. Za boljši razvoj novo osvojenega ozemlja je bila zgrajena celoletna vojaška cesta, ki je povezovala južne province Rimskega cesarstva z bogatim severom, pa tudi starodavno jadransko trgovsko metropolo Oglej z naselji v notranjosti Norika, kot je Flavia Solva/Wagna blizu Lipnice. Ta rimska cesta (kovanci najdeni v Zlattnu) je dosegla mesto današnjega Brucka na območju cerkve Svetega Duha. Potekala je čez travnik Postwiese v bruckovskem predmestju Sveti Duh, verjetno prečkala reko Muro blizu St. Ruprechta in se nato nadaljevala vzdolž levega brega reke preko Oberdorfa do Sankt Dionysena (rimski most v Oberdorfu), Donawitza in v zgornjo dolino Mure, kjer je dosegla nahajališča železove rude v Erzbergu. V bližini St. Michaela se je srečevala z glavno noriško cesto, ki je vodila čez Ture do Donave. Do 17. stoletja našega štetja je ostala ena glavnih prometnic v dolini Mure. Most je verjetno stal na območju današnjih teniških igrišč na Murinselu (otoku Mura). Tam so opazili ostanke zidov, ki so verjetno pripadali mostnemu oporniku. Na tem takrat redko poseljenem območju je morala biti pomembna stavba, ki je služila kot orientacijska točka za popotnike. Ostanke še enega rimskega mostu čez Muro so odkrili tudi v okrožju Picheldorf. Sekundarna rimska cesta se je odcepila v dolino Murice in vodila čez prelaz Semmering do naselij v alpskem vznožju ter nato do utrdb in večjih mest vzdolž zgornjega donavskega limesa.Ferdinand Tremel 1955, S. 78.

Domnevno se je na sotočju rek Murice in Mure v tem obdobju razvilo keltsko-rimsko naselje, vicus Poedicum. Omenjeno je tudi v enem glavnih geografskih virov za rimsko antiko, v delu Klavdija Ptolemaja Geographike Hyphegesis (Poidikon). Zaradi ugodne lege je kmalu pridobilo precejšen regionalni pomen kot prehod čez Muro, prometno središče – ​​in morda tudi kot postaja Cursus publicus. Njegovo središče je verjetno bilo južno od Mure, na območju med današnjim travnikom Postwiese in cerkvijo sv. Ruperta. Na Postwieseju so odkrili nekaj ostankov iz rimske dobe, vključno z zidanim ogrevalnim sistemom, preprostim kremacijskim grobom in dvema bronastima kovancema iz 3. stoletja našega štetja. Na desnem bregu reke Mure, na vrtu hiše na naslovu Leobner Straße 22, so odkrili še druge ostanke starodavnih hiš z ogrevalnimi sistemi in grobom. Med najdenimi najdbami so bili broška v obliki križa v obliki samostrela iz 3. do 4. stoletja, dva rimska bronasta kovanca iz 3. stoletja in različno orodje. Med gradbenimi deli na Fabriksgasse v bližini papirnice Norske Skog na Dunajski ulici (Wiener Straße) so odkrili grob iz rimskega obdobja. Naselje je verjetno sestavljalo večinoma lesene stavbe, značilne za to regijo, zagotovo pa je vključevalo tudi nekaj večjih in bolje opremljenih kamnitih stavb, zgrajenih po rimskih vzorcih.Richard Antauer 1951, S. 20.

Prisotnost Rimljanov je v prvi vrsti potrjena s številnimi njihovimi nagrobniki in miljniki (nekateri so bili vgrajeni v zidove cerkva sv. Dionizij v Oberaichu in sv. Rupert), ki so jih našli v bližini Brucka. Imena nekaterih (domnevnih) prebivalcev Poedika so se ohranila tudi z napisi, ki so jih našli na njih. V blagajni poslovalnice Raiffeisen na Roseggergasse je votivni oltar iz okoli leta 234 n. št., posvečen Jupitru Depulsorju, vrhovnemu rimskemu državnemu bogu. Najden je bil v bližini Pischka/Kaltbacha med gradnjo železniškega mostu leta 1842."Inschrift: , I(ovii) O(ptimus) M(aximo) DELULSORI C(aius) IVLIVS PROBVS M (iles) L(egiones) X G(em) SEV(erianae) V(otum) S(olvis) L(ibens) L(aetus) M(erito) MAXIMO II (et) AGRICOLAE (c)O(n)S(ulibus)Prevod po S. Riedelspergerju: Jupiter najboljši in največji branilec nevarnosti, Caius Julius Probus, vojak Legio X Severiana, je z veseljem, veseljem in po pravici izpolnil svojo zaobljubo, (se je) zgodilo, ko sta bila Maximus secundus in Agricola konzula.Weber: Inschr. 11; Illpron 1310; Pochmarski, Sch.v.St. 20, 2007, 271 št. 15 Napis kot darovalca omenja rimskega vojaka (miles legionis) Gaja Julija Proba, člana X. legije Gemina, nameščenega v legijskem taboru Vindobona, ki je bil verjetno tukaj zaposlen kot cestni stražar na beneficiarni postaji za zavarovanje in nadzor prometa na glavni cesti. Nagrobni portret Junijana in njegove družine je vgrajen v južno steno cerkve sv. Dionizija.; Weber, Inschr. Nr. 15; Illpron 1330; CSIR Flavia Solva (Porträtmedaillons und Porträtnischen) 2011, Nr. 76. Nad vhodnim portalom župnišča cerkve je nagrobni napis (datiran med letoma 100 in 200) Gaja Sabinija Primigenija, desno od portala pa nagrobni napis Gaja Atilija Emeritusa, dekurija municipii (mestni svetnik) celinskega noriškega mesta Teurnia, ki datira med letoma 100 in 170. Za razlago tega napisa je Theodor Mommsen, doajen nemških klasičnih študij, v 19. stoletju celo odpotoval v Bruck. und ; Weber, Inschr. Nr. 13; Illpron 1329 und Nr. 14; Illpron 1328; Wedenig, Epigraph. Quellen zur städt. Administration in Noricum 1997, 240 Nr. T 7

Pod cesarjem Dioklecijanom je bil Norik vzdolž alpskega loka razdeljen na dve novi provinci: obalni Norik (Noricum Ripense) in celinski Norik (Noricum Mediterraneum). Poedikum je bil zdaj v obalnem Noriku. Obdobje preseljevanja ljudstev se je začelo v drugi polovici 4. stoletja. Posledično se je rimska upravna in vojaška organizacija v obalnem Noriku med letoma 400 in 410 razblinila. Obsežni politični in vojaški pretresi v tem obdobju so na koncu privedli do padca Zahodnega rimskega cesarstva. Ena od njenih naslednic, Ostrogotsko kraljestvo v Italiji pod Odoakerjem, je leta 488 večino romaniziranega prebivalstva obalnega Norika deportirala na jug in provinco dejansko zapustila. Le celinski Norik je ostal pod ostrogotsko oblastjo do 7. stoletja.Werner Strahalm: Bruck An Der Mur, 1987, S. 10–11.

Srednji vek Območje so v 6. stoletju naselili Alpski Slovani ter ustanovili kneževino Karantanijo. Okoli leta 740 se je Borut, karantanski vojvoda, za pomoč proti Avarom obrnil na kneza Odila Bavarskega, kar pa je vodilo k bavarski in frankovski prevladi.

Po bavarski zasedbi je bila dežela dodeljena salzburški nadškofiji. V kraju Prukke, ki je ležal na območju današnjega predmestja Sankt Ruprecht (Sveti Rupert), so naselili prebivalce iz vzhodnofrankovskega dela cesarstva. Najstarejši ohranjeni zapis o Brucku izvira iz časa kralja Ludvika Nemškega, ko je bil v zapisu iz leta 860 omenjen kot ad pruccam, ki pa se je nanašalo na dvorec salzburške nadškofije. Naselbina, na mestu katere danes leži vzhodni del srednjeveškega mestnega jedra, se v listinah pojavlja pod imenom muorica kimundi (Ustje reke Murice), ki pa so jo verjetno že v 7. stoletju ustanovili Slovani. Tudi ta posest je bila v lasti salzburške nadškofije in je bila maja 927 na sinodalnem zboru v Gospe Sveti na Koroškem dana v dosmrtno uporabo koroškemu škofu Kotabertu in njegovemu vogtu, koroškemu vojvodi Berchtoldu. Kralj Oton II.. je 18. maja 982 potrdil vse posesti salzburške nadškofije na Štajerskem, pri čemer je bil Bruck tudi izrecno omenjen.

Leta 1074 je posest prešla v last samostana Admont. Naselbina se je zaradi ugodne lege kmalu razvila v pomembno trgovsko središče. Okoli leta 1050 je karantanska marka,in s tem tudi Bruck, pripadla Otokarju I. iz Traungaua.

Bruck je leta 1263 ustanovil češki kralj Otakar II., ki je naselju omogočil izgradnjo obzidja. Bruck je mestne privilegije prejel leta 1277 od kralja Rudolfa Habsburškega, ki je leta 1273 nasledil Otakarja. Mesto je bilo pomembno srednjeveško trgovsko središče, specializirano za železarstvo.

Leta 1282 je kralj Rudolf I. svojima sinovoma Albrechtu in Rudolfu podelil Avstrijo, Štajersko, Kranjsko in Windsko marko. Leta 1292 je njegov naslednik Albrecht I. mesto rešil, potem ko so ga med uporom Landsberške lige 14 dni, začenši 17. februarja, oblegali štajerski plemiči, okrepljeni z najemniki bavarskega vojvode Otta in salzburškega nadškofa Konrada IV. Albrecht je s svojo vojsko prečkal močno zasneženi prelaz Semmering na Štajersko. Pot čez prelaz pa je moralo najprej očistiti 600 tlačanov. Leta 1313 je vojvoda Friderik Lepi meščanom Brucka podelil pravico, da svobodno izvolijo dvanajst prisežnikov (mestni svetniki). Meščanska bolnišnica v bližini mostu Leoben je bila prvič dokumentirana leta 1329, vendar je morala obstajati že veliko prej, saj jo je žena vojvode Friderika (1306–1330) vključila v svojo oporoko.

Leta 1347 je vojvoda Albrecht II. meščanom Brucka podelil dovoljenje za ustanovitev treh pivovarn.

Leta 1348, od 25. januarja dalje, je dolini Mure in Mürza osem dni stresal močan potres, zaradi česar se je zrušil grad Kindberg. Na Koroškem se je južna stena Beljaških Alp zrušila v Ziljsko dolino in pokopala sedemnajst skupnosti. O škodi v Brucku ni nobenih zapisov.

Leta 1385 je Leopold III. Habsburški ponovno uvedel mitnino, ki je bila v naslednjih letih večkrat odobrena, kadar je mestna uprava nujno potrebovala sredstva. Leta 1418 je vojvoda Ernest Železni odredil, da morajo tuji trgovci iz cesarskih mest Augsburg, Nürnberg, Ulm ter Salzburg in Švabska odložiti svoje blago iz zlata in srebra, voska, žafrana, krzna in 'drugega blaga' za prodajo tukaj; torej so morali svoje blago ponuditi za en dan in so morali prenočiti.

Vojvoda Ernest Železni je umrl v Brucku leta 1424. Njegovo drobovje so pokopali v cerkvi Gospe na Hoher Marktu, njegovo truplo pa so prepeljali v opatijo Rein. Vojvodov brat, Friderik Tirolski (Friedel s praznimi žepi), je prevzel skrbništvo nad njegovimi mladoletnimi sinovi Friderikom, Albertom in Ernestom (Ernst je umrl leta 1432).