Dušan Povh, slovenski filmski montažer in scenarist, * 27. marec 1921, Novo mesto, † 18. julij 2000, Ljubljana.
Življenje
Rodil se je leta 1921 očetu Jožku, ki je bil začetnik tekstilne industrije na Dolenjskem, in mami Mariji, ki je bila iz Gorice, od koder je zbežala med prvo svetovno vojno. Imel je mlajšo sestro Sonjo (roj. 1924), ki je umrla leta 1944.
Maturiral je leta 1940 na novomeški gimnaziji. Bil je dejaven športnik in član Sokola. Zgodaj se je vključil v glasbeno in gledališko življenje Novega mesta.
Po maturi je nadaljeval študij na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani.
Med drugo svetovno vojno Leta 1942 so Italijani hoteli zatreti zelo aktivno osvobodilno delovanje med mladimi v Novem mestu, zato so konec junija aretirali večjo skupino študentov, dijakov in profesorjev ter jih odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Monigo pri Trevisu. Med njimi je bil tudi Povh s prijateljem Ivanom Marinčkom.
V taborišče jima je uspelo pretihotapiti fotoaparat in filmsko kamero. Skrivaj sta posnela nekaj fotografij, ne da bi ju opazili stražarji. Polhovo kamero so Italijani zaplenili; vrnili so mu jo marca 1943, ko so nekatere deportirance, med njimi Marinčka, premestili v taborišče Gonars. Marinček je posnel nekaj filmov. Na podstrešju barake so si interniranci uredili improvizirano temnico, kjer so razvijali filme. Izdelali so posebno aparaturo, kupili rdečo žarnico, napeljali električni tok in filme kopirali kot kontaktne kopije v razmerju 1:1.
Razvite filme so, skrite v paketih, pošiljali domov. Kemikalije za razvijanje so dobivali v paketih hrane, ki so jim jih sorodniki pošiljali v taborišče. V domnevnih paketih s hrano so mimo stražarjev potovali fiksir v posodici za sol, razvijalna tekočina v posodici za sladkor, papir v posodi za mast.
Po kapitulaciji Italije je vsa Povhova družina odšla v partizane.
Bil je med ustanovitelji in glavnimi sodelavci časopisa Pavliha in Partizanskega lutkovnega gledališča.
Po vojni sličica|147x147_pik|Karikatura, avtoportret Po vojni se je povsem posvetil filmu. Z Marinčkom sta se šolala v filmskih poklicih na Češkem.
Opravljal je različne politične in družbene funkcije v Društvu slovenskih filmskih delavcev, v Savezu filmskih radnika Jugoslavije, v Atletski zvezi Slovenije in Jugoslavije in v Atletskem klubu Olimpija, katerega ustanovni član je bil. Sodeloval je pri začetkih mednarodnega festivala športnih in turističnih filmov ter bil član različnih svetov, odborov in žirij na filmskih festivalih doma in v tujini.
Ukvarjal se je tudi s športno karikaturo, ki jo je objavljal v športnem tedniku Polet in Sportskih novostih.
Imel je sina Petra.
Umrl je leta 2000. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Filmska kariera
Leta 1940 so z Ivanom Marinčkom, Nikom Pavličem in Božidarjem Küsslom ustanovili Gangster foto studio, ki je deloval v kleti Pavličeve hiše. Uredili so temnico, poskrbeli za skromno opremo in kamero. Njihov prvi filmski zapis je imel naslov Komeljeva peče kostanj. Pri prvem bombardiranju Novega mesta leta 1941 je bilo uničenih pet njihovih filmov.
Potem, ko se je pridružil partizanom, je delal v ciklostilni tehniki Okrožnega odbora Novo mesto, v odsekih SNOS in zadnje leto vojne v grafičnem ateljeju Centralne tehnike KP Slovenije. Zasnoval, uredil in postavil je obsežno razstavo partizanskega tiska in grafike, ki je bila posvečena četrti obletnici Osvobodilne fronte Slovenije.
Bil je med prvimi organizatorji in ustvarjalci filmske produkcije povojnega obdobja. Z Marinčkom sta odšla na Češko, kjer se je srečal s profesionalno kinematografijo. Praktičnega filmskega dela se je učil v češkem filmskem studiu Barrandov leta 1947. Zaposlil se je pri Državnem filmskem podjetju (pozneje Triglav film).
Leta 1955 je soustanovil podjetje slovenskih filmskih delavcev Viba film, od leta 1969 do 1974 ga je tudi vodil. Po upokojitvi leta 1975 se je še naprej posvečal kratkemu filmu.
Filmografija direktor filma domačih celovečernih filmov: Kekec (1951) Svet na Kajžarju (1952) Tri zgodbe – Vodnjak (1954) Kala (1958) Ples v dežju (1961) Peščeni grad (1962) Srečno Kekec (1963) Zarota (1964) Amandus (1966) direktor filma koprodukcijskih filmov: Greh (1954) Sneg (1963) montažer celovečernih filmov in serij: X-25 javlja (1960) Družinski dnevnik (1961) Minuta za umor (1962) Peta zaseda (1968) VOS (TV serija) (1970) Pastirci (1973) Idealist (1976) Piki Jakob (TV serija) (1977) Sreča na vrvici (1977) Praznovanje pomladi (1978) Medved Bojan (1978-1999) Remington (1988) montažer kratkih filmov in reklamnih napovednikov: 42 filmov scenarist in režiser kratkih športnih filmov: Prvi fizkulturni zlet (1945) Balkaniada v vajah na orodju (1947) S Titovimi fizkulturniki v Pragi (1948) Svetovno prvenstvo v kajakaškem slalomu (1955) I. festival telesne kulture (1957) Naši najboljši (1959) 25 let Planice (1960) scenarist in režiser kratkih dokumentarnih filmov: Trije spomeniki (1958) Prvi koraki (1959) Requiem (1960) Jesenska noč med slovenskimi polharji (1961) Miličnik (1964) Moški (1964) Nova maša (1968) Dve koračnici (1971) Selekcija (1975) organizator snemanja kratkih filmov: 25 filmov režiser kratkih dokumentarnih filmov: Maščujmo in kaznujmo (1946) Naša reka (1960) Kamnik in njegova stara industrija (1976) IMP (1977) režiser kratkih lutkovnih filmov: Intermezzo (1961) Cekin (1962) scenarist kratkih filmov: Pot tovarištva in spominov (1958) Obiščite Slovenijo (1970) redaktor Filmskih novic, številke 1-3 (vse 1945) redaktor Filmskega obzornika: maj, julij, avgust, september in oktober 1946
Nagrajeni filmi
Moskva, 1959: Trije spomeniki – posebna diploma za najboljšo obdelavo protifašistične teme Leipzig, 1960: Trije spomeniki – III. grand-prix Beograd, 1960: Trije spomeniki – I. nagrada za režijo in nagrada za tekst Cortina, 1961: Naši najboljši – Čopa Minerva Cortina, 1961: 25 let Planice – Nagrada Ferrania Beograd, 1961: Naši najboljši – Nagrada JUGOSOFK-e Ljubljana, 1973: Nova maša in Dve koračnici – Nagrada Prešernovega sklada Oberhausen: Dve koračnici – Nagrada katoliške žirije Beograd, 1976: Kamnik – Zlata medalja Beograd za EPP Beograd, 1977: Idealist (napovednik) – Srebrna medalja za EPP
Nagrade Nagrada mesta Ljubljane (1965) Bloudkova plaketa (1965) Nagrada Prešernovega sklada za režijo Nove maše in Dveh koračnic (1973) Bloudkova nagrada (1986) Badjurova nagrada za življenjsko delo (1995) Medalja za hrabrost Red dela III Red zaslug za narod III Red dela z zlatim vencem Red republike s srebrnim vencem
Viri
Dušan Povh - Baza slovenskih filmov Dušan Povh - Obrazi slovenskih pokrajin Bobnar, Milka (1991). »Najpomembnejši ustvarjalci v Novem mestu«. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja (Dostopno na dLib.si). str. 394.
Sklici
Zunanje povezave
Arhivalija meseca (februar 2015) – z neprosto fotografijo ustvarjalcev Kekca leta 1951, na kateri so direktor fotografije Ivan Marinček, direktor filma Dušan Povh, režiser Jože Gale, avtor glasbe Marjan Kozina, scenograf Tone Mlakar. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Dušan Povh 70-letnik. Delo, 27. 3. 1991, str 6. Dostopno v spletnem listalniku Digitalne knjižnice Slovenije.
Kategorija:Badjurovi nagrajenci Kategorija:Slovenski filmski montažerji Kategorija:Nagrajenci Prešernovega sklada Kategorija:Bloudkovi nagrajenci