Staro mesto Džakarte (), uradno znana kot Kota Tua,Governor's Decree of the Special Capital Region of Jakarta No. 127 Year 2007 je soseska, ki obsega prvotno središče mesta Džakarta v Indoneziji. Znana je tudi kot Stara Batavia (), ("Spodnje mesto", v nasprotju z Weltevreden, ("Zgornje mesto")) ali Kota Lama (indonezijsko za 'Staro mesto').

Na lokaciji so stavbe v nizozemskem slogu, večinoma iz 17. stoletja, ko je pristaniško mesto služilo kot azijski sedež Nizozemske vzhodnoindijske družbe v času razcveta trgovine z začimbami. Razprostira se na 1,3 kvadratnih kilometrih znotraj severne in zahodne Džakarte (Kelurahan Pinangsia, Taman Sari in Kelurahan Roa Malaka, Tambora). Večinoma kitajsko središče mesta Glodok je del Kota Tua.

Zgodovina

Kota Tua je ostanek stare Batavije, prvega obzidanega naselja Nizozemcev na območju Džakarte. Bilo je notranje obzidano mesto z lastnim gradom. Območje je pridobilo na pomenu v 17.–19. stoletju, ko je bilo ustanovljeno kot dejanska prestolnica Nizozemske Vzhodne Indije. To notranje obzidano mesto je bilo v nasprotju z okoliškimi kampung (vasmi), sadovnjaki in riževimi polji. Območje, ki so ga evropski mornarji v 16. stoletju poimenovali »dragulj Azije«, je bilo zaradi svoje strateške lege v industriji trgovine z začimbami na arhipelagu središče trgovine.

Sedež nizozemske vzhodnoindijske družbe Leta 1526 je Fatahillah, ki ga je poslal sultanat Demak, napadel pristanišče Sunda Kelapa v hindujskem Pajajaranu in ga preimenoval v Džajakarto. Mesto je bilo veliko le 15 hektarjev in je imelo tipično javansko pristaniško postavitev. Leta 1619 je Nizozemska vzhodnoindijska družba (NVD) pod poveljstvom Jana Pieterszoona Coena uničila Džajakarto. Leto kasneje je zgradila novo mesto z imenom Batavia po Batavierenih, domnevnih nizozemskih prednikih iz antike. To mesto je bilo osredotočeno okoli vzhodnega brega reke Ciliwung, okoli današnjega trga Fatahillah. Prebivalci Batavije se imenujejo Batavianen, kasneje znani kot Betavi. Kreolski državljani so potomci mešanih različnih etničnih skupin, ki so naseljevale Batavio.

Okoli leta 1630 se je mesto razširilo proti zahodnim bregovom Ciliwunga, na ruševinah nekdanje Džajakarte. Mesto je bilo zasnovano v skladu z nizozemskim urbanističnim načrtom, vključno s trdnjavo (Kasteel Batavia), mestnim obzidjem, javnim trgom, cerkvami, kanali in ulicami, obdanimi z drevoredi. Mesto je bilo razporejeno v več blokih, ločenih s kanali. Noben domačin Javanec ni smel živeti znotraj mestnega obzidja, saj so se oblasti bale, da bi lahko sprožile upor.Kota Tua Jakarta booklet, Dinas Kebudayaan dan Permuseuman Pemerintah Provinsi DKI Jakarta Načrtovano mesto Batavia je bilo dokončano leta 1650. Postalo je sedež NVD v Vzhodni Indiji in je cvetelo zaradi trgovine z začimbami.

Zapuščanje

Stara Batavija je v poznem 18. stoletju izgubila na veljavi, verjetno zaradi kanalov s skoraj stoječo vodo, ki so skupaj s toplim in vlažnim podnebjem pogosto povzročali izbruhe tropskih bolezni, kot je malarija. Velik del starega mestnega jedra je zaradi upada pomena postal zanemarjen in zapuščen, kanali pa so bili počasi zasuti. Premožnejši prebivalci so imeli raje podeželske vile, zaradi česar se je mesto širilo proti jugu. Ta proces je privedel do ustanovitve posestva z imenom Weltevreden.

Kot prestolnica Nizozemske Vzhodne Indije

Mesto je ohranilo svoj status upravnega središča Nizozemske Vzhodne Indije, ko je ta leta 1800 prenesla svojo posest na nizozemskega monarha.

Med vladavino generalnega guvernerja Daendelsa leta 1808 sta se mestna uprava in vojska preselili na jug v Weltevreden, novo mestno središče pa je bilo načrtovano okoli Koningspleina in Waterloopleina. Zaradi finančnih težav pa so velik del starega mestnega jedra, njegovega obzidja in gradu Kasteel Batavia porušili zaradi gradbenega materiala za gradnjo novih vladnih in civilnih stavb, kot sta palača Daendels (zdaj finančni oddelek) in stavba Društva Harmonie (porušena). Edini ostanek območja Kasteel Batavia so Amsterdamska vrata, ki so bila leta 1950 popolnoma porušena.

Mesto se je še naprej širilo proti jugu, saj so epidemije v letih 1835 in 1870 prisilile vedno več ljudi, da so se preselili iz starega mesta v novejšo, prostorno, zeleno in bolj zdravo sosesko Weltevreden. Staro mesto je v tem obdobju postalo zapuščeno in je bilo le prazna lupina nekdanje slave. Stara Batavia je ohranila svoj trgovski pomen kot glavno pristanišče in skladiščno okrožje mesta, vendar jo je v veliki meri zasenčila Surabaja kot glavno pristanišče in trgovsko središče kolonije.

Po odprtju pristanišča Tanjung Priok in zaradi naraščajoče proizvodnje kavčuka v poznem 19. stoletju je Batavia lahko ponovno pridobila svoj trgovski zagon. Bilo je poskusov, da bi mestu obnovili staro središče mesta s preureditvijo opustošenega območja v glavno poslovno okrožje Batavije. Posledično so bile nekdanje graščine in trgovine, ki so jih takrat zasedali etnični Kitajci, v obdobju 1900–1942 preurejene in prenovljene v pisarne. Številne od teh pisarn je še danes mogoče videti v okolici Kali Besarja. Razvoj poslovnega okrožja je ovirala velika depresija leta 1930 in japonska okupacija Nizozemske vzhodne Indije leta 1942.

Po osamosvojitvi Indonezije

Po priznanju neodvisnosti Indonezije decembra 1949 se je poslovno in bančno okrožje Kota preselilo v Thamrin in Kebayoran Baru na jugu, kar je Kota, potem ko je ponovno pridobila del izgubljene slave, še bolj propadla. Bančno okrožje območja Kota je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja popolnoma izginilo.

Leta 1972 je guverner Džakarte Ali Sadikin izdal odlok, s katerim je območje Kota Tua v Džakarti uradno razglasil za območje kulturne dediščine. Guvernerjev sklep je bil potreben za ohranitev arhitekturnih korenin mesta – ali vsaj tistega, kar je od njega ostalo. Kljub guvernerjevemu odloku je Kota Tua ostala zanemarjena. Čeprav je bilo prebivalstvo zadovoljno z izdajo odloka, ni bilo storjenega dovolj za zaščito in ohranitev zapuščine nizozemske kolonialne dobe. Številne stavbe v Kota Tui ostajajo zapuščene, vse večje onesnaženje pa je pospešilo propadanje starih stavb. Nekatere stare stavbe v Kali Besarju so bile kljub statusu kulturne dediščine uničene zaradi gradnje, na primer hotel Omni Batavia, ki je bil zgrajen na mestu starega skladišča.75% of Old Town Crumbling -- No Incentive from the Government, Kompas, March 6, 2006

Obnova in revitalizacija Prvi konkreten načrt za revitalizacijo Kota Tua sta decembra 2004 podpisala združenje Kotaku iz starega mestnega jedra Džakarte in vlada Džakarte. Začetek načrta za revitalizacijo se je začel leta 2005. Trg Taman Fatahillah je bil revitaliziran leta 2006.

Leta 2014 je takratni mestni guverner Joko Widodo nadaljeval načrt obnove Kota Tua. Projekt z imenom Preporod starega mestnega jedra Džakarte (JOTR) je sodelovanje med državnimi podjetji, občinsko upravo in zasebnim sektorjem. Marca 2014 je na trgu Taman Fatahillah potekal dogodek Fiesta Fatahillah. Nizozemska vlada je julija 2014 podprla načrt obnove. Do avgusta 2014 je bilo v Kota Tua obnovljenih 16 stavb, na primer stavba pošte Kota (zgrajena leta 1929), ki je bila preurejena v muzej sodobne umetnosti.The rebirth of Jakarta’s Old Town, thejakartapost, July 23, 2014

Namen revitalizacije Kota Tue je bil spremeniti območje v turistično prijazno in kulinarično destinacijo. Pločniki so bili razširjeni in dodane so bile kolesarske steze. Ulični prodajalci, raztreseni po območju, so bili premeščeni na določeno mesto. Revitalizacija območja je bila končana oktobra 2022.

Pomembne znamenitosti

Danes številne preostale zgodovinske stavbe in arhitektura vztrajno propadajo, nekatere stare stavbe pa so bile obnovljene v nekdanji sijaj. Vendar pa še vedno obstaja veliko upanja za obnovo območja, zlasti s pomočjo različnih neprofitnih organizacij, zasebnih ustanov in vlade,Old Town Revitalization Becomes a Priority for Provincial Gov't of DKI Jakarta , Kompas, June 10, 2006 ki si vsi prizadevajo za pomladitev zapuščine stare Džakarte. Leta 2007 je bilo več ulic okoli trga Fatahillah, kot sta ulici Pintu Besar in Pos Kota, zaprtih za vozila kot prvi korak k pomladitvi. Od leta 2014 ima staro mestno jedro svetlejšo prihodnost z ambicioznim projektom JOTR za obnovo arhitekture stare Batavije in uvrstitev območja na seznam dediščine UNESCO.Kota Tua strong contender UNESCO heritage nominees list, thejakartapost, February 4, 2015

Kot pomembno mestno in trgovsko središče v Aziji od 16. stoletja je Oud Batavia dom več pomembnih zgodovinskih znamenitosti in stavb: Relikvija iz stare Batavije Kavarna Batavia]] Muzej likovne umetnosti in keramike (nekdanje sodišče) Gereja Sion (cerkev iz 17. stoletja, najstarejša ohranjena cerkev v Džakarti in verjetno v Indoneziji) Zgodovinski muzej Džakarte (mestna hiša stare Batavije iz 18. stoletja) Glodok in območje Pinangsia (kitajska četrt Džakarte) Kali Besar (prvotna reka stare Batavije) Dvižni most Kota Intan (edini ohranjeni nizozemski dvižni most v Indoneziji) Mošeja Luar Batang Pomorski muzej in Menara Syahbandar (nekdanja skladišča stare Batavije) Penjaringan (|Ribja tržnica) Pristanišče Sunda Kelapa (prvotno pristanišče stare Batavije) Kim Tek Ie (ali Vihara Dharma Bhakti, najstarejši budistični tempelj v Džakarti) Kitajska ulična tržnica Parcela Sembilan Rdeča trgovina (dvorec generalnega guvernerja Baron Van Imhoff iz 18. stoletja) Muzej Wayang (nekdanji Muzej Oud Batavia iz 20. stoletja, ki označuje mesto nagrobnika Jana Pieterszoona Coena) Tempelj Hui Tech Bio Revitalizacija v začetku 20. stoletja Muzej Bank Indonesia (nekdanji sedež De Javasche Bank, glavne banke Nizozemske Vzhodne Indije) Pooblaščena banka Indije, Avstralije in Kitajske (zdaj v lasti Bank Mandiri) Pošta Jakarta Kota (eden redkih primerov arhitekture Nieuwe Zakelijkheid v Indoneziji) Železniška postaja Jakarta Kota (prej znana kot postaja BEOS ali postaja Batavia Zuid) Muzej Mandiri (nekdanja pisarna Netherlands Trading Society v Batavii, eden redkih vzorcev arhitekture Nieuwe Zakelijkheid v Indoneziji)

Sklici in viri

Zunanje povezave

Sahabat Kota Tua

Kategorija:Džakarta Kategorija:Zgodovina Indonezije