Buzkaši () je najbolj priljubljen šport v Afganistanu. Gre za tradicionalni šport, v katerem igralci na konjih poskušajo postaviti trup koze ali teleta v gol. Podobne igre so v Uzbekistanu in Kazahstanu znane kot kokpar,"Dom Joly: Know your Kokpar from your Kyz-Kuu" , The Independent: Columnists kupkari"Traditions: Kupkari" , ZOOM Central Asia in ulak tartysh.
Zgodovina Buzkaši se je razvil med nomadskimi azijskimi plemeni, ki so prišla z daljnega severa in vzhoda ter se širila proti zahodu iz Kitajske in Mongolije med 10. in 15. stoletjem v stoletnem nizu migracij, ki so se končale šele v 1930-ih. Od skitskih časov do zadnjih desetletij je buzkaši ostal zapuščina tistega preteklega obdobja.G. Whitney Azoy, Buzkashi: Game and Power in Afghanistan, Third Edition. Waveland Press 2011. pp.3-4.G. Whitney Azoy, Buzkashi: Game and Power in Afghanistan, 2nd ed. (2002), In: Academic Dictionaries and Encyclopedias "buzkashi"
Dogodki Svetovne nomadske igre () - mednarodno športno tekmovanje, posvečeno etničnim športom, ki se izvajajo v Srednji Aziji. 2013 - Prvo azijsko prvenstvo v kokparju ali buzkašiju. 2018 - Prvo tedensko svetovno prvenstvo se je končalo v Astani.
= Porazdelitev Igre, podobne buzkašiju, danes igra več srednjeazijskih etničnih skupin, kot so Hazari, Uzbeki, Kirgizi, Turkmeni, Kazahi, Ujguri, Tadžiki, Vakhiji in Paštuni. Na zahodu igro igrajo tudi Kirgizi, ki so se iz regije Pamir preselili v vas Ulupamir v okrožju Van v Turčiji. V zahodni Kitajski med Tadžiki v Šindžjangu ni le buzkaši na konjih, temveč tudi buzkaši z jaki.
Afganistan Buzkaši je nacionalni šport in strast v Afganistanu, kjer se pogosto igra ob petkih in tekme privabljajo na tisoče oboževalcev. Whitney Azoy v svoji knjigi Buzkaši: Igra in moč v Afganistanu ugotavlja, da so »vodje možje, ki lahko prevzamejo nadzor s poštenimi in nepoštenimi sredstvi ter se nato borijo proti svojim tekmecem. Jahač buzkašija stori enako«". Tradicionalno so igre lahko trajale več dni, vendar ima v bolj regulirani turnirski različici omejen čas tekme.
Med prvo vladavino talibanske vlade v Afganistanu je bil buzkaši prepovedan, ker so igro imeli za nemoralno. Po odstavitvi afganistanskih talibanov leta 2001 se je šport nadaljeval. Ko so talibani leta 2021 ponovno prevzeli oblast, so dovolili, da se šport nadaljuje.
Kazahstan
Prvo nacionalno združenje kokparjev v Kazahstanu je bilo registrirano leta 2000. Združenje od leta 2001 organizira letna prvenstva v kokparju med odraslimi in od leta 2005 mladinska prvenstva v kokparju. Vseh 14 regij Kazahstana ima profesionalne ekipe kokparjev. Regije z največjim številom profesionalnih ekip kokparjev so Južni Kazahstan z 32 profesionalnimi ekipami, regija Džambil z 27 ekipami in regija Akmola z 18 ekipami. Kazahstanska nacionalna ekipa kokparjev trenutno nosi naziv evrazijskih prvakov v kokparju.
Kirgizistan Fotografija dokumentira igralce kokboruja v Kirgizistanu okoli leta 1870; vendar so bila pravila kokboruja v Kirgizistanu prvič uradno določena in regulirana leta 1949. Od leta 1958 se je kokboru začel izvajati na hipodromih. Velikost igrišča kokboru je odvisna od števila udeležencev.
Tadžikistan Sezona buzkašija v Tadžikistanu običajno traja od novembra do aprila. Visoke temperature pogosto preprečujejo, da bi se tekme odvijale zunaj tega obdobja, čeprav se posamezne igre lahko odvijajo v nekaterih hladnejših gorskih območjih.
V Tadžikistanu in med tadžikistanskim ljudstvom v Taškorganu v kitajski regiji Šindžjang so igre buzkašija še posebej priljubljene v povezavi s porokami, saj igre sponzorira oče neveste kot del praznovanja.
Pakistan V Pakistanu je buzkaši tradicionalno zelo priljubljen na območjih, ki mejijo na Afganistan. Čeprav šport umira, ga še vedno igrajo ljudstvo Vakhi iz Hunze v Gilgit Baltistanu in Paštuni, vključno afganski begunci v delih Beludžistana.
Združene države Amerike Buzkaši je v ZDA prinesel potomec afganistanske kraljeve družine, družine kralja Amanullaha in kralja Zahirja Šaha. V Združenih državah Amerike se je v 1940-ih igrala tudi konjeniška različica igre. Mladi moški v Clevelandu v Ohiu so igrali igro, imenovano kav kaz. Moški – pet v ekipi – so igrali na konjih z žogo, prevlečeno z ovčjo kožo. Na širšem območju Clevelanda je bilo šest ali sedem ekip. Igra je bila razdeljena na tri čukerje, nekoliko podobne polu. Igrišče je bilo približno veliko kot nogometno igrišče in je imelo na vsakem koncu gol: velik lesen okvir, ki je stal na stojalih, z luknjami, velikimi približno dva metra. Igralci so žogo nosili v rokah in jo držali za dolgo ovčjo kožo. Ekipa je morala žogo trikrat podati, preden jo je vrgla v gol. Če je žoga padla na tla, se je moral igralec s konja stegniti, da bi jo pobral. Neki igralec se spominja: »Drugi so poskušali vrniti jezdeca s sedeža, ko se je nagnil. Zgrabili so te za ramo, da bi te odrinili. Ni bilo veliko pravil.«Dean, Ruth and Melissa Thomson, Making the Good Earth Better: The Heritage of Kurtz Bros., Inc. pp. 17–18
Dirka krompirja s konji, priljubljena zabava v Ameriki v začetku 20. stoletja, je bila nekoliko podobna buzkašiju, čeprav v veliko manjšem in bolj umirjenem obsegu.
Pravila in različice
Tekmovanje je običajno hudo. Preden je Afganistanska olimpijska zveza uvedla uradna pravila, se je šport izvajal predvsem na podlagi pravil, kot je na primer prepoved namernega bičanja soigralca ali namernega padca s konja. Jahači običajno nosijo težka oblačila in zaščito za glavo, da se zaščitijo pred biči in škornji drugih igralcev. Na primer, jahači v nekdanji Sovjetski zvezi so pogosto nosili rešene sovjetske tankovske čelade za zaščito. Škornji imajo običajno visoke pete, ki se pritrdijo na sedlo konja, da se jahač lahko nasloni na stran konja, medtem ko poskuša dvigniti kozo. Igre lahko trajajo več dni, zmagovalna ekipa pa prejme nagrado, ne nujno denarno, kot nagrado za svojo zmago. Najboljše igralce, kot je Aziz Ahmad, pogosto sponzorirajo bogati Afganistanci.
Igralec buzkašija se imenuje čapandaz (); v Afganistanu večinoma verjamejo, da je spreten čapandaz običajno v štiridesetih letih. To temelji na dejstvu, da narava igre od igralca zahteva resno fizično vadbo in opazovanje. Podobno so tudi konji, ki se uporabljajo v buzkašiju, podvrženi resnemu treningu in ustrezni pozornosti. Igralec ni nujno lastnik konja. Konji so običajno v lasti posestnikov in zelo bogatih ljudi, ki so dovolj premožni, da skrbijo za take konje in jim zagotavljajo vadbene prostore. Vendar pa lahko mojster čapandaz izbere katerega koli konja, lastnik konja pa običajno želi, da njegovega konja jaha mojster čapandaz, saj zmagovalni konj lastniku prinaša tudi ponos.
Igra je sestavljena iz dveh glavnih oblik: Tudabarai (dobesedno 'izhajajoč iz množice') in Qarajai (dobesedno 'črno mesto').Jones, A. (2007:77). Kabul in Winter: Life Without Peace in Afghanistan. United States: Henry Holt and Company.South Asian Folklore: An Encyclopedia. (2020:88). United Kingdom: Taylor & Francis. Tudabarai velja za preprostejšo obliko igre. V tej različici je cilj preprosto zgrabiti truplo in se premakniti v katero koli smer, dokler se ne umaknete drugim igralcem. V igri Qarajai morajo igralci nositi truplo okoli zastave ali oznake na enem koncu igrišča, nato pa ga vreči v krog za točkovanje ('Krog pravice') na drugem koncu. Jezdeci nosijo bič, da se branijo pred nasprotnimi konji in jezdeci. Ko so roke jezdeca zasedene, bič običajno nosijo v zobeh. Skratka, gre za zajemanje zastave s truplom koze.
Tele v igri buzkaši običajno obglavijo, razkosajo in odrežejo dve okončini. Nato ga pred igro 24 ur namočijo v hladni vodi, da ga utrdijo. Občasno v truplo natlačijo pesek, da dobi dodatno težo. Čeprav se ko ni na voljo teleta, se tele med igro manj verjetno razpade. Čeprav igralci teleta ne smejo privezati na telo ali sedlo, je sprejemljivo – in običajna praksa –, da ga zagozdijo pod eno nogo, da sprostijo roke.
Afganistan Ta pravila se strogo upoštevajo le za tekmovanja v Kabulu. Igrišče ima kvadratno postavitev z vsako stranjo vzdolž tal. Vsaka ekipa je sestavljena iz 10 jahačev. V enem polčasu lahko igra le pet jahačev iz vsake ekipe. Skupno trajanje vsakega polčasa je 45 minut. Med polčasoma je samo en 15-minutni odmor. Tekmo nadzoruje sodnik.
Kirgizistan
Pravila kokboruja so se skozi zgodovino večkrat spremenila. Posodobljena pravila kokboruja so: Igrata dve ekipi z 12 udeleženci. Na igrišču lahko hkrati igrajo le 4 igralci na ekipo. Ekipe lahko zamenjajo igralce ali njihove konje. Igra se igra na igrišču, dolgem 200 metrov in širokem 70 metrov. Dva "kazana" – velika gola s premerom 4,4 metra in višino 1,2 metra – sta postavljena na nasprotnih straneh igrišča. Skupno trajanje treh tretjin je 60 minut. Med posameznimi tretjinami je 10-minutni odmor. Gol se doseže vsakič, ko se ulak (kozji trup) postavi v nasprotnikov kazan. Kokboru se po doseženem golu pripelje na sredino igrišča.
Prav tako je prepovedano jahati proti gledalcem ali sprejemati pomoč gledalcev ali začeti igro kokboru brez prisege o pošteni igri.
Tadžikistan V Tadžikistanu se buzkaši igra na različne načine. Najpogostejša različica je igra v prosti obliki, ki se pogosto igra v gorski dolini ali drugem naravnem prizorišču, v kateri se vsak igralec individualno pomeri, da bi zgrabil buz in ga odnesel do cilja. Pojavljajo se tudi neuradne ekipe ali zavezništva, vendar se to odsvetuje v korist individualne igre. Pogosto se hkrati pomeri več deset jahačev, zaradi česar je boj za pridobitev padlega buza kaotičen. Tadžikistanske igre buzkaši običajno sestavljajo številne kratke tekme, pri čemer vsak igralec, ki uspešno doseže točko, prejme nagrado.
V popularni kulturi V knjigah in filmskih adaptacijah Buzkaši je upodobljen v več knjigah, tako leposlovnih kot neleposlovnih. Prikazan je v knjigi Steva Berryja Beneška izdaja. Buzkaši je bil tema knjige z naslovom Konjeniki Afganistana, ki sta jo napisala francoska fotoreporterja Roland in Sabrina Michaud. Gino Strada je napisal knjigo, poimenovano po športu (z zapisom Buskašì), v kateri pripoveduje o svojem življenju kirurga v Kabulu v dneh po napadih 11. septembra. P.J. O'Rourke omenja igro tudi v razpravah o Afganistanu in Pakistanu v rubriki o zunanji politiki v knjigi Parlament kurb, Rory Stewart pa ji posveti nekaj stavkov v knjigi Vmesni kraji.
O buzkašiju sta bili napisani dve knjigi, ki sta bili kasneje pretvorjeni v filme. Igra je tema romana francoskega romanopisca Josepha Kessela z naslovom Les Cavaliers (alias Konjeniki), ki je nato postal osnova za film Konjeniki (1971). Film je režiral John Frankenheimer, v glavni vlogi pa je igral Omar Sharif, ameriški igralec in izkušeni jahač Jack Palance pa je igral njegovega očeta, legendarnega upokojenega čapandaza. Film prikazuje Afganistan in njegove ljudi, kakršni so bili pred vojnami, ki so pustošile državo, zlasti njihovo ljubezen do športa buzkaši.
Igra je tudi ključni element v knjigi Karavane Jamesa Michenerja in filmu z istim imenom (1978) z Anthonyjem Quinnom v glavni vlogi. Prizor iz filma, v katerem afganistanski kralj gleda tekmo, vključuje takratnega kralja v resničnem življenju, Mohameda Zahir Šaha. Celotno zaporedje igre, ki ji je kralj priča, je bilo posneto na igrišču za golf v Kabulu, kjer so v času snemanja filma igrali državno prvenstvo.
V knjigi Kena Folletta Lezite z levi (1986) je omenjena igra, vendar je namesto koze uporabljen živ ruski vojak.
Igra se pojavlja tudi v knjigi Rambo III Davida Morrella iz leta 1988 in njeni filmski adaptaciji iz istega leta. Zgodba, ki temelji na scenariju Sylvestra Stalloneja in Sheldona Letticha, prikazuje skupino konjenikov, ki jo igrajo in vabijo glavnega junaka, da se jim pridruži.