thumb|250px|Keremet (drevo sveta) in tri zvezde (Severnica, Sonce, Luna) na zastavi Čuvašije thumb|200px|Keremet, predmet čaščenja v čuvaški vasi
Vattisen jali (; ; , dobesedno 'izročila prednikov') je sodobna oživitev izvirne religije Čuvašev, turške etnične skupine bolgarskega porekla, večinoma naseljene v republiki Čuvašiji in okoliških zveznih državah Ruske federacije.
Vattisen jali bi lahko šteli za posebno obliko tengrizma, povezanega z gibanjem za oživitev te sorodne tradicionalne srednjeazijske religije. Vattisen jali se bistveno razlikuje od tradicionalnih oblik tengrizma, saj so na Čuvaše močno vplivale ugro-finske in slovanske kulture ter kulture drugih indoevropsko govorečih etničnih skupin. Čuvaška religija ima veliko podobnosti s finskimi in slovanskimi poganskimi religijami. Njena oživitev v zadnjih desetletjih se zgleduje po novopoganskih vzorcih. Privrženci čuvaške tradicionalne religije sami sebe imenujejo »pravi Čuvaši«. Njihov glavni bog je Tura, primerljiv z estonskim Tarapito, germanskim Thorom in panturškim Tengrijem.
Čuvaška tradicionalna religija se ponaša z neprekinjeno kontinuiteto od predkrščanskih časov, saj se je v nekaj vaseh čuvaške diaspore zunaj Čuvašije ohranila vse do današnjega časa. Konec 80. in zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja je z razpadom Sovjetske zveze med Čuvaši zacvetel kulturni in narodni preporod. Njihovi voditelji so postopoma sprejeli idejo o vrnitvi k avtohtonemu poganstvu, ki so jo sprejeli tudi čuvaški intelektualci. Čuvaško gibanje je dobilo navdih v podobnih gibanjih v baltskih državah.
Nacionalno gibanje, ki se je sicer udejanjalo v Čuvaškem nacionalnem kongresu, je v 90. letih prejšnjega stoletja nadaljevalo svojo idejo o »nacionalni religiji«. Intelektualci so začeli obujati in kodificirati starodavne obrede ter jih izvajati med prebivalstvom tako v mestih kot na podeželju, pri čemer so se razglasili za varuhe tradicije in potomce tradicionalnih svečenikov.
Skupine Sredi 1990-ih so zagovorniki gibanja menili, da bi bilo treba Vattisen jali rekonstruirati in preoblikovati v institucionalne oblike, da bi izpolnil vlogo nacionalne religije in se postavil proti svetovnim religijam in kulturni asimilaciji. Pojavile so se različne skupine, ki so si prizadevale za oživitev čuvaške religije. Pojavilo se je veliko publikacij o religiji, umetniki in kiparji pa so se pridružili akademskim strokovnjakom pri ustvarjanju modelov za gradnjo obredno-ceremonialnih kompleksov. Ena od skupin je v javno življenje uvedla periodične molitve, ki so religiji dale ime Sardaš, ki očitno izvira iz čuvaške besede sara, kar pomeni 'rumen'. V čuvaški kulturi je Sar, Sarat priimek Sonca.
Med skupinami in frakcijami so se pojavili spori glede zadev, kot sta teologija in nacionalna organizacija religij. Na primer, Iosif Dimitriev (Trer), umetnik in navdušen privrženec vere ter član skupine Čuvaška nacionalna religija, podpira triteistični pogled, osredotočen na boga Turo, boginjo mater Amo in rojenega boga, ki je Tura kot ponovno rojeni, ter organizacijo, podobno katoliški cerkvi. V. Stan'ial, še en vplivni intelektualec iste skupine, zagovarja monistični pogled z bogom Turo kot glavnim bogom in drugimi bogovi kot njegovimi manifestacijami ter organizacijski model, ki temelji na tradicionalnem Elmenu ali nacionalnem verskem voditelju in Aramči ali varuhu vere v vsakem mestu.
Druga skupina je (kar pomeni 'vernik v boga Turo'), ki jo je ustanovil F. Madurov in ki zagovarja pristop naravne religije in panteistični pogled na svet ter trdi, da je cilj čuvaške religije »enotnost in harmonija narave, človeštva in Ture«. Jedro Madurovega stališča je koncept , svetovnega drevesa in mit o Turi, ki se ponovno rodi v drevesu, ki raste iz pepela, kar simbolizira ponovno rojstvo človeka skozi naravo.
Keremeti so tudi sveta drevesa in tradicionalna mesta čaščenja, razširjena po čuvaških deželah. Neposredni cilji skupine Turas so ustvarjanje kompleksov duhovnega preporoda na mestih keremetov in njihova preobrazba v kulturne spomenike in naravne rezervate.
Drug pojav je spontano oživljanje tradicionalnih vaških praznikov (). Ob teh priložnostih se izvajajo rekonstruirane molitve in blagoslovi (, ) skupaj z obrednimi žrtvami. Takšni rituali so povezani z življenjem skupnosti in družine ter pogosto vključujejo obrede prehoda, kot so poroke, rojstva in obletnice.
Mitologija, religija in običaji Čuvaška mitologija in tradicionalna religija zajemata kompleksne poglede, prepričanja in kulte starodavnih Čuvašev. Številne značilnosti mitologije in religije so se ohranile, vključno s tradicionalnimi pogrebnimi obredi ter sistemom praznikov in obredov.
Tradicionalna religija Čuvašev se imenuje vattisen yăli (običaji prednikov) in tӗne (svetovni red). Njeni privrženci se imenujejo čăn čăvaš (pravi Čuvaši). Islam se imenuje tutar tĕni (tatarski svetovni nazor), krščanstvo virăs tĕni (ruski svetovni nazor), neverniki pa se imenujejo tĕne kĕmen (tisti, ki niso prišli na svet). Etimologija besede tĕne je povezana s kitajsko besedo 天 (tian), beseda Tĕnčeri tură (Stvarnik nebes) pa s turškim bogom Tengrijem (,𐱅𐰭𐰼𐰃 *teŋri).
Bogovi in duhovi Po V. K. Magnickem je bilo v čuvaški mitologiji več kot 210 bogov in duhov različnih rangov in funkcij. Naseljevali so nebo, zemljo in podzemlje. D. Meszaros je opozoril na čuvaški monoteizem, saj so bili vsi ostali le duhovi (mali stvarniki).
Čuvaši imajo enega samega glavnega boga, Tĕnčeri Tura - univerzalnega Boga in stvarnika sveta. Tĕnčeri Tura ima veliko imen in vzdevkov. Imenujejo ga tudi: Vrhovni Bog (Şülti Tură), Veliki Bog (Măn Tură), Bog modrega neba (Kăvak Tĕneri Tură), Edini Bog (Pĕr Tĕncheri Tură), Starejši Bog (Aslă Tură) in Starejši Oče (Aslači) ter Oče (Aşa). Beseda Aşa v čuvaškem jeziku je sprva pomenila očeta neba, Ama pa mater zemljo. Po tem zgledu je vse na svetu imelo očeta in mater, tako kot jin in jang. Vsi drugi mali ture (stvarniki) služijo le njemu in so duhovi. Šiv turri je stvarnik vode, sivlaš turri pa stvarnik zraka. Čuvaši pravzaprav nimajo koncepta Boga kot takega, ampak koncept duhov. Po čuvaškem prepričanju ima vse, kar obstaja na zemlji in v nebesih, svojega stvarnika, duha (tura) v obliki očeta in matere stvarnika. Ker ljudje niso znali razložiti naravnih in fizikalnih pojavov ter določenih kemičnih procesov, so jim pripisali tura - stvarnika. Izraz Hĕvel amaše in Hĕvel ašše - mati in oče sonca, na primer, je bil dualistični izraz za nastanek vseh stvari. Podobno so postopali z vsemi drugimi stvarmi in pojavi. Ostali liki so izposojeni iz ljudskih izročil sosednjih ljudstev: Vupăr iz ruskega Upir (slovensko vampir), Albast iz tatarskega Al bas (davitelj), Šuitan pa iz arabskega satan in tako naprej.
Prijazni duhovi Tură – Stvarnik (iz kitajskega Turĕ) Tĕnčeri Tură (Aslo Aşa) – Stvarnik vesolja (sveta), najvišji in najpomembnejši bog v čuvaškem panteonu, ki ima številne vzdevke Ama (Kuk amaj) – Boginja mati, mati sveta, boginja plodnosti, zavetnica žensk in otrok (Turk Umaj) Kebe – deljitelj usod, včasih Kavaba – popkovina Pihampar - bog zaščitnik (pokrovitelj), bog, ki obdaruje ljudi z dobrimi lastnostmi in pošilja preroške vizije; upodobljal se je kot bel volk – princ volkov Pulehše - odrešenik, varuh, vedeževalec, delitelj nesrečne ali srečne usode, bog sreče Surlan - severni sij, zmaj, ki rodi otroke in deli duše dojenčkom Irih - duh varuha klana in družine; zapuščina prednikov Pirešti - dobri duh, angel (dobesedno: brez obraza, podobe) Hercurt – varuh ognjišča Herle šir – prijazni duh, ki živi na nebu na robu sveta Vite husi – gospodar hleva
Škodljivi Uzal – duh vsega zla na svetu Albasta – zlo bitje v obliki ženske s štirimi dojkami Arzjuri – duh, gospodar gozda, škrat Vubar - zli duh, utvara, ki je pošiljala bolezni in napadala speče Vudaš - zli duh, ki živi v vodi (iz ugro-finskega voda) Kele – zli duh Vupkan - zli duh, ki je pošiljal bolezni, neviden ali v obliki psa Esrel – duh smrti Šuitan – satan Sehmet – bog jeze, vetra in nesreče Nikolsk. Chuvash-Russian Dictionary, str. 170
Idol Jereh je bil glinena figurica, po tradicionalnem verovanju Čuvašev varuh ognjišča in družine. Njegovo ime v prevodu pomeni "dediščina prednikov". Predstavljal se je predvsem v ženski obliki, pogosto kot nevidna ženska. Jerehu so dodelili prostor za bivanje - Jĕrĕkh pĕrni, košaro, obešeno tako visoko, da je niso dosegli otroci, najpogosteje v kotu koče, lahko pa tudi drugje. Od Jereha so pričakovali predvsem mirno življenje v družini in družbi, širjenje družine in njeno zaščito. Idolu je bila posvečena posebna molitev. Jerehov kipec so vedno dajali novoporočenim dekletom. Jerehi so se stoletja prenašali iz roda v rod, da ne bi izgubili stika s koreninami in da bi predniki varovali družino. Ko so družinski člani zboleli, so ga hranili s kašo in kruhom.
Med Čuvaši je bil Jereha obravnavan kot prvi sin boga Tenčerija Turaja in je zato dobil ime Dedič. V njegovo čast so gradili templje, imenovane irmasaj. V obdobju Zlate horde in islama so bili templji preimenovani v keremet.
Čuvaši so verjeli, da lahko Jereh ljudi kaznuje za neprimerno vedenje. V njegovih svetiščih se ni smelo povzročati hrupa, prihajati umazan in z grdimi mislimi, preklinjati in brez razloga motiti druge. Jereha so na pobudo Usala (Zla) ljudje ubili in sežgali. Da bi svoje dejanje skrili pred Bogom, so njegov pepel raztresli v veter in povsod so nastajali irsamaji (keremeti). Irsamaj (čuvaško) in keremet (arabsko) je le naziv templja ali molilnice in ne boga, kot se včasih napačno navaja.
Jerek je bil prvotno različica turškega Erlika, enega od stvarnikov sveta. S prihodom krščanstva in sprejetjem pravoslavja so ga Čuvaši preimenovali v Šuitana (Satana). Krščanski misijonarji so čuvaške idole imeli za poganske demone. Čuvaši so se jih sčasoma želeli znebiti in so jih splavljati po potokih in rekah.
Po zgledu na Tenčerija Turaja je tudi njegov sin Jereh začel spreminjati zemljo in bil skupaj z očetom prvi, ki je ustvaril drevesa in trave. Vsemogočni Tura je ustvaril čudovita drevesa in rekel: "Dozorela bodo različna semena, ki se bodo s pomočjo vetra razkropila po vsem svetu in bodo vzklila, kjer padejo". Semena so dozorela in se razkropila po svetu. Vzklila so v najlepše rože in zelišča, najlepše grmičevje in drevesa, na njih so dozoreli neverjetni in okusni sadeži in dišali od slastnih arom. Jereh je želel slediti zgledu svojega očeta. Očetovo cvetje je bilo belo, listje lepo in jagode rdeče. Sam je želel storiti enako, a drevesa niso bila tako lepa kot očetova. Cvetje ni dišalo, sadje ni bilo tako okusno, deblo ni bilo tako močno in visoko, listi so se držali skupaj, jagode pa so bili grenko grenke ... Od takrat imajo zelišča in drevesa, ki jih je ustvaril Jereh, žal samo trnje in slabe lastnosti. Nimajo plodov, in če jih imajo, so strupeni. Tako so se po predstavah Čuvašev pojavila dobra in slaba drevesa.
Mitska bitja Astaha Ašapatman Veri Selen Pirešti Šorgoni Kujgaraš Semruk
Ozvezdja Imena ozvezdij so bila v različnih skupinah Čuvašev lahko različna.
gora Aramazi – s katere so se Čuvaši po mavrici spustili na zemljo (Asamat kepere) Surlan – polarni sij (bog rojstva) Uša (Aša, Ulčebi, Tene Tenele) – Severnica, sedež Tenčerija Ture Juman – Orion Juman pisehi – Kosci Paši (Laši) – jelen, včasih konj, Veliki voz Avtan (Akaš) – petelin, včasih labod, Mali voz Kavakal javi – gosji vrat (Gostosevci) Čulpan (Šušampuš) – planet Venera in jereb, raca, lastovka, krokar, kukavica, grifon in druga Tempelj Čuvaši so hodili molit v svoje templje, ki so se imenovali Irsamaj (Keremet) – po Čuvaščih je to miniaturna različica vesolja. Izvira iz besede yră – dober, dober, pripone -sam (množina) in turške pripone -ay – 'svet' (približno Aya Sophia – svetnica). Beseda Keremet ima podoben prevod iz arabščine کرامة »karamat« je čudež.