thumb|200px|Kralj Duklje Mihajlo I. Vojislavljević
Bosanska krajina ali pogosto samo Krajina je zgodovinska in geografska regija v severozahodni Bosni in Hercegovini. Za območje od Bihaća do Vrbasa, Plive, Glamoča in Livna se je začelo ime uporabljati po avstro-ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878.
V srednjem veku so bile na tem ozemlju omenjene župnije Poljič, Pset, Hum, Goricaa, Uskoplje, Pliva, Luka, Zemunik (Zemljanik), Vrbanja, Tribova (Trijebovo), Mel, Lušci, Banjica, Sana, Glaž, Vrbas in Dubica. Takrat je bila večina tega območja vključena v regijo Donji (Spodnji) kraji, po kateri je Krajina dobila ime. Kasneje je bila na tem ozemlju ustanovljena ogrska provinca Jajška banovina, po njenem padcu pa je bilo njeno ozemlje priključeno Bosanskemu sandžaku znotraj Osmanskega cesarstva. Ime Bosanska krajina je bilo v zgodovinskih virih prvič zabeleženo leta 1593.
Zgodovina Konec 5. in v začetku 6. stoletja je bilo ozemlje današnje severozahodne Bosne in Hercegovine del bizantinske teme Dalmacije. V začetku 7. stoletja so se tam najprej naselili Avari in nato Slovani. V spisu bizantinskega cesarja Konstantina VII. Porfirogeneta iz 10. stoletja z naslovom O upravljanju cesarstva je zapisano, da so Slovani, ki so bili krščeni po vzhodnem obredu, naselili območja na zahodu do Paganije in vzdolž reke Une do Save na severu. Slovani vzhodnega obreda, kot je zapisal, so bili Srbi, ki so se tja naselili v službi bizantinskega cesarja, da bi cesarstvo branili pred vpadi nekrščenih Avarov, Hunov in barbarov. V prvem obdobju po prihodu Slovanov je regija spadala v prvo srbsko srednjeveško državo pod Časlavom Klonimirovićem in Vlastimirovići, ki so po legendi pripeljali Srbe in del Slovanov iz njihove pradomovine "Bele Srbije". S padcem Velike srbske kneževine je srbskemu regionalnemu gospodarju Zete (Duklje) Stefanu Vojislavu, ustanovitelju dinastije Vojisavljevićev, leta 1042 uspelo strmoglaviti bizantinsko oblast. Njegov sin Mihael je leta 1077 razglasil svoje kraljestvo. Mihaelov sin Bodin je razširil državo na vso Bosno, južni del Dalmacije in v kratkem času ponovno ustvaril enotno srbsko državo z njenimi glavnimi atributi in ozemljem.
thumb|250px|Cerkev svetega Ilije v samostanu Krupa na Vrbasu
S širitvijo srednjeveške hrvaške države je bila vanjo vključena tudi Krajina, z nadaljnjo širitvijo pa vsa Bosna in Hercegovina. To obdobje širitve hrvaške države po vsej Bosni se danes običajno jemlje kot dokaz, da so vso Bosno odnekdaj naseljevali hrvaški katoličani, s čimer so zanikali trditve Konstantina VII. Porfirogeneta. Mnogi hrvaški zgodovinarji imenujejo Krajino tudi "turška Hrvaška" in jo tako predstavljajo kot zgodovinsko hrvaško ozemlje. Mnogi tudi trdijo, da v Krajini pred Turki nikoli ni bilo pravoslavnega prebivalstva in da so se ljudje "spreobrnili v pravoslavje" šele po prihodu Turkov. Na območju takratne Bosanske krajine je bilo v času Nemanjića in po bitki na Kosovskem polju leta 1389 zgrajenih veliko samostanov Srbske pravoslavne cerkve, kar dokazuje, da so pravoslavni Srbi to območje naseljevali že pred turško invazijo. Najbolj znani samostani v tem delu Bosne in Hercegovine, zgrajeni pred turško invazijo, so samostan Liplje, Moštanica, Krupa na Vrbasu, Glogovac, Klisina in mnogi drugi.
thumb|250px|Zemljevid Vrbaske banovine v Kraljevini Jugoslaviji
Po ločitvi Bosne od srbske in celo hrvaške države je Bosanska krajina pripadla Bosanski banovini. Na samem začetku razvoja bosanske države Krajina ni bila del mlade države. Z nadaljnjo širitvijo je pripadla Bosanski banovini in v njej ostala vse do turške invazije konec 15. in v začetku 16. stoletja. S padcem Jajca leta 1463 je vsa Bosna, vključno s Krajino, prišla pod oblast Osmanskega cesarstva. Proti koncu 15. stoletja je hrvaški regionalni gospod Juraj Mikuličić zgradil trdnjavo v vasi Bužim blizu Bihaća, ki je padla pod turško oblast šele leta 1576. Kmalu po padcu Bihaća sta pod turško oblast padla še Banjaluka in Ključ.
Na začetku 16. stoletja je ogrski kralj Matija Korvin ustanovil Vojno krajino kot del mejnega ozemlja med Ogrsko in Osmanskim cesarstvom. Vojsko Vojne krajine so sestavljali večinoma pravoslavni Srbi, manjši del tudi katoliški Hrvati, Madžari ter drugi. Od tega obdobja naprej se je zaradi nenehnih napadov Osmanskega cesarstva in strašnih povračilnih ukrepov nad nemuslimanskim prebivalstvom začelo veliko naseljevanje pravoslavnega prebivalstva v osrednjih in zahodnih regijah Like, Banije in Korduna.
Celotna Bosna in Hercegovina in s tem tudi Bosanska krajina, je po Berlinskem kongresu leta 1878 pripadla Avstro-Ogrski monarhiji in bila k njej priključena leta 1908. Na začetku prve svetovne vojne je Avstro-Ogrska monarhija izvedla splošno mobilizacijo vseh svojih ozemelj, vključno z Bosansko krajino. Velika večina Srbov, Hrvatov in Muslimanov iz Krajine se je odločila dezertirati iz vrst avstro-ogrske vojske in prestopila k srbski vojski na drugem bregu Drine. Po ustanovitvi Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov 1. decembra 1918 je celotna Bosanska krajina pripadla novi državi, kasneje preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo. V okviru Kraljevine Jugoslavije je bila leta 1929 na območju Bosanske krajine ustanovljena Vrbaska banovina s sedežem v Banjaluki.
thumb|250px|Spomenik žrtvam Koncentracijskega taborišča Jasenovac
Na začetku druge svetovne vojne je Bosansko krajino okupirala fašistična marionetna Neodvisna država Hrvaška. Veliko število Srbov iz Bosanske krajine je pred ustaškim terorjem zbežalo čez reko Drino v okupirano Srbijo. V Jasenovcu, majhnem mestu na levem bregu reke Save, je bilo ustanovljeno največje taborišče smrti na tem območju. V njem je bilo ubitih veliko Srbov, Romov, Judov in manjše število nelojalnih Hrvatov.
Geografija thumb|250px|Reka Una pri Bihaću
Severozahodna Bosna in Hercegovina je tipična hribovito-ravninska regija. Severni del regije tvori pretežno aluvialna ravnina ob izlivih treh glavnih krajinskih rek, Une, Vrbasa in Sane, v reko Savo. Reka Sana se izliva v Uno pri Novem Gradu.
V severnem delu Krajine je nekaj nižjih hribovij: Kozara (Lisina, 978 m), Motajica (652 m) in Prosara (363 m). Zaradi zadostne količine padavin in relativno rodovitne zemlje je ta del Krajine pomembna kmetijska regija ne le Republike Srbske, temveč celotne Bosne in Hercegovine.
V jugovzhodnem delu regije je kanjonska dolina reke Vrbas, za katero so značilni precej strmi bregovi. Dolina reke Une je bolj prijazna. Na njenih bregovih so območja intenzivne kmetijske pridelave. Reka Sana, ki izvira v bližini Mrkonjić Grada, deli regijo na zahodni in vzhodni del.
Južni deli Krajine so hriboviti. Na jugozahodu regijo omejuje gorovje Dinare, kjer je majhno mesto Bosansko Grahovo, nekoliko severneje pa se nahaja gora Grmeč. Tretja najpomembnejša in največja gora v tem delu regije je Manjača, nedaleč od Banja Luke.
Mesta z največjim številom prebivalcev so Banjaluka (238.000), ki je tudi upravno središče Republike Srbske, Bihać (40.000) in Prijedor 34.500).
Kultura thumb|250px|Narodno gledališče Republike Srbske Zgodovinsko gledano je bila kultura regije v preteklosti tesno povezana z vojsko in pogostimi vojnami, ki so se dogajale na tem območju. Nedostopnost terena je pomembno vplivala na to, da večina vasi in manjših mest ni bila v celoti urbanizirana.
Srbi v regiji so prepoznavni po svojih krajiških ljudskih pesmih, ki so se skoraj izključno pele. Sčasoma se je razvila tudi instrumentalna spremljava. Najbolj znan ples tega glasbenega žanra je glamočko gluvo, ki se pleše brez glasbene spremljave. Edini zvok ustvarjajo udarjanje nog in cingljanje narodnih noš. Tako glasba kot pesmi redno omenjajo gore te regije, pa tudi mesta, vasi in zaselke. Zelo pogoste so pesmi o žalostnih usodah mladih, ki jih je ločila vojna, o vojnih stiskah, pa tudi o junaških bitkah in častnih podvigih.
Narodna noša srbskega prebivalstva v tej regiji je podobna narodni noši srbske etnične skupine. Nosijo se klasični opanki in črne volnene hlače. Telovnik, srajca in kapa so zelo podobni črnogorskim, le da so obrobljeni z dvema vrstama zlatnikov. Dekleta nosijo opanke, bela krila, rdeče in črtaste telovnika ter bele šale preko rdečih pokrival.
Največje kulturno središče Krajine je Banjaluka, upravno središče Republike Srbske, kjer se nahajajo vse kulturne in izobraževalne ustanove republike in srbskega ljudstva Krajine.
Sklici
Viri
Kategorija:Geografija Bosne in Hercegovine Kategorija:Zgodovina Bosne in Hercegovine Kategorija:Republika Srbska