Armensko vprašanje je bila razprava po Berlinskem kongresu leta 1878 o tem, kako naj bi ravnali z Armenci v Osmanskem cesarstvu. Izraz je postal običajen v diplomatskih krogih in v ljudskem tisku. Armensko vprašanje se nanaša na zaščito in svoboščine Armencev pred njihovimi sosednjimi skupnostmi.Armenian Studies: Études Arméniennes by Lebanese Association of Armenian University Graduates, pp. 4–6 Armensko vprašanje pojasnjuje 40 let armensko-osmanske zgodovine v kontekstu angleške, nemške in ruske politike med letoma 1877 in 1914. Leta 1915 se je vodstvo Odbora za združitev in napredek, ki je nadzoroval osmansko vlado, odločilo, da bo trajno končalo armensko vprašanje z ubojem in izgonom večine Armencev iz cesarstva v armenskem genocidu.
Ozadje
Po francoski revoluciji so se od 19. stoletja naprej v Osmanskem cesarstvu pojavila tudi nacionalistična gibanja po vsem svetu, ki so destabilizirala regijo. Sprva so se Grki, nato Albanci in Arabci, uprli s pomočjo velikih sil, vsak s ciljem ustanovitve lastnih nacionalnih držav. V tem obdobju so Grki, Srbi, Bolgari in druge nemuslimanske skupine dosegle neodvisnost. Glavne evropske sile so vsaj od 1870-ih načrtovale strategije za izkoriščanje plena, vključno z manipulacijo etničnih skupin, kot so osmanski Armenci. Osmanska vlada je leta 1882, v strahu pred uvoženimi revolucionarnimi idejami, Armencem prepovedala izseljevanje, leta 1893 pa vrnitev.
Da bi si prizadevali za neodvisnost, so Armenci ustanovili organizaciji Hunčak in Dašnak ter se lotili terorja in propagande. Njihova strategija je vključevala spodbujanje konfliktov med muslimani in Armenci, da bi izzvali evropsko posredovanje in podporo neodvisni armenski državi v vzhodni Anatoliji, pri čemer so teror uporabljali kot glavno taktiko za pridobivanje podpore in spodbujanje upora, ne le v vzhodnih provincah, temveč tudi v Carigradu. Do leta 1878 so jih v Osmanskem cesarstvu imeli za millet-i sadıka ali 'zvesto proso'.
V letih 1827–28 je car Nikolaj I. Ruski v rusko-perzijski vojni zaprosil za pomoč perzijske Armence in obljubil, da jim bo po tem pomagal izboljšati življenje. Leta 1828 so Rusi napovedali vojno Osmanskemu cesarstvu. Leta 1828 je Rusija s Turkmenčajskim mirovnim sporazumom priključila Erevanski kanat, Nahčivanski kanat in okoliško podeželje. Po Turkmenčajskem mirovnem sporazumu so Armence, ki so še vedno živeli pod perzijsko oblastjo, spodbudili k izselitvi v rusko Armenijo, pozivu pa je sledilo 30.000 ljudi. Rusija je priključila znatne dele ozemlja, ki so ga zasedli Armenci. Po ruskem popisu prebivalstva leta 1897 je bilo v ruskih ozemljih preštetih 1.127.212 Armencev. V istem obdobju (1896 Vital Cuinet) je bilo v Osmanskem cesarstvu 1.095.889 Armencev:Vital Cuinet, La Turquie d'Asie : géographie administrative, statistique, descriptive et raisonée de chaque province de l'Asie-Mineure, 4 vols., Paris, 1890–95. Ko je Rusija napredovala na svoji južni meji, se je vse bolj vpletala v osmanske zadeve. Rusija je bila ključna pri doseganju neodvisnosti Romunije in Srbije. Rusija in rusko življenje sta privabljala Armence. Mnogi Armenci so se izobrazili in sprejeli ruske načine življenja. Rusija je bila za Armence tudi pot v Evropo. Rusija je pridobila nadzor nad velikim delom Armenije in postala zagovornica Armencev v Osmanskem cesarstvu.
Izvor
Večina Armencev je živela v provincah, ki so mejile na Rusijo in ne na druge evropske države. Z Odrinsko pogodbo je Osmansko cesarstvo Rusiji prepustilo Akhalkalak in Ahalcihe. Približno 25.000 osmanskih Armencev se je preselilo v rusko Armenijo, pri čemer so se izselili iz drugih območij cesarstva.Bournoutian. Armenian People, p. 105 Armenci so začeli bolj gledati na Ruski imperij kot na končnega garanta svoje varnosti.
Mnogi Armenci v vzhodnih provincah Osmanskega cesarstva, ki so živeli pod grožnjo nenadzorovanega nasilja in plenjenja s strani agresivnih sosednjih ljudstev, so napredujočo rusko vojsko pozdravili kot osvoboditelje. Januarja 1878 se je armenski carigrajski patriarh Nerses II. Varžapetian obrnil na rusko vodstvo, da bi dobil zagotovilo, da bo Rusija v novo mirovno pogodbo vključila določbe o armenski samoupravi.
Marca 1878, po koncu rusko-turške vojne (1877–1878), je patriarh Nerses Varžapetian velesilam posredoval armenske pritožbe o razširjenem »prisilnem zasegu zemlje ... prisilnem spreobračanju žensk in otrok, požigu, izsiljevanju, posilstvih in umorih«. Patriarh Nerses Varžapetian je prepričal Ruse, naj v Sanstefansko pogodbo vključijo 16. člen, ki je določal, da se bodo ruske sile, ki bodo zasedle armensko naseljene province v vzhodnem Osmanskem cesarstvu, umaknile le s popolno izvedbo reform.
Čeprav ni bil tako ekspliciten, se je 16. člen Sanstefanske pogodbe glasil:
Vendar je Velika Britanija junija 1878 nasprotovala temu, da bi Rusija obdržala toliko osmanskega ozemlja in pritiskala na velike sile, naj začnejo nova pogajanja v okviru Berlinskega kongresa. 16. člen je bil spremenjen tako, da je bila odstranjena vsaka omemba ruskih sil, ki so ostale v provincah. Namesto tega naj bi osmanska vlada redno obveščala velike sile o napredku reform. V končnem besedilu Berlinske pogodbe je bil preoblikovan v 61. člen, ki se je glasil:
Armenski narodni zbor in patriarh Nerses Varžapetjan sta prosila Mkrtiča Hrimijana, svojega predhodnika na patriarhalnem sedežu in bodočega katolikosa, naj v Berlinu predstavi primer Armencev. Armenska delegacija pod vodstvom Mkrtiča Hrimiana je odpotovala v Berlin, da bi predstavila primer Armencev, vendar je bila na njihovo veliko razočaranje izključena iz pogajanj. Po berlinskih pogajanjih je Mkrtič Hrimian imel znan domoljubni govor »Zajemalka papirja«, v katerem je Armencem svetoval, naj si nacionalno prebujenje Bolgarije (osvoboditev Bolgarije) vzamejo za model upanja na samoodločbo.Haig Ajemian, Hayotz Hayrig, pp. 511–13; translated by Fr. Vazken Movsesian. V bolgarski historiografiji se osvoboditev Bolgarije nanaša na dogodke rusko-turške vojne 1877–78, ki je s Sanstefansko pogodbo privedla do ponovne vzpostavitve bolgarske suverene države.
Leta 1880 so Armenci, ki jih je še posebej spodbujal predsednik vlade Gladstone, odprli armensko vprašanje z besedami: »Služiti Armeniji pomeni služiti civilizaciji«. 11. junija 1880 so velike sile v Bolgarijo poslale »identično noto«, v kateri so zahtevale uveljavitev 61. člena. Temu je 2. januarja 1881 sledila »britanska okrožnica o Armeniji«, poslana drugim silam.
Armenski program reform Armenski program reform z dne 11. maja 1895 je bil sklop reform, ki so jih predlagale evropske sile. Francoski diplomat Victor Bérard je zapisal:
Armenske reforme iz leta 1914 Armenske reforme iz leta 1914 so evropske sile zasnovale v letih 1912–1914 in predvidevale ustanovitev dveh provinc, ki bi bile pod nadzorom dveh evropskih generalnih inšpektorjev. Teh reform niso nikoli dosegle. Zaradi pomanjkanja vidnega napredka pri izboljšanju stiske armenske skupnosti se je več razočaranih armenskih intelektualcev, ki so v 1880-ih in 1890-ih živeli v Evropi in Rusiji, odločilo ustanoviti politične stranke in revolucionarna društva, da bi si prizadevali za boljše razmere za svoje rojake..
Slike pobitih Armencev
Sklici
Literatura
Riegg, Stephen Badalyan (2019), "British Travelers and the Armenian Question During the First Half of the 19th Century," Nationalities Papers 47, 1: 136-148.
Kategorija:Zgodovina Armenije Kategorija:Zgodovina Turčije