sličica|Surveyor 7 opazuje lebdeči prah, pojav, imenovan sij Luninega obzorja sličica|Tanka Lunina atmosfera je vidna na Lunini površini ob sončnem vzhodu in sončnem zahodu s sijem Luninega obzorja in žarki Luninega somraka, podobnimi Zemljinim krepuskularnim žarkom. Ta skica Apolla 17 prikazuje sij in žarke med splošno zodiakalno svetlobo. Lunina atmosfera je zelo redka plast plinov, ki obdaja Luno in jo sestavlja le eksosfera. Za večino praktičnih namenov velja, da je Luna obdana z vakuumom. Povečana prisotnost atomskih in molekularnih delcev v njeni bližini v primerjavi z medplanetarnim medijem, ki se v znanstvene namene imenuje »Lunina atmosfera«, je zanemarljiva v primerjavi s plinskimi ovojnicami, ki obdajajo Zemljo in večino planetov Osončja, in primerljiva z njihovimi eksosferami. Tlak te majhne mase je približno , ki se spreminja čez dan, in ima skupno maso manj kot 10 metričnih ton. Sicer velja, da Luna nima atmosfere, ker ne more absorbirati merljivih količin sevanja, nima vidnih plasti in zahteva nenehno obnavljanje zaradi visoke hitrosti, s katero se njeni plini izgubljajo v vesolje.
Roger Joseph Boscovich je bil prvi sodobni astronom, ki je v svojem delu De lunae atmosphaera (1753) zagovarjal odsotnost atmosfere okoli Lune.
Viri sličica|»Pregled procesov, za katere je znano, da se dogajajo okoli Lune in na njeni površini zaradi interakcije s sončnim vetrom (iz Bhardwaj in sod., 2015)« Eden od virov Lunine atmosfere je sproščanje plinov, kot sta radon in helij, ki nastanejo zaradi radioaktivnega razpada v skorji in plašču. Drug pomemben vir je bombardiranje Lunine površine z mikrometeoriti, sončnim vetrom in sončno svetlobo, v procesu, znanem kot razprševanje.
Ubežna hitrost in zadrževanje v atmosferi sličica|Slika lunarne natrijeve eksosfere v vidnem polju 7° sličica|Opazovanja in modeliranje natrijeve repne »pege« Plini (se) lahko:
znova vsadijo v regolit zaradi Lunine gravitacije; popolnoma ubežijo z Lune, če se delec giblje z lunino ubežno hitrostjo ali več ali ; se lahko izgubijo v vesolju bodisi zaradi pritiska sončnega sevanja bodisi, če so plini ionizirani, zaradi odnašanja v magnetnem polju sončnega vetra.
Sestava Lunino pičlo atmosfero sestavljajo nekateri nenavadni plini, vključno z natrijem in kalijem, ki jih ni v atmosferah Zemlje, Marsa ali Venere. Na morski gladini Zemlje vsak kubični centimeter atmosfere vsebuje približno 1019 molekul; za primerjavo, Lunina atmosfera vsebuje v enaki prostornini manj kot 106 molekul. Na Zemlji to velja za zelo dober vakuum. Pravzaprav je gostota atmosfere na Lunini površini primerljiva z gostoto nekaterih najbolj oddaljenih robov Zemljine atmosfere, kjer kroži Mednarodna vesoljska postaja.
Elementa natrij in kalij sta bila v Lunini atmosferi zaznana z zemeljskimi spektroskopskimi metodami, izotopa radon-222 in polonij-210 pa sta bila pridobljena iz podatkov, pridobljenih s spektrometrom alfa delcev sonde Lunar Prospector. Argon-40, helij-4, kisik in/ali metan (CH4), dušik (N2) in/ali ogljikov monoksid (CO) in ogljikov dioksid (CO2) so zaznali detektorji na mestu, ki so jih namestili astronavti programa Apollo.
Povprečna dnevna vsebnost elementov, za katere je znano, da so prisotni v Lunini atmosferi, v atomih na kubični centimeter, je naslednja:
argon: 20.000–100.000 helij: 5.000–30.000 neon: do 20.000 natrij: 70 kalij: 17 vodik: manj kot 17
To da približno 80.000 atomov na kubični centimeter, kar je nekoliko več od količine, za katero se domneva, da obstaja v atmosferi Merkurja. Čeprav to močno presega gostoto sončnega vetra, ki je običajno le nekaj protonov na kubični centimeter, je v primerjavi z Zemljino atmosfero praktično vakuum.
Luna ima lahko tudi redko »atmosfero« elektrostatično levitirajočega prahu. Za več podrobnosti glejte Lunarna tla .
Nekdanja atmosfera Oktobra 2017 so znanstveniki Nase v Centru za vesoljske polete Marshall in Lunarnem in planetarnem inštitutu v Houstonu objavili svojo ugotovitev, ki temelji na študijah vzorcev lunine magme, pridobljenih med misijami Apollo, da je imela Luna nekoč, pred 3 do 4 milijardami let, relativno gosto atmosfero, ki je trajala 70 milijonov let. Ta atmosfera, ki je nastala iz plinov, ki so jih izbruhnili vulkanski izbruhi na Luni, je bila dvakrat debelejša od atmosfere današnjega Marsa . Obstajajo teorije, da bi ta starodavna atmosfera lahko podpirala življenje, čeprav dokazov o življenju niso našli. To Lunino atmosfero so sčasoma odnesli sončni vetrovi in jo razpršili v vesolje.
Sklici
Kategorija:Luna Kategorija:Atmosfera