Furlanski Dolomiti (; ), znani tudi kot Dolomiti d'Oltre Piave ('Dolomiti onkraj Piave'), so gorovje v Karnijskih in Ziljskih Alpah. So v severovzhodni Benečiji in Furlaniji - Julijski krajini v severovzhodni Italiji. So najvzhodnejša skupina Dolomitov. Kot del Dolomitov so bili uradno vpisani na Unescov seznam svetovne dediščineUNESCO Decision 33COM 8B.6 - Natural properties - Properties deferred or referred back by previous sessions of the World Heritage Committee - The Dolomites (Italy), Appendix 1.2 v okviru Konvencije o svetovni dediščini, večino njihovega območja pa pokriva tudi Naravni park Furlanski Dolomiti.Parco Naturale Dolomiti FriulaneDolomiti Friulane e d’Oltre PiaveDolomiti FriulaneParco Naturale delle Dolomiti Friulane
Gorovje se razteza čez pokrajine Belluno, Videm/Udine in Pordenone, med zgornjo dolino reke Piave na zahodu, dolino Medune na vzhodu, dolino reke Celline na jugu in zgornjo dolino Tilmenta (Tagliamento) na severu. Razdeljena je na štiri podskupine: Cridola, Spalti-Monfalconi, Duranno in Pramaggiore.Parco Naturale Dolomiti FriulaneDolomiti Friulane e d’Oltre Piave
V ustrezni literaturi so deli tega območja imenovani tudi z drugimi imeni, kot so Clautski Dolomiti in Pesarinski Dolomiti.
Geografija in pokrajina Najpomembnejše gorske skupine severno od prelaza Mauria so skupine Clap, Terza, Sauris in Bivera; južno od prelaza so skupine Cridola in Monfalconi ter Spalti di Toro. Raznolikost pokrajine in predvsem skalne formacije se kosajo z veliko bolj znanimi dolomitskimi okrožji.
Vrhovi thumb|upright|left|Campanile di Val Montanaia Pomembni vrhovi Furlanskih Dolomitov so: Cima dei Preti (2706 m nadmorske višine), Monte Duranno (2668 m), Monte Cridola (2581 m), Monte Pramaggiore (2479 m) in Cima Monfalcon di Montania (2548 m) s 300 metrov visokim, samostoječim skalnim stolpom Campanile di Val Montania (2173 m), ki se dviga iz krnice zgornje doline Val Montania. Ta skalni stolp nad dolino Val Cimoliana je znamenitost območja in sta ga leta 1902 prva osvojila Avstrijca Saar in von Glanvell.
Turizem Furlanski Dolomiti so gorska regija, ki je turizem večinoma še ni dotaknil.
Glavni del Dolomitske visoke poti 6 (upravičeno imenovane Pot tišine) vodi proti jugu iz Sappade in prečka celotno območje, ponuja pa tudi več različic. Vendar je ta dolga pohodniška pot primerna le za izkušene, spretne plezalce in zahteva dober občutek za orientacijo; pogosto je bolj trasa kot gorska pot. Zelo impresivna, a tudi zahtevna dvodnevna visokogorska pot vodi od koče Rifugio Pordenone vzdolž Sentiero Marini do bivaka Gervasutti in naprej do koče Rifugio Tita Barba; od tam se pot nadaljuje preko koče Rifugio Padova in Forcella Montanaia do Campanile di Montanaia in nato nazaj na izhodišče.
Naravni park Furlanski Dolomiti Večina območja pripada istoimenskemu 37.000 hektarjev velikemu Naravnemu parku Furlanski Dolomiti, ki je bil uradno ustanovljen leta 1996. Naravni park se razteza od nekdanje pokrajine Pordenone do nekdanje pokrajine Videm in obsega dolino Cellina z občinami Andreis, Cimolais, Claut in Erto e Casso, pa tudi zgornjo dolino Tilmenta/Tagliamento z občinama Forni di Sopra in Forni di Sotto, na območju doline Tramontina pa občini Frisanco in Tramonti di Sopra. To še vedno večinoma osamljeno območje je turistom le delno dostopno prek samopostrežnih koč in bivakov. V neposredni bližini naravnega parka leži 304 hektarjev velik naravni rezervat Forra del Cellina.
Znamenitosti Fosilne sledi dinozavrov iz podreda Theropoda so bile odkrite v Kaser Casavento 30. septembra 1994. Muzej Casa Clautana v Klausu prikazuje nekdanje podeželsko vsakdanje življenje v dolini Cellina. Ko je bil v 1960-ih zgrajen, je bil ločni jez akumulacijskega jezera Vajont, visok 265 metrov, najvišji te vrste na svetu. 9. oktobra 1963 se je na geološko nestabilnem območju zaradi človeškega posredovanja zgodil obsežen zemeljski plaz (270 milijonov kubičnih metrov vode se je zrušilo v napolnjeno akumulacijsko jezero). Nastali poplavni val je uničil velike dele okoliških vasi Erto in Casso ter se prelil čez jez. To je terjalo približno 2000 življenj, predvsem v Longaroneju, ki je dolvodno po toku. Nesreča je dokumentirana v centru za obiskovalce v Ertu. (Glej:Nesreča v Vajontu) Drugi centri za obiskovalce so v Cimolaisu (izobraževalni projekt o naravoslovju), Andreisu (avtohtone ptice v oddelku za avifauno), Forni di Sopra (flora), Forni di Sotto (gozdne tipologije) in Poffabro (proizvodnja sira). Na Monte Borgà (2200 m) so Libri di San Daniele, osupljiva skalna formacija. Etnografski muzej umetnosti in podeželske kulture v Andreisu je bil odprt leta 1981.
Živalstvo Gams, srnjad, svizec, divji petelin, ruševec, navadni jelen, alpski kozorog, alpski močerad, modras, navadni gad, laški gad, planinski pupek, sekulja, navadna krastača, ognjeni močerad, evropska snežna voluharica, podlesek, navadni polh, gozdni jereb, belka, sršenar, črna žolna, koconogi čuk, mali skovik, velika uharica, kačar, sokol selec, črni škarnik, beloglavi jastreb in velika populacija planinskih orlov.
Rastlinstvo Planika, Arenaria montana, Froelichov svišč
Planinske koče Rifugio Pordenone (1249 m, CAI), v zgornjem delu doline Val Cimoliana (dostopno iz Cimolaisa po grobi makadamski poti) Rifugio Pussa (940 m, CAI), v Val Settimana Rifugio Fratelli De Gasperi (1767 m, CAI), v južnem delu skupine Clap Rifugio Maniago (1730 m, CAI), južno od Cima dei Preti in Monte Duranno v Val Bozzia Rifugio Giàf (1400 m, CAI), južno od prelaza Mauria Rifugio Tenente Fabbro (1783 m, v zasebni lasti), na severu skupine Bivera Bivacco Granzotto – Marchi (2170 m) v skupini Monfalconi Bivacco Perugini (2060 m) neposredno ob vznožju Campanile di Val Montanaia Bivacco Gervasutti (1960 m) na območju Spalti di Toro Bivacco Greselin (1920 m) južno od Cima dei Preti
Sklici
Kategorija:Dolomiti Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Italiji Kategorija:Gorovja v Italiji Kategorija:Karnijske Alpe