San Salvatore (ali večino svojega obstoja Santa Giulia) je nekdanji samostan v Brescii v Lombardiji v severni Italiji, ki je danes spremenjen v muzej. Samostanski kompleks je znan po raznolikosti svoje arhitekture, ki vključuje rimske ostanke in pomembne predromanske, romanske in renesančne stavbe.
Leta 2011 je postal del skupine sedmih, vpisanih na Unescov seznam svetovne dediščine kot Longobards in Italy: Places of Power (568–774 A.D.).
Samostan tradicionalno velja za kraj, kjer je Desiderata, žena Karla Velikega in hči langobardskega kralja Deziderija, preživela izgnanstvo po razveljavitvi zakonske zveze leta 771.
Zgodovina San Salvatore sta leta 753 ustanovila Deziderij, bodoči kralj Langobardov, in njegova žena Ansa kot ženski samostan, njegova hči Anselperga pa je postala prva opatinja. Po porazu Langobardov s strani Karla Velikega je San Salvatore ohranil svoje privilegije kraljeve ustanove in razširil svoje posesti.
Alfred Veliki je obiskal ta samostan, ko je v 850-ih letih odpotoval v Rim. Kasneje je v opatiji Shaftesbury v Dorsetu ustanovil svoj samostan za nune, katerega je poveril svoji hčeri; čeprav ni jasnih dokazov, je možno, da je ta samostan vzel za navdih.Studies in the Early History of Shaftesbury Abbey. Dorset County Council, 1999
V 12. stoletju je bila večina stavb obnovljena ali restavrirana v romanskem slogu, postavljen pa je bil tudi oratorij Santa Maria in Solario. V 15. stoletju so bile vse strukture ponovno obnovljene in dodan je bil dormitorij. Leta 1599 je bila dokončana cerkev Santa Giulia.
Samostan je bil leta 1798 po francoski invaziji na Lombardijo ukinjen in spremenjen v vojašnico. V slabem stanju je ostal do leta 1882, ko je postal Muzej krščanske dobe; propadanje pa se ni povsem ustavilo pred letom 1966 s splošno obnovo in ustanovitvijo novega Muzeja svete Giulije.
Opis Samostanski kompleks vključuje: Baziliko San Salvatore iz okoli 9. stoletja. Ima eno ladjo in dve apsidi in stoji nad obstoječo cerkvijo, ki je imela eno ladjo in tri apside in je bila zgrajena nad rimsko stavbo iz 1. stoletja pred našim štetjem, uničeno v 5. stoletju našega štetja. Zvonik, zgrajen v 13. in 14. stoletju, ima freske Romanina. Notranjost bazilike hrani freske Paola da Cailine mlajšega, pa tudi druge iz karolinške dobe. Prezbiterij (preurejen v 16. stoletju) je nekdanji redovniški kor, zgrajen leta 1466. Oratorij Santa Maria in Solario, dodan v 12. stoletju. Ima kvadratni tloris z osmerokotno laterno in majhno obokano ložo. Osrednji steber, ki podpira obok pritličja, uporablja kot osnovo rimski oltar Soncu – čeprav obstajajo tudi drugi primeri recikliranja rimskega kamnitega dela pri gradnji te strukture, je možno, da je bil ta poseben primer nameren, saj je napis prikazan v pravilni orientaciji (za razliko od vsaj enega primera na zunanji južni steni strukture). Drugo nadstropje je okrašeno s prizori iz Jezusovega življenja. Cerkev Santa Giulia iz 16. stoletja (ki danes služi kot konferenčni center muzeja). Muzej hrani starodavne najdbe iz bronaste dobe do rimskih časov, vključno z nekaj zelo zanimivimi kosi iz železne dobe. Med njimi sta slonokoščena skrinjica iz Brescie iz 4. stoletja in Boetijev diptih. Obstaja tudi načrt, ki verjetno prikazuje videz rimskega središča Brixije v času cesarja Vespazijana. V srednjeveškem delu muzeja je procesijski križ, ki naj bi pripadal Dezideriju (vendar je verjetno nekoliko kasnejši). Opazili so tudi arhitekturne ostanke lokalnih stavb, ki so zdaj uničene, kot so freske iz mestnega Broletta, kip sv. Faustine in cikel fresk Moretta da Brescie.
V kompleksu so vidne tudi nekatere rimske hiše (domusi), izkopane pod nekdanjim zelenjavnim vrtom nun.
Galerija Kompleks San Salvatore
Muzej Santa Giulia
Zunanjost
Sklici
Zunanje povezave
Museum of Santa Giulia
Kategorija:Brescia Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Italiji Kategorija:Samostani v Italiji Kategorija:Muzeji v Italiji Kategorija:Romanska arhitektura v Italiji Kategorija:Ustanovitve v 750. letih