Petar I. Petrović Njegoš (srbsko: Петар I Петровић Његош, latinizirano: Petar I Petrović Njegoš) je bil od leta 1784 do 1830 črnogorski knezoškof in eksarh (legat) Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori, * 1748, † 31. oktober 1830.
Bil je najbolj priljubljen duhovni in vojaški voditelj iz dinastije Petrović-Njegoš. Med svojo dolgo vladavino je okrepil državo z združevanjem pogosto sprtih plemen, utrdil svojo oblast nad črnogorskimi ozemlji in leta 1798 v Črni gori uvedel prve zakone.
Njegova vladavina je v Črni gori postavila temelje za kasnejšo uvedbo sodobnih državnih institucij, šol in trgovskih podjetij. Srbska pravoslavna cerkev ga je kanonizirala kot svetega Petra Cetinjskega (srbsko: Свети Петар Цетињски/Sveti Petar Cetinjski).
Zgodnje življenje Petar je bil sin Marka in Anđelije, rojene Martinović, in po zgledu na svoje sorodnike postal menih in diakon. Štiri leta je preživel v Carski Rusiji, kjer je leta 1769 končal vojaško šolo. Leta 1778 je bil kot arhimandrit ponovno v Rusiji, skupaj z guvernerjem Jovanom Radonjićem in serdarjem Ivanom Petrovićem.
Leta 1781 je umrl metropolit Sava Petrović, ki je za svojega naslednika izbral svojega nečaka in soadjutorja Arsenija Plamenca, kar je sprva naletelo na nasprotovanje črnogorskih plemen. Ko je Sava Petrović dobil podporo Šćepana Malega, lažnega carja in vladarja Črne gore, se je njihovo mnenje obrnilo v Arsenijevo korist. Plamenac je bil neaktiven in imel malo moči in je vladal samo tri leta do svoje smrti leta 1784. Guvernerska družina Radonjić, ki je imela beneško in nato avstrijsko podporo, je povečala svojo moč in si prizadevala izriniti metropolite Petroviće. Poglavarji so Petra predlagali za škofa že leta 1783 in ga nato poslali v Habsburško monarhijo, da bi ga posvetili.
Službovanje 1784-1799 Petra je 13. oktobra 1784 v Sremskih Karlovcih posvetil v škofa Mojsije Putnik iz Karlovške metropolije. Petar se je nato vrnil na Dunaj, kjer se je srečal z ruskim kanclerjem Potemkinom, pa tudi z avstrijskim generalom Zorićem in dubrovniškim emigrantom Franom Dolcijem. Novembra 1785 so Petra v nejasnih okoliščinah izgnali iz Sankt Peterburga.
Med njegovo odsotnostjo je Črni gori grozil skadarski paša Kara Mahmud in jo junija 1785 napadel. Črnogorsko vojsko, ki je štela 8000 mož, je zapustilo 3000 Crmničanov, za njimi pa so se številni drugi predali. Mahmud Paša je prečkal Bjelice in požgal Njeguše in se nato vrnil v Skadar.
Metropolit Petar I. in guverner Jovan Radonjić sta bila glavna poglavarja Črne gore, eden po nazivu, drugi pa po dejanski oblasti. Jovan si je prizadeval vladati Črni gori sam. Prisvojil si je posvetne pravice in si prizadeval, da bi bil metropolit izključno duhovni vodja. Guverner naj bi bil vladar ljudstva, metropolit pa vladar Cerkve. V mednarodni politiki sta si bila nasprotnika: metropolit se je držal Rusije, Jovan pa Avstrije. Nasprotja so postala aktualna zlasti med avstrijsko-turško vojno 1787–1791 in rusko-turško vojno 1787–1792. V tem obdobju je bila Črna gora razdeljena na naslednja okrožja: Katunsko nahijo, Riječko nahijo, Crmniško nahijo, Lješansko nahijo in Pješivaško nahijo. Nahije so upravljali lokalni uradniki, Jovan Radonjić in metropolit s pomočjo 5 serdarjev, 9 vojvod in 34 knezov. Spori za prevlado med posvetno in cerkveno oblastjo so trajali do leta 1832–1833.
Julija 1788 je Jovan Radonjić prosil rusko cesarico Katarino Veliko, naj pošlje Sofronija Jugovića-Markovića, kateremu je obljubil črnogorski prestol. Radonjić je z njim nameraval nadomestiti Petrovića in se ga nato znebiti in si zagotoviti tudi cerkveno oblast. Leta 1789 je poslal cesarici še eno pismo in se nato odpravil v Avstrijo, da bi si s pomočjo avstrijskega dvora povrnil ugled. Radonjić je zahteval, da se v Črno goro pošlje avstrijska vojska, kar je bilo zavrnjeno. Na Radonjićevo ponovno prošnjo se je avstrijski cesar februarja 1790 odločil, da bo Črni gori poslal strelivo, pod pogojem, da bodo Črnogorci "v avstrijski vojni proti Osmanskemu cesarstvu ostali pod avstrijskim okrilejm". Avstrijska podpora se je zdela neobetavna.
Leta 1794 so Osmani opustošili Kuče in Rovčane, plemeni, ki sicer nista spadali v Črno goro.Barjaktarović 1984, str. 28 Leta 1796 je bil skadarski Kara Mahmud Paša poražen v bitki pri Martiničih. Mahmud Paša se je kasneje vrnil in bil 22. septembra poražen in ubit v bitki pri Krusih. Polovico črnogorske vojske je vodil metropolit Petar I., drugo polovico pa Jovan Radonjić. Vojski Petra I. so prišli na pomoč Bjelopavlići in Piperji. Mahmud Pašina vojska, ki naj bi štela 30.000 mož, vključno s sedmimi francoskimi častniki, se je borila proti 6.000 Črnogorcem in imela velike izgube. Črnogorska zmaga je povzročila ozemeljsko širitev, ker so se Bjelopavlići in Piperji pridružila črnogorski državi. Po zmagi so se začeli k Črni gori nagibati tudi Rovčani in druga gorska plemena.Barjaktarović 1984, str. 29
Pleme Njeguši, ki so mu pripadali Petrovići-Njegoši, je bilo v 18. stoletju vpleteno v enega najdaljših krvnih sporov v Črni gori proti plemenu Ceklin. Spor je trajal 32 let in se je končal leta 1797 na skupnem srečanju vseh plemen stare Črne gore pod vodstvom Petra Petrovića. Umiritev spora med dvema najmočnejšima plemenoma v regiji velja za pomemben korak v strategiji Petra Petrovića za združitev Stare Črne gore.
Metropolit Petar I. je leta 1799 poslal pisma Moračanom in Rovčanom, v katerih jim je svetoval, naj živijo miroljubno in solidarno. Leta 1799 je Rusija Črni gori zagotovila, da bo branila njene interese.
1800–1809 Med prvo srbsko vstajo (1804-1813) je Petar I. začel sodelovati s Karađorđem, voditeljem srbske vstaje. Petar I. se je do takrat že odlikoval v mednarodnih odnosih kot škof in vladar Črne gore. Znano je, da se je bil tudi sam pripravljen upreti takoj, ko bi se ponudila ugodna priložnost. Razumovski, ruski veleposlanik na Dunaju, je notranjega ministra Czartoryskega obvestil o tajnem sporočilu, prejetem 13. decembra 1803, da ima Petar I. 2000 oboroženih mož in da je "slekel škofovska oblačila in se oblekel v generalsko uniformo" ter da namerava povečati svojo vojsko na 12.000 mož. Ker se je Petar I. zavedal, da se njegova vojska ne bo mogla boriti proti močnejšim Osmanom, se je poskušal združiti z "šumadijskimi uporniki" in se z rusko pomočjo obrniti proti Osmanom. O svojih namerah je obvestil Visoke Dečane. Petar I. si je dopisoval z Dositejem Obradovićem.
thumb|left|200px|Petar I. Petrović kot vojak (francoska risba)
Leta 1806 je Napoleonova vojska prodirala proti Kotorskemu zalivu. Črnogorska vojska pod vodstvom Petra I. je s pomočjo več ruskih bataljonov in flote admirala Dmitrija Senjavina potisnila Francoze nazaj v Dubrovnik in ga oblegala. Kmalu zatem je ruski car Aleksander I. od Črnogorcev zahteval, naj nadzor nad Boko prepustijo Avstriji. Ko so se Črnogorci umaknili v Hercegnovi, si je Aleksander premislil in s pomočjo Črnogorcev osvojil otoka Brač in Korčulo. Medtem je Francija spodbujala Turčijo k napadu na Rusijo in Rusija je umaknila svojo floto iz Jadranskega morja, da bi branila Jonske otoke. Tilsitski mirovni sporazum, sklenjen leta 1807 med Rusijo in Francijo, je Franciji podelil nadzor nad Kotorskim zalivom.
V začetku leta 1807 je imel Petar I. v načrtu združitev več srbskih območij v obnovljeno srbsko cesarstvo. Februarja 1807 je načrtoval invazijo na Hercegovino in zaprosil Karađorđa za pomoč. Po bitki pri Suvodolu in prodoru srbskih upornikov je Karađorđu leta 1809 uspelo povezati svoje uporniške sile s Črno goro. Trajnih vezi s Srbi v Črni gori in Bosni in Hercegovini ni mogel vzdrževati, ker je leta 1809 srbska vstaja začela pojemati.
1810-1820 Peter I. je leta 1819 uspešno napadel Bosanski pašaluk. Leta 1820 so na severu Črne gore gorščaki iz Morače pod vodstvom serdarja Mrkoja Mijuškovića zmagali v veliki bitki proti osmanskim bosanskim silam. Odboj osmanskega napada iz Albanije med rusko-turško vojno 1828–1829 je privedel do priznanja črnogorske suverenosti nad Piperji. Petru I. je uspelo združiti Piperje in Bjelopavliće s Črno goro. Po pridružitvi Bjelopavlićev in Sedmih gora se je država uradno imenovala "Črna gora in Gore".
Pansrbizem Peter I. je leta 1807 zasnoval načrt za oživitev Srbskega cesarstva (Slaveno-Srbsko cesarstvo), o katerem je obvestil ruski dvor. Pred njim je junija 1804 habsburški srbski metropolit Stefan Stratimirović ruski dvor obvestil o istem načrtu.
Načrt Petra I. je bil združiti Podgorico, Spuž, Žabljak, Kotorski zaliv, Bosno, Hercegovino, Dubrovnik in Dalmacijo s Črno goro. Naziv srbskega cesarja bi nosil ruski car. Francosko-ruski mirovni sporazum je načrt preprečil. Ko so Francozi osvojili Dalmacijo, so Petru I. ponudili naziv "patriarh vsega srbskega naroda in vsega Ilirika" pod pogojem, da preneha sodelovati z Rusijo in sprejme francoski protektorat, kar je Petar I. zavrnil, saj se je bal morebitne papeške nadoblasti. Cetinjska metropolija je začela vplivati na Gore in Hercegovino, ki sta imeli Črno goro za nosilko boja za osamosvojitev. Sam se je vse bolj usmerjal k revolucionarni Srbiji kot hrbtenici osvoboditve in združitve.
Kanonizacija thumb|200px|Ikona Petra I. kot svetnika Petra I. je njegov naslednik Petar II. Petrović Njegoš kanoniziral kot svetega Petra Cetinjskega. Srbska pravoslavna cerkev ga praznuje 31. oktobra po gregorijanskem koledarju oziroma 18. oktobra po julijanskem koledarju.
Dela Izročilo v verzih (Поучење у стиховима) Sinovi Ivana-bega Crnojevića (Синови Иванбегови) Pesem o Karađorđu (Пјесма Карађорђу) Predvečer srbskega Božiča (Српско Бадње вече) Kratka zgodovina Črne gore (Кратка Историја Црнe Горe)
Sklici
Viri
Kategorija:Rojeni leta 1748 Kategorija:Umrli leta 1830 Kategorija:Škofje Kategorija:Zgodovina Črne gore