Hadži Mustafa Paša (turško: Hacı Mustafa Paşa, srbsko: Хаџи-Мустафа-паша, Hadži Mustafa-paša) je bil od leta 1793 do 1801 vezir Smederevskega sandžaka, pogosto imenovanega Beograjski pašaluk, v današnji osrednji Srbiji, * 1733, † 27. december 1801.
Vezirja so umorili odpadniški janičarji, znani kot dahije, ki so nato prevzeli nadzor nad sandžakom.
Življenje Mustafa Paša je bil rojen verjetno leta 1733, ker je bil leta 1793 omenjen kot šestdeset let star mož. Bil je musliman grškega porakla. Pisal se je Siniklioğlu ali Şinikoğlu. Boril se je v rusko-turški vojni (1768–1774) in se odlikoval v bitki pri Patrasu leta 1772.
Po avstrijsko-turški vojni (1791) je Porta poslala Mustafo efendija kot bina-emina (gradbenega nadzornika) v Beograjski pašaluk, da bi obnovil uničene stavbe. V Beogradu se je spoprijateljil z diplomatskim prevajalcem, grškim trgovcem Petrom Ičkom. Kot bina-emin je kupoval les od srbskih knezov valjevske in beograjske nahije in se z njima seznanil.
Po avstrijsko-turški vojni je Smederevski sandžak (Beograjski pašaluk) upravljal Ebubekir Paša in leta 1792 izvedel direktivo Porte, da izžene janičarje in v Beogradu obdrži samo spahije in redno osmansko vojsko. V skladu s starimi običaji je Ebubekir ponovno vzpostavil krščansko samoupravo, nekakšno srbsko delno avtonomijo. Sultan in Porta sta želela reformirati in uvesti vojsko evropskega sloga namesto neodvisnih janičarjev, ki so se iz vojakov pretvorili v kriminalce. Osman Pazvantoğlu, uporniški paša Vidinskega sandžaka, se je postavil za vodjo janičarskega gibanja proti načrtovanim reformam. Ko je bil Ebubekir premeščen v Ohridski sandžak, ga je julija 1792 kot vezir Beograda nasledil Mehmed Pekmezci Paša. Januarja 1793 je bil za novega vezirja Beograda imenovanTopal Ahmed Paša in na tem položaju ostal šest mesecev. Srbi pa so se ga spominjali kot tirana in pobiralca davkov. Julija 1793 ga je nasledil Hadži Mustafa Paša.
Janičar Kara-Smail, ki je ostal v Beogradu in si prizadeval postati janičarski aga celotnega pašaluka, je bil po ukazu Hadži Mustafe Paše umorjen, kar je vzbudilo strah med drugimi janičarji in so pobegnili v Vidinski sandžak. Nekaj janičarjev je ostalo v Beograjskem pašaluku, med njimi Bego Novljanin in Ćurtoglija iz Bosne, ki sta živela v Šabcu. Mustafa Paša se je v srbski zgodovini ohranil v pozitivnem spominu, saj je z reformami izboljšal razmere v pašaluku.
Sultan Selim III. je leta 1793 in 1796 izdal fermane, ki so Srbom podelili samoupravne pravice. V novem režimu so davke pobirali lokalni srbski voditelji, imenovani obor-knezi. Srbom je bila podeljena pravica do svobodnega trgovanja in veroizpovedi. Preprosti Srbi so začeli živeti v miru. Nepriljubljenim janičarjem je bilo ukazano, naj zapustijo pašaluk, saj so predstavljali grožnjo oblasti. Mnogo izgnanih janičarjev je dobilo službo pri Pazvantoğluju v Vidinu ali pa se je tja zateklo. Pazvantoğlu se je bal razpustitve janičarskega poveljstva v Beograjskem pašaluku. Večkrat je napadel srbsko ozemlje, kar je povečalo nestabilnost in okrepilo strah v regiji. Mustafa Paša je za boj proti Pazvantoğluju angažiral najemniške sile, vendar je moral za njihovo financiranje zvišati davke. Da bi preprečil upor zaradi povečanja davkov, je sprejel predlog lokalnih knezov in jim dovolil, da ustanovijo lastne sile za obrambo pred janičarji. Srbska vojska je štela 16.000 mož, ki so jih vodili srbski častniki pod poveljstvom Stanka Arambašića iz Velikega Sela. Poleti 1797 je sultan imenoval Mustafo Pašo za beglerbega Rumelskega ejaleta. Paša je odšel v Plovdiv in se od tam boril proti Pazvantoğluju. Med njegovo odsotnostjo Paše so Pazvantoğlujeve sile in janičarji zavzeli Požarevac in oblegali beograjsko trdnjavo. Konec novembra 1797 so valjevski obor-knezi Aleksa Nenadović, Ilija Birčanin in Nikola Grbović v Beograd pripeljali svoje sile in prisilili oblegajočo janičarsko vojsko k umiku v Smederevo. Januarja 1798 je Mustafa Paša poslal svoje čete in milico pod poveljstvom Birčanina, da bi napadle janičarje v Smederevu. Leto kasneje, 30. januarja 1799, je Porta zaradi notranjih težav v cesarstvu janičarjem dovolila vrnitev in jih jasno označila kot lokalne muslimane.
Janičarska aga Bego Novljanin in Ćurtoglija, ki sta živela v Šabcu, sta leta 1800 umorila kneza Ranka Lazarevića in nato od njegove družine zahtevala denar. Knez Aleksa Nenadović, eden najvplivnejših srbskih voditeljev, je protestiral pri vezirju Hadži Mustafa Paši, ki je 17. aprila 1800 ukazal svojim najemnikom, naj ju napadejo v šabaški trdnjavi. Novljanin in Ćurtoglija sta pobegnila v Bosno.
Ko so janičarji prevzeli nadzor nad pašalukom, se je Mustafa Paša zbal za svoje življenje. Njegovi prijatelji, med njimi Petar Ičko, so načrtovali, da bi se v Beogradu zbrali srbski hajduki, da bi Mustafa Paši rešili življenje in zagotovili njegovo oblast. 27. decembra 1801 se je trem janičarjem uspelo pritihotapiti v zasebne prostore Mustafa Paše. Po kratkem pretepu je Kučuk-Alija ustrelil Mustafo. Z njegovim truplom so nato paradirali po beograjskih ulicah.
Posledice in zapuščina Porta, ki se zaradi politike ni mogla spopasti z janičarji ali pa tega ni hotela storiti, je imenovala novega vezirja in sprejela prisege janičarjev o zvestobi. Mustafov sin Derviš Beg in njegovi prijatelji Hasan-aga, Mehmed-aga Konjalija, Deli-Ahmed in drugi so začeli z beograjskimi Turki, spahijami in Srbi kovati zaroto, da bi premagali janičarje in v pašaluk vrnili življenje, kakršno je bilo pod Mustafa Pašo. Prvi poskus upora v Požarevcu leta 1802 je izbruhnil prezgodaj in je propadel. Naslednji upor so začeli načrtovati zlasti Valjevski nahiji pod Alekso Nenadovićem in v Šumadiji.
Sklici
Viri
Kategorija:Rojeni leta 1733 Kategorija:Umrli leta 1801 Kategorija:Paše Kategorija:Umorjeni ljudje