Sajmaluu-Taš (kirgiško: Саймалуу-Таш, Sajmaluu-Taš, rusko: Саймалы Таш, Sajmal Taš), kar v kirgiščini pomeni 'vezeni' ali 'vzorčasti kamni', je najdišče petroglifov in narodni park v regiji Jalal-Abad v Kirgizistanu južno od Kazarmana. V parku je več kot 10.000 kamnitih slik medvedov, skupaj pa morda kar 98.000 slik. Skalne poslikave so črno-bele, najdišče pa se uvršča med svetovno pomembne zbirke skalne umetnosti. Slike so vklesane v skoraj črn ali siv sijoč puščavski lak, ki prekriva številne skale. Večina slik je iz bronaste dobe (2500–900 pr. n. št.) in prikazuje živali, ljudi in simbole. Delno jih je mogoče razumeti kot sveti prikaz daritev starodavnih ljudstev spodnje Farganske doline.

Zaščita Kirgiška nacionalna komisija za UNESCO je 29. januarja 2001 predlagala vpis najdišča na seznam svetovne dediščine. Najdišče je vpisano na Unescov seznam predlogov kot "Petroglifi Sajmanluu-Taša" v kategoriji kultura po kriterijih (iii), (iv) in (vi). Najdišče je del velikega naravnega parka Sajmaluu-Taš, ustanovljenega maja 2001.Decree of the Government of the Kyrgyz Republic št. 249: On establishment of the State Nature Park Saimaluu-Tash in Toguz-Toro District of Jalal-Abad Province and State Nature Park Salkyn-Tor in Naryn District of Naryn Region. 25. maj 2001. Park ima površino 320,072 km².

Lokacija Najdišče petroglifov se nahaja v Ferganskem gorovju na približno 3200 metrih nadmorske višine v dveh gorskih dolinah, ločenih z gorskim grebenom. Najdišče je 30 kilometrov južno od Kazarmana. Iz vasi Kazarman vodi tja kratka cesta, prevozna samo s terenskimi vozili. Od konca ceste je do najdišča mogoče priti samo julija po približno pol dneva hoje ali ježe na konju. Vzpon je naporen. V drugih obdobjih dostop in vidnost onemogoča sneg. Pohod s terenskim vozilom traja traja tri dni, s konjem pa sedem dni.

Naravni park prečkajo številne reke, ki izvirajo iz Ferganskega gorovja, vključno s Kildoo, Kök-Art in Kongur-Döbö.

Zgodovina Domneva se, da so bili petroglifi ustvarjeni v začetku 3. tisočletja pred našim štetjem, železni dobi in do srednjega veka. Iz železne in srednjega veka je zelo malo slik. Natančno datiranje skalne umetnosti je sporno in je zanesljivo šele od 1. tisočletja pred našim štetjem s prihodom sako-skitskega živalskega sloga. Za pozni neolitik in bronasto dobo je v Sajmaluu-Tašu potrjenih veliko različnih slogov. Eden od njih je tako imenovani dvotrikotni slog, ki prikazuje živali in ljudi z osjim pasom. Zelo specifičen dvotrikotni slog je bil morda povezan z neko ločeno etnično skupino v Ferganski dolini. Najdišče je bilo za prebivalce Tjanšana in prazgodovinske Fergane sveto in je zaradi duhovnih in zdravilnih lastnosti sveto tudi za sodobno generacijo Kirgizov. Je del verskih prepričanj in čaščenja gora, narave, totemov in sončnih kozmičnih podob.

Najdišče so odkrili ruski kartografi leta 1902, ko so raziskovali to območje zaradi gradnje ceste med Džalal-Abadom in Narinom. Ta cesta zdaj poteka preko Kazarmana. Nikolaj Hludov, eden od kartografov, je od pastirja slišal zgodbe o "poslikanih kamnih" v neposredni bližini njihovega tabora in se odločil, da bo najdišče preučil z ekipo geodetov. O svojih najdbah petroglifov je poročal Arheološkemu društvu v Taškentu. Društvo je nato organiziralo odpravo, da bi najdišče dodatno preučilo. Najdišče je bilo nato pozabljeno do leta 1950. Po tem letu so bili bili petroglifi natančno identificirani in oštevilčeni. Določena je bila tudi njihova starost. Trenutno ga občasno preiskuje Inštitut za arheologijo v Biškeku. Petroglifi iz neolitske dobe so na ogled v Kirgiškem državnem zgodovinskem muzeju.

Značilnosti Arheologi so najdišče razdelili na dva dela in ju poimenovali "Sajmaluu-Taš 1" in "Sajmaluu-Taš 2".

Najdišče Sajmaluu-Taš 1 je dolgo tri kilometre in vsebuje petroglife, vgravirane na kamne, prekrite s temno sivim puščavskim lakom. Večina kamnov se nahaja v dolgih tokovih kamenja, se pravi v talnih morenah. Na najdišču je majhno jezero, kjer so šamani morda izvajali svete obrede. Na tem najdišču so najpogosteje upodobljene živali, kot so kozorogi, konji, levi in volkovi. Pogosti so lovski prizori, zlasti lov na jelene z velikim rogovjem. Lovci so oboroženi z loki in puščicami, kiji in sulicami. Upodobljeni so tudi boji med posameznimi moškimi ali majhnimi skupinami moških. Upodobljena so tudi kmečka opravila, obredni plesi, sonce in spolne prizore.

Petroglifi iz bronaste dobe kažejo znake zgodnjega kulta sonca z antropomorfnimi figurami s sončnimi glavami. Vozove vleče predvsem govedo. Konj je začel igrati pomembno vlogo šele proti koncu bronaste dobe, ko so se ljudje naučili jahati. Opaziti je mogoče kult bika.

Sklici

Viri

Bibliography

Zunanji povezavi About Saimaluu Tash at a local Tour operator's site Saimaluu Tash submission in 2001 at the UNESCO

Kategorija:Narodni parki Kirgizistana