Banu Hilal () je arabsko pleme iz regije Nadžd na osrednjem Arabskem polotoku. Del pleme se je v 11. stoletju izselil v regijo Magreb v Severni Afriki. Vladali so Nadždu in se borili na obmejnih območjih med Irakom in Sirijo.

Ko je Fatimidski kalifat leta 969 postal vladar Egipta in ustanovitelj Kaira, so beduine na jugu omejili, preden so jih poslali v osrednjo Severno Afriko (Libijo, Tunizijo in Alžirijo) in nato v Maroko.

Zgodovinarji ocenjujejo, da je skupno število arabskih nomadov, ki so se v 11. stoletju preselili v Magreb, znašalo od 500.000 do 700.000 do 1.000.000. Zgodovinar Mármol Carvajal navaja, da se je v 11. stoletju v Magreb preselilo več kot milijon Arabcev, kar pripisuje Ibn Al-Rakuiku, ki je umrl dve desetletji pred selitvijo. V 19. stoletju Ernest Carette ocenjuje, da je bilo skupno prebivalstvo Hilalijcev v 16. stoletju 920.250, kar je utemeljil na poročilih Mármola Carvajala.

Izvor

Pleme Banu Hilal izvira iz Nedžda na osrednjem Arabskem polotoku, včasih pa potuje proti Iraku v iskanju pašnikov in oaz. Po mnenju arabskih genealogov je bilo pleme Banu Hilal podpleme plemenske konfederacije Mudar, natančneje Amirja ibn Sa'sa'e, njihov prednik pa je bil Hilal. Po tradicionalnih arabskih virih je bilo njihovo celotno rodoslovje naslednje: Hilāl ibn ʿĀmir ibn Ṣaʿṣaʿa ibn Muʿāwiya ibn Bakr ibn Hawāzin ibn Manṣūr ibn ʿIkrima ibn K̲h̲aṣafa ibn Qays ibn ʿAylān ibn Muḍar ibn Nizār ibn Ma'ad ibn ʿAdnān. Pleme Banu Hilal je bilo zelo številčno, dejansko narod, razdeljen na svoja podplemena, med katerimi so bila najpomembnejša Athbaj, Rijah, Džušam, Zughba, Adi in Kura.

Ibn Haldun je opisal njihovo genealogijo, ki je bila sestavljena iz dveh matičnih plemen: njih samih in plemena Banu Sulajm. V Arabiji so živeli na reki Gazvan blizu Ta'ifa, medtem ko je plemeno Banu Sulajm obiskovalo bližnjo Medino in si delilo skupnega bratranca v veji Al Jas plemena Kurejši. V času njihove selitve je bilo pleme Banu Hilal sestavljeno iz šestih podplemen: Athbaj, Rijah, Džušam, Adi, Zughba in Rabi'a.

Zgodovina Predislamska Arabija Njihovo prvotno prebivališče, tako kot prebivališče sorodnih plemen, je bil Nedžd. Njihova zgodovina v predislamskem času je povezana z drugimi plemeni Banū ʿĀmir ibn Ṣaʿṣaʿa, zlasti v ayyām al-ʿarab (bojnih dneh Arabcev) in v zadevah, povezanih z vzponom islama v regiji, kot je bil pokol v Bi'r Ma'uni. Banu Hilal verjetno ni sprejel islama vse do Mohamedove zmage v bitki pri Hunajnu leta 630, vendar se tako kot druga plemena ʿĀmirid tudi oni niso pridružili vojnam Rida, ki so sledile Mohamedovi smrti leta 632.

Selitve v Egipt, Irak in Levant Zdi se, da pleme ni igralo pomembne vloge v zgodnjih muslimanskih osvajanjih in je večinoma ostalo v Nedždu. Šele v začetku 8. stoletja se je nekaj pripadnikov Banu Hilal (in Banu Sulajm) preselilo v Egipt. Mnogi so jim sledili, tako da sta ti dve skupini v Egiptu postali številni. Med Abasidskim kalifatom so bili Hilal znani po svoji neukrotljivosti. V 9. stoletju sta se Banu Hilal in Banu Sulajm iz Nedžda preselila v Irak, kasneje v Levant, preden sta se v 11. stoletju preselila v Magreb.

V 1870-ih sta se Hilal in Sulajm pridružila radikalni sekti Karmatov v njihovih napadih na Fatimidski kalifat, ki je pravkar osvojil Egipt in prodiral v Sirijo. Posledično je fatimidski kalif al-Aziz (vladal 975–996) po svoji zmagi nad Karmati leta 978 prisilno preselil obe plemeni v Zgornji Egipt. Ker so se še naprej bojevali med seboj in plenili območje, jim je bilo prepovedano prečkati reko Nil ali zapustiti Zgornji Egipt.

Selitev v Magreb Banu Hilal se je začel seliti v Magreb, ko je dinastija Ziridov iz Ifrikije razglasila neodvisnost od Fatimidskega kalifata v Egiptu. V povračilo Ziridom so Fatimidi poslali velika beduinska arabska plemena, predvsem Banu Hilal in Banu Sulajm, da bi premagala Ziride in se naselila v Magrebu. Ta plemena so živela nomadski način življenja in so bila prvotno iz Hidžaza in Nadžda. Da bi prepričal beduine v selitev v Magreb, je fatimidski kalif vsakemu pripadniku plemena dal kamelo in denar ter jim pomagal prečkati z vzhodnega na zahodni breg reke Nil. Huda suša v Egiptu v tistem času je tudi ta plemena prepričala, da so se preselila v Magreb, ki je imel takrat boljše gospodarske razmere. Fatimidski kalif jim je naročil, naj vladajo Magrebu namesto ziridskega emirja al-Mu'izz-a, in jim rekel: »Dal sem vam Magreb in oblast al-Mu'izz-a ibn Balkīna as-Sanhājīja, pobeglega sužnja. Ničesar vam ne bo manjkalo.« in al-Mu'izzu rekel: »Poslal sem vam konje in nanje posadil pogumne može, da bi Bog lahko izvršil že sprejeto zadevo.«

Ko so arabski nomadi prispeli v Cirenajko, so ugotovili, da je regija skoraj prazna, razen nekaj Berberov Zenata, ki jih je al-Mu'izz že večinoma uničil. Število Hilalijcev, ki so se iz Egipta preselili proti zahodu, je bilo ocenjeno na 200.000 družin. Cirenajko so prepustili naseljevanju pripadniki plemena Banu Sulajm, medtem ko so Hilalijci odkorakali proti zahodu. Zaradi naselitve arabskih plemen je Cirenajka postala najbolj arabsko mesto v arabskem svetu po notranjosti Arabije. Po Ibn Haldunu so pripadnike plemena Banu Hilal ob prihodu v Magreb spremljale žene in otroci. Po zmagah v bitkah proti berberskim plemenom so se naselili v Ifrikiji in sčasoma sobivali z njimi. Abu Zajd al-Hilali je v Magreb pripeljal med 150.000 in 300.000 Arabcev, ki so se poročili z domorodnimi ljudstvi. Fatimidi so pleme, ki je svojo pot začelo kot zavezniki in vazali, uporabili za kaznovanje še posebej težko nadzorljivih Ziridov po osvojitvi Egipta in ustanovitvi Kaira. Ko je dinastija postajala vse bolj neodvisna in opuščala šiitski islam, so po bitki pri Hajdaranu hitro premagali Ziride in močno oslabili sosednjo dinastijo Hamadidov in Zenate. Ziridi so zapustili Kairouan, da bi se zatekli na obalo, kjer so preživeli stoletje. Banu Hilal in Banu Sulajm sta se razširila po visokih ravnicah Constantina, kjer sta postopoma ovirala Kal'at Bani Hamad, tako kot sta to storila Kairouanu pred nekaj desetletji. Od tam sta postopoma pridobila nadzor nad visokimi ravnicami Alžira in Orana. V drugi polovici 12. stoletja so odšli v dolino reke Moulouja in na atlantsko obalo v zahodnem Magrebu do območij, kot je Doukala.

Njihov pritok je bil pomemben dejavnik jezikovne, kulturne in etnične arabizacije Magreba ter širjenja nomadizma na območjih, kjer je prej prevladovalo kmetijstvo.The Great Mosque of Tlemcen, MuslimHeritage.com Imel je pomembno vlogo pri širjenju beduinske arabščine na podeželska območja, kot so podeželje in stepe, ter vse do južnih območij blizu Sahare. Ibn Haldun je opazil, da so se dežele, ki so jih opustošili osvajalci ljudstva Banu Hilal, spremenile v popolnoma sušno puščavo.Populations Crises and Population Cycles , Claire Russell and W. M. S. Russell

Zgodovinarji ocenjujejo, da je skupno število arabskih nomadov, ki so se v 11. stoletju preselili v Magreb, znašalo od 250.000 (le v prvih nekaj desetletjih) do 700.000 do 1.000.000, medtem ko je bilo celotno prebivalstvo Magreba v tistem času ocenjeno na 5.000.000. Zgodovinar Mármol Carvajal navaja, da se je v 11. stoletju v Magreb preselilo več kot milijon Arabcev, kar pripisuje Ibn Al-Raquiqu. Ernest Carette ocenjuje, da je bilo skupno prebivalstvo Hilalov v 16. stoletju 920.250.

Banu Hilal so kasneje prišli pod oblast različnih poznejših dinastij, vključno z Almohadskim kalifatom, dinastijo Hafsidov, dinastijo Zajanidov in dinastijo Marinidov. Ker se je njihova nadaljnja prisotnost zdela nevzdržna, je Almohadski kalifat v bitki pri Setifu premagal ljudstvo Banu Hilal in mnoge od njih prisilil, da so zapustili Ifrikijo in se naselili v Maroku. Po prihodu Turkov se je ljudstvo Banu Hilal v bližini regije Aurès in južne Alžirije uprlo Osmanskemu cesarstvu. V Maroku je v 17. stoletju sultan Ismail Ibn Šarif ustvaril giško vojsko, sestavljeno iz arabskih bojevnikov iz ljudstev Banu Hilal in Banu Makil, ki je bila eden glavnih delov maroške vojske. Bili so nameščeni na svojih lastnih ozemljih z vodo in pašniki ter so služili kot čete in vojaške garnizije za boj v vojnah in zatiranje uporov.

Družbena organizacija Banu Hilal so prvotno živeli nomadski način življenja, redili so govedo in ovce. Kljub temu, da je več plemen živelo v sušnih in puščavskih območjih, so postali strokovnjaki na področju kmetijstva. Banu Hilal so bili konservativni in patriarhalni ter strpni šiiti. Sprva so bili ismailski šiiti, a po osvojitvi sunitskega Magreba je velika večina Banu Hilalov postopoma sprejela malikijsko šolo sunitskega islama, po malikizaciji Magreba v 12. stoletju in poznejših stoletjih.

Taghribat Banu Hilal Pričevanja in zapisi, ki jih je ljudski pesnik Abdul Rahman al-Abnudi zbral od bardov Zgornjega Egipta, so dosegli vrhunec v Sirat Bani Hilal, arabskem epu, ki opisuje potovanje plemena iz Arabije v Magreb. Zgodba je razdeljena na tri glavne cikle. Prva dva združujeta dogodke v Arabiji in drugih državah vzhoda, tretja, imenovana Taghriba (pohod proti zahodu), pa pripoveduje o selitvi Banu Hilal v Severno Afriko.Musique et spectacle: Le théâtre lyrique arabe - Esquisse d'un itinéraire... Par Mohamed Garfi, . Do začetka 20. stoletja se je zgodba o Banu Hilal uprizarjala v različnih oblikah po arabskem svetu od Maroka do Iraka, kot ljudska pravljica ali lokalna legenda, pripovedovana v poeziji.

Opombe

Sklici

Viri

Kategorija:Etnične skupnosti v Aziji Kategorija:Etnične skupnosti v Severni Afriki