Fireflash je bila prva vodena raketa zrak–zrak v Združenem kraljestvu, ki jo je uporabljalo kraljevo vojno letalstvo. Raketa, ki jo je izdelalo podjetje Fairey Aviation, je uporabljala radarsko vodenje z žarkom. Imela je relativno omejeno zmogljivost in je od izstrelitvenega letala zahtevala, da se cilju približa pod omejenim kotom.

Približno 300 proizvedenih raket Fireflash je bilo večinoma uporabljenih kot vadbeno orožje za seznanitev pilotov RAF z izstreljevanjem raket. Leta 1957 je bila raketa za kratek čas razglašena za operativno in tako postala prva operativna raketa zrak–zrak RAF, vendar jo je naslednje leto hitro nadomestila raketa de Havilland Firestreak.

Razvoj levo|sličica|Supermarine Swift z dvema raketama Fireflash (1956)

Red Hawk Januarja 1945 je Ministrstvo za letalstvo izdalo operativno zahtevo OR.1056, ki je Ministrstvu za oskrbo dodelilo kodo »Red Hawk« za raketo zrak–zrak. Osnovna zasnova je temeljila na študijah, ki so jih pri Royal Aircraft Establishment (RAE) izvedli na prejšnjem orožju. Njihovi poskusi s konceptom ročno vodenega Air Spaniela so jih prepričali, da je potrebno nekakšno samodejno vodenje. To je privedlo do polaktivnega radarskega sistema za vodenje Artemis in večjega Little Bena, ki je uporabljal vodenje z žarkom. OR.1056 je bila na splošno podobna Little Benu, vendar je kot vir osvetlitve za vodenje uporabljala radarski signal radarja AI Mk. IX.

Leta 1947 so bili različni projekti vodenega orožja v Združenem kraljestvu centralizirani v RAE. Takoj v naslednjem obdobju je bil zasnovan racionaliziran razvojni program, ki je predvideval razvoj rakete zemlja–zrak (SAM) za kraljevo mornarico, kasneje poimenovan Seaslug, podobno zasnovo SAM za britansko vojsko in kraljevo letalstvo, znano pod kodnim imenom »Red Heathen«, protiladijske bombe Blue Boar in tekoči razvoj Red Hawka.

Začetna pogodba za razvoj Red Hawka je bila podjetju Gloster Aircraft dodeljena oktobra 1947. Razvili so nekaj, kar je bilo v bistvu brezpilotno letalo, podobno majhnemu lovcu s strelastimi krili, ki bi ga nosili v vdolbinah pod letalom in ga pred izstrelitvijo spustili v zračni tok. Pri RAE niso bili navdušeni in so konec leta 1947 razvili lastno zasnovo. To je zahtevalo manjše orožje s štirimi motorji RP-3 za pogon, ki bi se nato izvrgli, osrednji izstrelek pa bi se lahko premikal proti cilju.

Pink Hawk in Blue Sky Kmalu so ugotovili, da vsestranske zmogljivosti sledenja Red Hawka presegajo najsodobnejše zmogljivosti in da bo vmes potrebno enostavnejše orožje. Leta 1949 so pri RAE razvili razvodenelo specifikacijo, imenovano »Pink Hawk«, ki je predvidevala napad zadenjsko in je bila namenjena ciljanju bombnikov z batnimi motorji. Vzdevek Pink Hawk je bil kmalu nadomeščen z uradno mavrično kodo »Blue Sky«. Projekt Red Hawk se je prav tako nadaljeval, vendar le na kratko, preden so bile tudi njegove specifikacije omilile; novembra 1951 je zračni štab izdal OR.1117 z oznako »Blue Jay« za zasnovo z infrardečim vodenjem, kasneje poimenovano Firestreak.

Podjetje Fairey Aviation je dobilo pogodbo za razvoj rakete Blue Sky, ki so jo interno poimenovali Projekt 5. Tako kot originalni Little Ben je tudi Projekt 5 zahteval raketo z žarkovnim vodenjem, ki bi jo bilo mogoče izstreliti z zadnje strani znotraj 15° stožca. Nemške raziskave iz vojnega časa so pokazale, da bi izpušni plini rakete ionizirali zrak za raketo in otežili sprejem radarskega signala, zato je Fairey svojo zasnovo zasnoval na originalni postavitvi Red Hawka z uporabo ločenih ojačevalnikov, ki so med letom odpadli, signal pa je bil jasen, medtem ko je nemotorizirana »puščica« nadaljevala pot proti cilju. Namesto prvotnih štirih raket RP-3 sta bili uporabljeni dve posebej zasnovani raketi »Stork«. Dva motorja na trdno gorivo sta bila priključena na puščico približno na sredini trupa. Šobe rakete so bile rahlo nagnjene, da so ob izstrelitvi zavrtele sklop rakete in s tem izravnale morebitne asimetrije potiska. Ko so bili ojačevalci prazni, jih je ločil majhen naboj kordita, tako da je puščica nadaljevala pot proti cilju.

Razvoj rakete Blue Sky so podpirali tekoči projekti na področju raketnih pogonov v podjetju Fairey, ki so bili uporabljeni za podporo razvoja nadzvočnega letala Fairey Delta 2. To je vključevalo izstrelitev modelov predlagane zasnove z uporabo lokalno zasnovanega raketnega motorja na tekoče gorivo Beta 2. To je zahtevalo tudi razvoj kompleksnega večkanalnega telemetričnega sistema, ki se je izkazal za neprecenljivega med razvojem sistema Blue Sky.

Testiranje in uporaba Fireflash je ime dalo Kraljevo letalstvo (RAF) med nadaljnjim razvojem. Prvi uspeh v bojnih poskusih je dosegla leta 1953, ko je uspešno uničila brezpilotno letalo Fairey Firefly, ki je letelo pri letališču RAF Aberporth. V neoboroženih preizkusih je Fireflash neposredno zadela brezpilotno letalo, v enem primeru pa mu je odtrgala repno kolo.

Do leta 1955 je bilo izdelanih približno 300 raket, vendar se je kraljevo vojno letalstvo kmalu odločilo, da tega tipa ne bo obdržalo v svojem inventarju, saj so bile na poti veliko naprednejše zasnove. Številne od 300 raket so bile porabljene za testiranje pri 6. skupne preizkusne enote pri RAF Valley in Woomera v Južni Avstraliji med letoma 1955 in 1957 z uporabo poskusnih letal Gloster Meteor NF11 (nočni lovec) in nato z lovci Supermarine Swift 1. eskadrilje za razvoj vodenega orožja pri RAF Valley.

Raketo Fireflash so pri RAF avgusta 1957 uporabili v zelo omejenem obsegu, saj je "imela omejeno zmogljivost proti bombnikom z batnimi motorji". Pri RAF so od avgusta 1958 uporabljali kasnejšo in učinkovitejšo infrardeče vodeno raketo de Havilland Firestreak.

Opis levo|sličica|Risba rakete Fireflash Fireflash je bila raketa, vodena z radijskim žarkom - zasnovana je bila tako, da je letela po radijskem žarku, ki ga je oddajalo izstrelitveno letalo, pilot pa ga je nato usmeril proti cilju.

Imela je zelo nenavadno konfiguracijo: telo rakete je bilo brez motorja. Poganjala sta jo dva raketna motorja na sprednjem delu trupa, ki sta bila odvržena 1,5 sekunde po izstrelitvi. Telo rakete, ki je zdaj potovalo s hitrostjo približno 2 Macha, naj bi preostalo razdaljo do cilja prepotovalo pod vodstvom izstrelitvenega letala (raketa je bila med fazo pospeševanja nevodena). Šobi raketnega motorja sta bili rahlo zamaknjeni, da bi vrteli raketo – to je povečalo natančnost, saj je izravnalo učinek morebitne rahle asimetrije potiska.

Ta konfiguracija je drastično omejila tako doseg kot trajanje leta, vendar so jo uporabili zaradi strahu, da bi ionizirani delci v vročem izpušnem toku raketnega motorja motili signale vodenja; nadaljnji razvoj je pokazal, da so bili strahovi neutemeljeni.

Krmiljenje so izvajala štiri krilca v križni obliki. Premikali so jih štirje pari pnevmatskih servo motorjev, ki so jih upravljali solenoidni ventili. Zračna jeklenka pod tlakom je dovajala zrak za servo motorje in tudi zrak, ki je vrtel tri žiroskope v inercialnem navigacijskem sistemu rakete. Za vrtenje žiroskopov pred izstrelitvijo rakete je bil potreben visokotlačni dovod zraka iz letala.

Namen krmilnega sistema je bil ohranjati raketo osredotočeno v vodilnem žarku, ki ga je oddajalo izstrelitveno letalo. Pilot letala je žarek poravnal s ciljem s pomočjo svojega merilnika, ki je bil usklajen z osjo radijskega žarka. Prednost tega sistema je bila, da nanj ni vplivalo ciljno letalo, ki je uporabljalo radarske protiukrepe, kot je radarska vaba. Sprejemnik rakete, nameščen na zadnji strani, je zaznaval le signale iz izstrelitvenega letala.

Uporabniki

Kraljeve zračne sile

Preživele Fireflashi so del zbirk Muzeja kraljevih zračnih sil Cosford, Letalskega muzeja Cornwall na letališču RAF St. Mawgan in Muzeja združenih vojaških služb v Maldonu. Enota Fireflash, ki ji manjkajo konice pogonskih delov, je shranjena v Centru dediščine RAF Hornchurch.

Opombe

Sklici

Navedbe

Viri

Zunanje povezave

Projekt 'Blue Sky' (Fireflash) in Ekco Britanska vodena raketa, kratki film iz leta 1956, ki prikazuje testiranje rakete Fireflash proti ciljnim brezpilotnim letalnikom. Kategorija:Rakete zrak-zrak