Tako kot drugi vidiki afriške kulture je tudi afriška arhitektura izjemno raznolika. Afričani so skozi afriško zgodovino razvili svoje lokalne arhitekturne tradicije. V nekaterih primerih je mogoče prepoznati širše regionalne sloge, kot je sudansko-sahelska arhitektura zahodne Afrike. Pogosta tema v tradicionalni afriški arhitekturi je uporaba fraktalne skalacije: majhni deli strukture so po navadi podobni večjim delom, kot je krožna vas iz krožnih hiš.
Glede na razpoložljive dokaze je afriška arhitektura na nekaterih območjih že stoletja pod vplivom zunanjih kultur. Zahodna arhitektura je vplivala na obalna območja od konca 15. stoletja in je zdaj pomemben vir navdiha za številne večje stavbe, zlasti v večjih mestih.
Afriška arhitektura uporablja široko paleto materialov, vključno s slamo, palicami/lesom, blatom, blatno opeko, zbito zemljo in kamnom. Te preference glede materialov se razlikujejo glede na regijo: Severna Afrika za kamen in zbito zemljo, Afriški rog za kamen in malto, Zahodna Afrika za blato/opeka, Srednja Afrika za slamo/les in bolj pokvarljive materiale, Jugovzhodna in Južna Afrika pa za kamen in slamo/les.
Avtor Binyavanga Wainaina trdi, da ljudje z Zahoda Afriko prikazujejo kot dotrajano in nerodovitno deželo ter da niso opazili čudes te celine.Binyavanga Wainana, 'How to Write about Africa', Granta, 92 (2005)
Prazgodovinska arhitektura Severna Afrika Dolina Nila Affad 23 je arheološko najdišče v regiji Affad v južnem delu območja Dongola v severnem Sudanu, kjer so »dobro ohranjeni ostanki prazgodovinskih taborišč (ostanki najstarejše koče na prostem na svetu) in raznolika lovska in nabiralska območja, stara približno 50.000 let«.
Osrednja Sahara Obdobje Kel Essuf Skriti ostanki razstavljenih talnih oblog so bili najdeni v 75 % osrednjih saharskih skalnih zavetišč, kjer najdemo skalne umetnine Kel Essuf. Talne obloge v teh skalnih zavetiščih so bile verjetno ustvarjene za zbiranje vode in so bile nato razstavljene, potem ko je začela nastajati najzgodnejša skalna umetnost z okroglo glavo. Glede na te talne obloge, namenjene zbiranju izvirske vode, lahko skalna umetnost Kel Essuf, ki je kulturni facies, datira vsaj v 12.000 let pred sedanjostjo, sredi poznega obdobja pleistocena. Glede na prisotnost opremljenih talnih oblog za zbiranje vode in izdelavo graviranih skalnih umetnin Kel Essuf so bila ta skalna zavetja morda naseljena v obdobjih zmanjšane razpoložljivosti lokalnih vodnih virov. Posledično je lahko prišlo do vse večje regionalne izolacije zaradi neugodnega podnebja v regiji.
Obdobje okrogle glave
Na začetku 10. tisočletja pred našim štetjem, sredi epipaleolitika, so bile stene skalnih zavetišč (npr. Tin Torha, Tin Hanakaten) uporabljene kot temelj za protovaške koče, v katerih so živele družine, pa tudi kot ognjišča, ki so bila morda primerna za mobilni življenjski slog polstalnih epipaleolitskih lovcev in nabiralcev. Epipaleolitski lovci in nabiralci iz obdobja okrogle glave so zgradili preprost kamnit zid, datiran v 10.508±429 in 9260±290 pred sedanjostjo, ki je bil morda uporabljen kot zaščita pred vetrom.
Pastoralno obdobje V kolektivnem spominu zgodnjih pastoralnih ljudstev so skalna zavetja (npr. Fozzigiaren, Imenennaden, Takarkori) v regiji Tadrart Acacus morda služila kot monumentalna območja za ženske in otroke, saj so bila tam predvsem njihova grobišča. Vgravirana skalna umetnost je bila najdena na različnih vrstah kamnitih struktur (npr. kamnitih aranžmajih, stoječih kamnih, korbeilles – ceremonialnih spomenikih) na planoti Messak. Kamniti spomeniki so pogosto tudi v bližini te vgravirane pastoralne skalne umetnosti. V regijah Acacus in Messak v jugozahodni Libiji se je razvilo popolno živinorejsko gospodarstvo (npr. mlekarstvo). Srednjepastoralna ljudstva so sezonsko uporabljala polstalna naselja, odvisno od vremenskih vzorcev (npr. monsuna). Meander Vadi Bedis je imel 42 kamnitih spomenikov (npr. večinoma korbeilles, kamnite strukture in ploščadi, tumuluse). Najdeni so bili keramika (npr. črepinje lončarstva) in kamnito orodje ter 9 spomenikov z graviranimi skalnimi poslikavami. Med letoma 5200 in 3800 pr. n. št. so se pojavljali pokopi živali. Najdenih je bilo devet okrašenih keramičnih izdelkov (npr. večinoma z vzorcem kamnitega žiga/ravnega roba, včasih izmenično z vzorcem vrtečega se žiga) in šestnajst kamnitih žezl. Nekatera kamnita žezla, ki so se dobesedno ali simbolično uporabljala za zakol goveda (npr. Bos taurus), so bila slovesno postavljena blizu glave žrtvovanega goveda ali kamnitih spomenikov. Leta 5000 pr. n. št. se je v osrednji Sahari povečal razvoj megalitskih spomenikov (npr. arhitekture). V osrednji Sahari je tradicija tumulusov nastala v srednjem pašnem obdobju in se preoblikovala v poznem pašnem obdobju (4500 pr. n. št. – 2500 pr. n. št.). V skalnem zavetju Takarkori so med letoma 5000 in 4200 pr. n. št. poznopastirska ljudstva sezonsko (npr. pozimi) pasla koze in začela tisočletno tradicijo ustvarjanja megalitskih spomenikov, ki so se uporabljali kot pogrebna mesta, kjer so posameznike pokopavali v kamnitih gomilah, ki so bile običajno stran od bivališč pred letom 5000 pr. n. št. V skalnem zavetju Takarkori so zadnja pastirska ljudstva pred letom 3000 pr. n. št. ustvarila grobišča za več sto posameznikov, ki so vsebovala nelokalno luksuzno blago in bobnasto arhitekturo, kar je odprlo pot za razvoj Garamantske civilizacije.
Pastoralizem, verjetno skupaj s socialno stratifikacijo in pastoralno skalno umetnostjo, se je pojavil v osrednji Sahari med letoma 5200 pr. n. št. in 4800 pr. n. št. Pogrebni spomeniki in najdišča znotraj morebitnih ozemelj s poglavarstvi so se razvili v saharski regiji Niger med letoma 4700 in 4200 pr. n. št. Grobišča za živino so se razvila v Nabta Playi (6450 pr. n. št./5400 kal. pr. n. št.), Adrar Bousu (6350 pr. n. št.), Chin Tafidetu in Tudufu (2400 kal. pr. n. št. – 2000 kal. pr. n. št.). Tako so se do takrat razvile govedorejske religije (npr. miti, obredi) in kulturne razlike med spoloma (npr. moški, povezani z biki, nasiljem, lovom in psi, pa tudi pokopi na monumentalnih grobiščih; ženske, povezane s kravami, rojstvom, dojenjem in morda posmrtnim življenjem). Pred domnevnimi prejšnjimi najdišči v vzhodni Sahari so se gomile z megalitskimi spomeniki razvile že leta 4700 pr. n. št. v saharski regiji Niger. Ti megalitski spomeniki v saharski regiji Niger in vzhodni Sahari so morda služili kot predhodniki mastab in piramid starega Egipta. V preddinastičnem Egiptu so bili tumulusi prisotni na različnih lokacijah (npr. Naqada, Helwan). Med letoma 7500 in 7400 pred našim štetjem, sredi poznega pastoralnega neolitika, so verski obredi in ceremonialni pokopi z megaliti morda služili kot kulturni precedens za slednje versko čaščenje boginje Hator v dinastičnem obdobju starega Egipta.
Zgodnja arhitektura Egiptovske piramide, verjetno najbolj znana vrsta struktur v vsej Afriki, ostajajo eden največjih zgodnjih arhitekturnih dosežkov na svetu, ne glede na praktičnost in izvor v pogrebnem kontekstu. Egiptovske arhitekturne tradicije so bile naklonjene tudi gradnji ogromnih tempeljskih kompleksov.
O starodavni arhitekturi južno in zahodno od Sahare je znanega malo. Težje je datirati kot piramide monolite okoli reke Cross, ki imajo geometrijske ali človeške vzorce. Veliko število senegambijskih kamnitih krogov je prav tako dokaz o nastajajoči arhitekturi.
Severna Afrika Megaliti (npr. dolmeni) so bili verjetno del kulturnih tradicij gradnje megalitov iz bakrene in bronaste dobe, verjetno del kulturnih tradicij gradnje megalitov.
Alžirija Garamanti Nekateri najzgodnejši dokazi o prvotni kulturi Amazigov (berberov) v Severni Afriki so bili najdeni v višavju Sahare in segajo v 2. tisočletje pr. n. št., ko je bila regija veliko manj sušna kot danes in ko se je prebivalstvo Amazigov najverjetneje širilo po Severni Afriki. Ena najzgodnejših skupin, za katere obstajajo zgodovinski zapisi, so Garamanti, ki jih je kasneje omenil Herodot. V Fezanu (v današnji Libiji) so našli številna arheološka najdišča, povezana z njimi, kar priča o obstoju majhnih vasi, mest in grobnic. Vsaj eno naselje sega že v leto 1000 pr. n. št. Strukture so bile sprva zgrajene iz suhozida, vendar so jih okoli sredine tisočletja (okoli 500 pr. n. št.) začeli graditi iz blatne opeke. Do 3. stoletja n. št. obstajajo dokazi o velikih vilah in bolj dovršenih grobnicah, povezanih z aristokracijo te družbe, zlasti v Germi.
Egipt Stari Egipt
Dosežki Starega Egipta v arhitekturi so vključevali piramide, templje, zaprta mesta, kanale in jezove. Arhitektura te dobe ni bila en sam slog, temveč niz slogov, ki so se sčasoma razlikovali, vendar so imeli nekaj skupnih značilnosti. Med najbolj znane primere staroegipčanske arhitekture spadajo Velike piramide in Sfinga v Gizi, tempelj v Karnaku in tempelj Abu Simbel. Večino stavb so zgradili iz lokalno dostopne blatne opeke in apnenca, ki so ga zgradili najeti delavci. Stebre so običajno krasili kapiteli, okrašeni tako, da so spominjali na rastline, pomembne za egipčansko civilizacijo, kot je rastlina papirjevec.
Nabta Playa
V Nabta Playi, ki je v Egiptu in širšem območju vzhodne Sahare, je megalitski kulturni kompleks (npr. grobišče žrtvovanih krav, sončni koledar, oltar), ki datira med 4000 pr. n. št. in 2000 pr. n. št.
Sudan Nubija
Nubijska arhitektura je ena najstarejših na svetu. Najzgodnejši slog nubijske arhitekture vključuje speos, strukture, izklesane iz trdne skale v času kulture skupine A (3700–3250 pr. n. št.). Egipčani so si ta postopek izposodili in ga v veliki meri uporabljali v Speos Artemidosu in Abu Simbelu. Kultura skupine A je sčasoma privedla do kulture skupine C, ki je začela graditi z lahkimi, prožnimi materiali – živalskimi kožami ter pleterjem in mavcem –, kasneje pa so postale norma večje strukture iz blatne opeke.
Kultura skupine C je bila sorodna kulturi mesta Kerma,Bietak, Manfred. . Cairo: Austrian Archaeological Institute ki je bilo naseljeno okoli leta 2400 pr. n. št. Bilo je obzidano mesto z verskimi stavbami, velikimi okroglimi bivališči, palačo in dobro urejenimi cestami. Na vzhodni strani mesta sta bila postavljena pogrebni tempelj in kapela. Mesto je imelo 2000 prebivalcev. Ena najtrajnejših struktur je bil Deffufa, tempelj iz blatnih opek, na vrhu katerega so se izvajali obredi.
Med letoma 1500 in 1085 pr. n. št. je Egipt osvojil in prevladoval v Nubiji, kar je privedlo do napatanske faze nubijske zgodovine: rojstva Kraljestva Kuš. Na Kuš je močno vplival Egipt in ga je sčasoma osvojil. V tej fazi vidimo gradnjo številnih piramid in templjev. Džebel Barkal v mestu Napata je bil pomembno mesto, kjer so kušitski faraoni dobili legitimnost.
V Napati, ki še ni bila v celoti izkopana, so izkopali trinajst templjev in dve palači. V Sudanu je 223 nubijskih piramid, ki so sicer številnejše, a manjše od egipčanskih, na treh glavnih najdiščih: El Kurru, Nuri in Meroë. Elementi nubijskih piramid, zgrajenih za kralje in kraljice, so vključevali strme zidove, kapelo, obrnjeno proti vzhodu, stopnišče, obrnjeno proti vzhodu in sobo, do katere se je dostopalo po stopnišču.Kendall, Timothy. . : AswanKendall, Timothy. . :Aswan Najdišče Meroë ima največ piramid in velja za največje arheološko najdišče na svetu. Okoli leta 350 n. št. je območje napadlo Aksumsko kraljestvo in Napatansko kraljestvo je propadlo.Prof. James Giblin, Department of History, The University of Iowa. Issues in African History
Tunizija Kartagina
Velika območja severne Afrike, zlasti blizu obal, so prišla pod nadzor Kartagine na vrhuncu njene moči v 3. stoletju pr. n. št. Ostanki Kartagine so v bližini današnjega Tunisa in vsebujejo ostanke več obdobij, od punskega obdobja (feničanska Kartagina) do poznejše arabske okupacije. Ostanki Kartažanskega imperija vključujejo punska pristanišča (mestna pristanišča) ter svetišče in nekropolo, posvečeno Baal Hammonu, danes znano kot svetišče Tofet.