Kasnejši Tang (kitajsko: 後唐, pinjin: Hòu Táng), je bila kratkoživa kitajska cesarska dinastija, druga od petih dinastij v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev kitajske zgodovine. Z izjemo zadnjega vladarja so Kasnejšemu Tangu vladali cesarji iz turškega plemena Šatuo (沙陀). Ime Kasnejši Tang se je uporabljalo za legitimizacijo cesarjev kot obnoviteljev dinastije Tang. Uradni začetek Kasnejšega Tanga je leto 923.
Ustanovitev dinastije Dinastija Kasnejši Tang je nastala, ko je Li Cunši (李存勖), sin poglavarja Turkov Šatuov Li Kejonga (李克用), osvojil Kasnejši Ljang (后梁). Potem ko je podedoval državo Džin (晋), je Li Cunši vodil dolgotrajno vojno proti Kasnejšemu Ljangu, ki je dosegla vrhunec s padcem prestolnice Liangov Daljanga (Kajfeng) leta 923. Njegova zmaga je zaznamovala ustanovitev druge od petih kratkoživih dinastij v obdobju od leta 907 do 960.
Kasnejši Tang je bil uradno ustanovljen leta 923, čeprav njegovi izvori segajo v predhodnico dinastijo Džin (907–923), v zgodovinopisju znano kot Nekdanji Džin. Njen ustanovitelj Li Cunši je že imel priimek Li, ki si ga je delil s cesarji Tanga, kar je pomagalo legitimizirati njegovo trditev, da je zakoniti naslednik dinastije Tang.
Klan Šatuo je od cesarja Šjandzonga iz dinastije Tang prejel priimek Li kot nagrado za svojo zvestobo in vojaško službo. Z zavestnim prevzemom imena dinastije Tang in poudarjanjem te genealoške povezave je turški vladar iz klana Šatuo okrepil politično legitimnost svojega režima s simbolično kontinuiteto s padlim cesarstvom Tang.
Uničenje dinastije thumb|250px| Odtis sutre Uṣṇīṣa Vijaya Dhāraṇī, vklesane na steber v obdobju dinastije Kasnejši Tang; četrto leto vladavine cesarja Li Cunšija (926) Dinastija Kasnejši Tang je kljub začetni vojaški moči sčasoma propadla zaradi notranjih uporov, slabega upravljanja in zunanjega pritiska dinastije Ljao pod vodstvom Kitanov. Li Cunši se je po ustanovitvi dinastije vse bolj osredotočal na zabavo in ne na upravljanje, kar je oslabilo centralno oblast. Njegova nezmožnost, da bi omejil moč regionalnih vojaških guvernerjev (, 节度使), je privedla do širokega nezadovoljstva.
Po atentatu na Li Cunšija leta 926 so se naslednji vladarji, vključno z Mingdzongom (Li Sijjan), soočali s korupcijo in frakcijski boji. Dokončni propad dinastije se je zgodil leta 937, ko se je uporniški Ši Džingtang povezal s Kitani, da bi strmoglavil Li Cungkeja. Ši je ustanovil dinastijo Kasnejši Džin in šestnajst strateških prefektur prepustil dinastiji Ljao, kar je pomenilo konec dinastije Kasnejši Tang.
Religija Cesarji poznega Tanga, zlasti Li Cunši, so bili znani kot pokrovitelji budizma in običajev dinastije Tang. Budistični samostani so obdržali svoj vpliv, vendar Kasnejši Tang ni sponzoriral budističnih projektov na enake ravni kot prejšnji.
Vladarji Tempeljsko ime Posmrtno ime Družinsko in kitajsko osebno ime Vladanje Imena in trajanja vladarskih obdobij Džvaangdzong (莊宗) Cesar Džvaangdzong Guangšeng Šenmin Šjao () Li Cunšu (李存勗) 923–926 Tongguang (同光) 923–926 Mingdzong (明宗) Hevu (和武) Li Sijuan (李嗣源) ali Laj Daan (李亶) 926–933 Tjančeng (天成) 926–930 Čangšing (長興) 930–933 brez Min (閔) Conghou (李從厚) 933–934 Jingšun (應順) 933–934 brez Modi (末帝) Li Congke (李從珂) 934–937 Čingtaj (清泰) 934–937
Sklici
Vir
Kategorija:Ustanovitve v 10. stoletju Kategorija:Ukinitve v 10. stoletju Kategorija:Bivše države v Aziji Kategorija:Zgodovina Kitajske