Pagoda Bude Šakjamunija v budističnem templju templju Fogong (kitajsko: 佛宮寺釋迦塔 / 佛宫寺释迦塔, pinjin: Fógōngsì Shìjiātǎ), je stolpu podobna lesena verska stavba. Visoka je 67 metrov in kot taka ena najvišjih lesenih stavb na svetu. Ker je skozi svojo zgodovino preživela več velikih potresov, je postala tako znana, da jo pogovorno imenujejo preprosto Lesena pagoda.() Pagoda je zaščitni znak budistične umetnosti in kitajske arhitekture.

Zgrajena je bila leta 1056, v drugem letu vladavine cesarja Daodzonga iz kitanske dinastije Ljao. Cesar jo je zgradil na mestu družinske hiše njegove stare matere. Obnovljena in razširjena je bila leta 1195, v šestem letu vladavine cesarja Džangdzonga iz dinastije Džin.

Pagoda stoji na 4 m visoki kamniti ploščadi, ima 10 m visok zvonik in doseže skupno višino 67,31 m. Je najstarejša v celoti lesena pagoda na Kitajskem, ki še vedno stoji.Chinadaily.com.cn (2003).Sakyamuni Pagoda at Fogong Temple . Ministry of Culture. Pridobljeno 25. januarja 2008. Starejša od nje je pagoda Songjue iz 6. stoletja, ki je zgrajena iz opeke. V Severnokitajskem nižavju je še nekaj veliko starejših kamnitih pagod, na primer pagoda Dzuši v templju Foguang in pagoda s štirimi vrati v Džinanu. Najstarejše obstoječe lesene stavbe na Kitajskem so budistične tempeljske dvorane v okrožju Vutaj na zahodni strani gore Vutaj, ki so bile zgrajene nekje na sredini dinastije Tang (618–907).

Zgodovina thumb|200px|Nosilci dougong, ki podpirajo pagodo thumb|200px|Pagoda thumb|200px|Budistični kipi, najdeni v pagodi

Enciklopedija Popolna klasična zbirka starodavne Kitajske, napisana v času vladavine Kangšija in Jongdženga iz dinastije Čing in objavljena leta 1725, navaja, da je na tem mestu stala starejša pagoda, zgrajena med letoma 936 in 943. Enak podatek je tudi v Šanši tongdži (Zapisi province Šanši) in Jingdžov šudži (Zapisi prefekture Jing). Zapisi prefekture Jing, ki jih je uredil Tjan Hui med vladavino cesarja Vanlija iz dinastije Ming (vladal 1572–1620), navaja, da je pagodo leta 1056 financiral in postavil budistični menih Tjan. Tjan Hui iz pozne dinastije Ming je pri sestavljanju zapisov za okrožje Jing raziskoval tudi zgodovino pagode in njenih popravil in jo objavil v knjigi Džongšju Fogongsi ta dži. Na plošči v tretjem nadstropju pagode je zapis, da so bila popravila opravljena v letih 1195 in 1471. Med sestavljanjem zgodovine pagode Tjan Hui ni naletel na noben podatek, ki bi nakazoval, da je imela pagoda predhodnico, zgrajeno med letoma 936 in 943, kot nakazujejo druga besedila.

Džang Juhuan v svojem delu Džongguo gudaj džjandžu džišu ši, objavljenem leta 1985, potrjuje letnico 1056, letnice 936–943 pa ne. Potrditev temelji na določitvi starosti različnih lesenih komponent od drugega do petega nadstropja. Komponente so bile stare od 930 in 980 let. Drugi dokazi, ki kažejo na kasnejši datum gradnje, vključujejo dejstvo, da je bila rejnica cesarja Šingdzonga doma iz Jingdžova. V okrožju Jing je odraščal tudi Šingdzongov sin Hongdži (cesar Daodzong). Slednje je bilo v skladu s kitanskim običajem, da so se sinovi klana Jelu vzgajali v družinah njihovih mater. Hongdži je bil znan tudi kot pobožen budist. Pagoda, ki sledi tradiciji stupe, je simbolizirala Budovo smrt, kar je Hongdži morda povezal s svojim pokojnim očetom, cesarjem Šingdzongom. Šesto desetletje 11. stoletja je zaznamovalo konec budistične kalpe, kar bi po Steinhardtovih besedah pomenilo, da je pagoda templja Fogong "svetišče smrti Bude tistega časa". To se je zgodilo približno v istem času, ko je japonski plemič Fudživara no Jorimiči preuredil Dvorano feniksa v rezidenci svojega očeta Fudživare no Mičinage v tempelj Bjodo-in. Tepelj je bil namenjen vodenju duš v budistično posmrtno življenje, po budizmu v Čisto deželo.

Pagoda je bila postavljena v središče templja, ki se je nekoč imenoval Baogong, dokler se ni leta 1315 med dinastijo Juan preimenoval v Fogong. Tempelj, ki je bil v času džurčenske dinastije Džin opisan kot gigantski, je začel v času dinastije Ming propadati.

thumb|200px|Gigantski kip Bude v prvem nadstropju pagode

V zapisih Jingdžov dži je zapis, da je bilo med letoma 1056 in 1103 sedem potresov, vendar je stolp kljub temu trdno stal. V celotni zgodovini do 20. stoletja je pagoda potrebovala le deset manjših popravil. Precejšnja popravila so bila potrebna, potem ko so japonski vojaki med drugo kitajsko-japonsko vojno vanjo izstrelili več kot dvesto nabojev. Med popravilom pagode leta 1974 so restavratorji našli besedila budističnih suter in druge dokumente iz dinastije Ljao. Med najdbami je bilo tudi dvanajst zvitkov Tripitake iz dinastije Ljao, natisnjene s premičnimi črkami leta 1003 v Jandžingu (današnji Peking), 35 zvitkov tiskanih svetih spisov, od katerih je bil najdaljši dolg 33,3 metra, in 8 ročno napisanih zvitkov. Najdbe pričajo o široki rabi tiska s premičnimi črkami, ki so ga razvili v dinastiji Song. Leta 1974 so v enem od Budovih kipov v četrtem nadstropju pagode odkrili tudi relikvijo Budovega zoba.

Sedanje stanje thumb|300px|Kaligrafska plošča cesarja Džengdeja Čudo sveta na pagodi templja Fogong

Pagoda templja Fogong in njena okolica sta pod zaščito Uprave za zaščito nacionalne dediščine, ki deluje pod okriljem kitajske vlade. Za raziskave, popravila in obnovo te krhke, več kot tisoč let stare stavbe, je bilo potrošeno že več milijonov evrov.

Leta 2013 je bila pagoda skupaj s templjem Fengguo uvrščena na seznam krajev, ki čakajo na obravnavo in uvrstitev na seznam Unescove svetovne dediščine.

Sklici

Viri

China Daily. 2025. “Mystery, History & Majesty.” 27. februar 2025. http://en.chinaculture.org/a/202502/27/WS67bfb288a310c240449d77bc.html. Kuhn, Dieter. "'Liao Architecture': Qidan Innovations and Han-Chinese Traditions?," T'oung Pao, Second Series, Vol. 86, Fasc. 4/5 (2000): 325–362. Ma Liang, 2010. The Mysterious Pagoda, Cultural Education Press, , in Chinese (神奇的寶塔/馬良，文化教育出版社). Needham, Joseph (1986). Science and Civilization in China: Volume 4, Physics and Physical Technology, Part 3, Civil Engineering and Nautics. Taipei: Caves Books, Ltd. Steinhardt, Nancy Shatzman. "Liao: An Architectural Tradition in the Making," Artibus Asiae (Volume 54, Number 1/2, 1994): 5–39. Steinhardt, Nancy Shatzman (1997). Liao Architecture. Honolulu: University of Hawaii Press. Steinhardt, Nancy Shatzman. "The Tang Architectural Icon and the Politics of Chinese Architectural History," The Art Bulletin (Volume 86, Number 2, 2004): 228–254.

Zunanje povezave

Yingxian Wooden Pagoda at China.org.cn

Kategorija:Budizem Kategorija:Verske zgradbe Kategorija:Pagode