Dugong (/ˈd(j)uːɡɒŋ/; Dugong dugon) je morski sesalec. Je ena od štirih živečih vrst reda Sirenia, ki vključuje tudi tri vrste morskih krav. Je edini živeči predstavnik nekoč raznolike družine Dugongidae; njegov najbližji sodobni sorodnik, Stellerjeva morska krava (Hydrodamalis gigas), je bil v 18. stoletju iztrebljen z lovom.
Dugong je edina Sirenia na svojem območju razširjenosti, ki se razteza čez vode približno 40 držav in ozemelj po celotnem indo-zahodnem Pacifiku. Dugong je za preživetje v veliki meri odvisen od združb morske trave in je zato omejen na obalne habitate, ki podpirajo travnike z morsko travo, pri čemer se največje koncentracije dugongov običajno pojavljajo na širokih, plitvih, zaščitenih območjih, kot so zalivi, mangrovski kanali, vode velikih obalnih otokov in vode med grebeni. Severne vode Avstralije med zalivom Shark Bay in zalivom Moreton Bay veljajo za sodobno trdnjavo dugongov.
Kot vsi sodobni Sirenia ima tudi dugong vretenasto telo brez hrbtne plavuti ali zadnjih okončin. Sprednje okončine ali plavuti so podobne veslom. Dugonga zlahka ločimo od morskih krav po repu z plavutmi, podobnem delfinu; ima tudi edinstveno lobanjo in zobe. Njegov gobec je ostro navzdol obrnjen, kar je prilagoditev za hranjenje v bentoških združbah morske trave. Kočniki so preprosti in podobni klinom, za razliko od bolj dovršenega kočnika pri morskih kravah.
Dugonga lovijo že tisočletja zaradi mesa in olja. Tradicionalni lov ima še vedno velik kulturni pomen v več delih njegovega sodobnega območja razširjenosti, zlasti v severni Avstraliji in na pacifiških otokih. Trenutna razširjenost dugonga je razdrobljena in verjame se, da so številne populacije blizu izumrtja. IUCN dugonga uvršča med vrste, ki jim grozi izumrtje, medtem ko Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami CITES omejuje ali prepoveduje trgovino s proizvodi. Kljub temu, da je v mnogih državah zakonsko zaščiten, so glavni vzroki za upad populacije še vedno antropogeni in vključujejo smrtne žrtve, povezane z ribolovom, degradacijo habitatov in lov. Zaradi dolge življenjske dobe, ki traja 70 let ali več in počasnega razmnoževanja je dugong še posebej ranljiv za izumrtje.
Evolucija Dugongi so del reda placentnih sesalcev Sirenia, ki ga sestavljajo sodobne 'morske krave' (lamantini in dugongi) in njihovi izumrli sorodniki. Morske krave so edini obstoječi rastlinojedi morski sesalci in edina skupina rastlinojedih sesalcev, ki je postala popolnoma vodna. Domneva se, da imajo 50 milijonov let star fosilni zapis (zgodnji eocen - danes). V oligocenu in miocenu so dosegle skromno raznolikost, nato pa so zaradi podnebnega ohlajanja, oceanografskih sprememb in človeškega vmešavanja upadle.
Etimologija in taksonomija
Beseda dugong izhaja iz besede jezika Visayan (verjetno Cebuano) . Ime je prvi sprejel in populariziral francoski naravoslovec Georges-Louis Leclerc, grof Buffon, kot dugon v delu Histoire Naturelle (1765), po opisih živali z otoka Leyte na Filipinih. Ime na koncu izhaja iz proto-malajsko-polinezijskega *duyuŋ. Kljub pogostemu zmotnemu prepričanju izraz ne izvira iz malajske besede duyung in ne pomeni 'gospa morja' (sirena).
Druga pogosta lokalna imena vključujejo 'morska krava', 'morski prašič' in 'morska kamela'.Reeves, R. R. (2002). National Audubon Society Guide to Marine Mammals of the World. Alfred A. Knopf. . pp. 478–481 Ljudstvo Vunambal z območja planote Mitchell v Kimberleyju v Zahodni Avstraliji ga pozna kot balguja.
Dugong dugon je edina ohranjena vrsta iz družine Dugongidae in ena od le štirih ohranjenih vrst iz reda Sirenia, ostale pa tvorijo družino morskih krav.Marsh, H. et al. (2002). Dugong: status reports and action plans for countries and territories . IUCN. Müller ga je leta 1776 prvič razvrstil kot Trichechus dugon, člana rodu morskih krav, ki ga je prej opredelil Linnaeus. Kasneje ga je LacépèdeDugong . The Paleobiology Database. Retrieved on 22 July 2007. označil za tipsko vrsto dugongov, Gray pa ga je nadalje razvrstil v svojo družino, Simpson pa v svojo poddružino.
Dugongi in druge Sirenia niso tesno povezani z drugimi morskimi sesalci, temveč so tesneje povezani s sloni. Sirenia in sloni si delijo monofiletično skupino s pečinarji in podzemno svinjko, eno najzgodnejših vej višjih sesalcev. Fosilni zapis kaže, da so se Sirenia pojavile v eocenu, ko so najverjetneje živele v oceanu Tetida. Domneva se, da sta se dve obstoječi družini Sirenia razšli sredi eocena, nakar so se dugongi in njihov najbližji sorodnik, Stellerjeva morska krava, v miocenu ločili od skupnega prednika. Stellerjeva morska krava je izumrla v 18. stoletju. Fosilov drugih članov družine Dugongidae ne obstaja.
Molekularne študije populacij dugongov so bile izvedene z uporabo mitohondrijske DNK. Rezultati kažejo, da se populacija v jugovzhodni Aziji razlikuje od drugih. Avstralija ima dve različni materinski liniji, od katerih ena vsebuje tudi dugonge iz Afrike in Arabije. Med tistimi v jugovzhodni Aziji in tistimi v Avstraliji je prišlo do omejenega genetskega mešanja, večinoma okoli Timorja. Ena od linij se razteza od zaliva Moreton do Zahodne Avstralije, druga pa le od zaliva Moreton do Severnega teritorija. Še ni dovolj genetskih podatkov, da bi jasno določili meje med različnimi skupinami.
Anatomija in morfologija
Telo dugonga je veliko, valjaste oblike, ki se na obeh koncih zoži. Ima debelo, gladko kožo, ki je ob rojstvu bledo kremne barve, vendar s starostjo potemni na hrbtu in stranih do rjavkasto-temno sive barve. Barva dugonga se lahko spremeni zaradi rasti alg na koži.
Dolžina odraslega le redko presega 3 metre. Pričakuje se, da bo tako dolg posameznik tehtal približno 420 kilogramov. Teža odraslih je običajno več kot 250 kilogramov in manj kot 900 kilogramov.Burnie D and Wilson DE (Eds.), Animal: The Definitive Visual Guide to the World's Wildlife. DK Adult (2005), Največji zabeleženi posameznik je bil dolg 4,06 metra in je tehtal 1016 kilogramov, najden pa je bil ob obali Sauraštre v zahodni Indiji.Wood, Gerald (1983) The Guinness Book of Animal Facts and Feats. Sterling Pub Co Inc. Samice so običajno večje od samcev.
Telo je redko prekrito s kratkimi dlakami, kar je pogosta značilnost sirenia in lahko omogoča taktilno interpretacijo okolja. Te dlake so najbolj razvite okoli ust, ki imajo veliko zgornjo ustnico v obliki podkve, ki tvori zelo gibljiv gobec. Ta mišičasta zgornja ustnica pomaga dugongu pri iskanju hrane.
Dugongove repne peraje in plavuti so podobne tistim pri delfinih. Te peraje se dvigajo in spuščajo v dolgih zamahih, da žival premikajo naprej in jih je mogoče zasukati za obračanje. Sprednje okončine so plavuti, podobne veslu, ki pomagajo pri obračanju in upočasnjevanju. Dugong nima krempljev na plavutih, ki predstavljajo le 15 % dolžine telesa dugonga. Rep ima globoke zareze.Myers, P. (2002). Dugongidae . University of Michigan Museum of Zoology. Retrieved on 10 March 2007.
Možgani dugonga tehtajo največ 300 g, kar je približno 0,1 % telesne teže živali. Z zelo majhnimi očmi imajo dugongi omejen vid, vendar oster sluh znotraj ozkih zvočnih pragov. Njihova ušesa, ki nimajo ušnic, so ob straneh glave. Nosnice so na vrhu glave in jih je mogoče zapreti z zaklopkami. Dugongi imajo dva seska, enega za vsako plavutjo. Med spoloma je malo razlik; telesne zgradbe so skoraj enake. Testisa samca niso nameščena zunaj, glavna razlika med samci in samicami pa je lokacija genitalne odprtine do popka in anusa. Pljuča pri dugongu so zelo dolga, segajo skoraj do ledvic, ki so prav tako zelo podolgovate, da se spopadajo s slanim okoljem. Če je dugong ranjen, se mu kri hitro strdi.
Lobanja dugonga je edinstvena. Lobanja je povečana z ostro navzdol obrnjeno predmaksilarno kostjo, ki je pri samcih močnejša. Hrbtenica ima med 57 in 60 vretenc. Za razliko od morskih krav se zobje dugonga ne vraščajo nenehno z vodoravno zamenjavo zob. Dugong ima dva sekalca (okla), ki se pri samcih pojavita med puberteto. Samici med puberteto še naprej rastejo, ne da bi se pojavili, včasih pa izbruhnejo pozneje v življenju, ko dosežejo bazo predmaksile.Marsh, Helene. "Chapter 57: Dugongidae". Fauna of Australia: Vol. 1B Mammalia. CSIRO. . Število skupin rastnih plasti v oklu kaže na starost dugonga, lični zobje pa se s starostjo premikajo naprej.
Celotna zobna formula dugongov je 2.0.3.3, 3.1.3.3, kar pomeni, da imajo na vsaki strani zgornje čeljusti dva sekalca, tri premolarje in tri kočnike, na vsaki strani spodnje čeljusti pa tri sekalce, en podočnik, tri premolarje in tri kočnike. Tako kot druge Sirenia tudi dugong trpi za pahiostozo, stanjem, pri katerem so rebra in druge dolge kosti nenavadno trdne in vsebujejo malo ali nič kostnega mozga. Te težke kosti, ki so med najgostejšimi v živalskem kraljestvu,Waller, Geoffrey and Dando, Marc (1996). Sealife: A Complete Guide to the Marine Environment. Smithsonian Institution. . pp. 413–420 lahko delujejo kot balast, ki pomaga sirene ohranjati nekoliko pod gladino vode.
Razširjenost in habitat
Dugongi so v toplih obalnih vodah od zahodnega Tihega oceana do vzhodne obale Afrike, vzdolž približno 140.000 kilometrov obale med 26° in 27° severno in južno od ekvatorja. Njihov zgodovinski areal naj bi ustrezal arealu morskih trav iz družin Potamogetonaceae in Hydrocharitaceae. Celotna velikost prejšnjega areala ni znana, čeprav se domneva, da trenutne populacije predstavljajo zgodovinske meje areala, ki je zelo razdrobljen. Njihova razširjenost v toplejših obdobjih holocena je bila morda širša kot danes.Erich Fitzgerald, 2005, Holocene Record of the Dugong (Dugong Dugon) From Victoria, Southeast Australia, Marine Mammal Science, 21, pp. 355–361 Danes so populacije dugongov v vodah 37 držav in ozemelj. Zabeleženo število dugongov naj bi bilo na splošno nižje od dejanskega števila zaradi pomanjkanja natančnih raziskav. Kljub tej negotovosti naj bi se populacija dugongov krčila, saj se je v zadnjih 90 letih po vsem svetu zmanjšala za 20 odstotkov. Izginili so iz voda Hongkonga, Mavricija in Tajvana, pa tudi iz delov Kambodže, Japonske, Filipinov in Vietnama. Verjetna so nadaljnja izginotja.
Dugongi so običajno v toplih obalnih vodah, veliko število pa je skoncentrirano v širokih in plitvih zaščitenih zalivih. Dugong je edini izključno morski rastlinojed sesalec, saj vse vrste morskih krav do neke mere uporabljajo sladko vodo. Kljub temu lahko prenašajo brakične vode, ki jih najdemo v obalnih mokriščih,Naik, Prabir Kumar et al. (2008) "Conservation of Chilika Lake, Orissa, India" in Sengupta, M. and Dalwani, R. (Editors) Proceedings of Taal 2007: The 12th World Lake Conference: 1988–1992 veliko pa jih najdemo tudi v širokih in plitvih mangrovskih kanalih in okoli zavetrnih strani velikih obalnih otokov, kjer so pogosta morska trava. Običajno s na globini približno 10 m, čeprav je na območjih, kjer je kontinentalna polica plitva, znano, da dugongi potujejo več kot deset kilometrov od obale in se spuščajo do 37 metrov, kjer najdejo globokomorske morske trave, kot je Halophila spinulosa. Za različne dejavnosti se uporabljajo specifični habitati. Ugotovljeno je bilo, da se plitva voda uporablja kot mesta za kotitev, kar zmanjšuje tveganje plenjenja. Globoka voda lahko pozimi nudi toplotno zatočišče pred hladnejšimi vodami bližje obali.
Ekologija in življenjska zgodovina
Dugongi so dolgoživi, najstarejši zabeleženi primerek pa je dosegel starost 73 let. Imajo malo naravnih plenilcev, čeprav živali, kot so krokodili, kiti ubijalci in morski psi, predstavljajo grožnjo mladičem, zabeležen pa je bil tudi dugong, ki je poginil zaradi poškodbe, potem ko ga je nabodel Myliobatoidei (raža). Dugonge prizadene veliko število okužb in parazitskih bolezni. Med odkritimi patogeni so helminti, kriptosporidiji, različne vrste bakterijskih okužb in drugi neidentificirani paraziti. Domneva se, da je 30 % smrti dugongov v Queenslandu od leta 1996 posledica bolezni.