thumb|250px|Afriški rog, viden iz Nasinega raketoplana maja 1993
Afriški rog (tudi Somalski polotok) je velik polotok in geopolitična regija v Vzhodni Afriki.Robert Stock, Africa South of the Sahara, Second Edition: A Geographical Interpretation, (The Guilford Press; 2004), p. 26 Je na skrajnem vzhodnem delu afriške celine in je četrti največji polotok na svetu. Sestavljajo jo Somalija (vključno s Somalilandom), Džibuti, Etiopija in Eritreja. Čeprav niso običajne, širše definicije vključujejo dele ali celotno Kenijo in Sudan.John I. Saeed, Somali – Volume 10 of London Oriental and African language library, (J. Benjamins: 1999), p. 250.Sandra Fullerton Joireman, Institutional Change in the Horn of Africa, (Universal-Publishers: 1997), p.1: "The Horn of Africa encompasses the countries of Ethiopia, Eritrea, Djibouti, and Somalia. These countries share similar peoples, languages, and geographical endowments." Opisan je bil kot regija geopolitičnega in strateškega pomena, saj leži ob južni meji Rdečega morja; razteza se na stotine kilometrov v Adenski zaliv, kanal Guardafui in Indijski ocean, prav tako pa ima morsko mejo z Arabskim polotokom.
Imena Ta polotok je znan pod različnimi imeni. Stari Grki in Rimljani so ga imenovali Regio Aromatica ali Regio Cinnamonifora zaradi aromatičnih rastlin, ki jih tam najdemo, ali Regio Incognita zaradi njenega neraziskanega ozemlja. V starem in srednjem veku se je Afriški rog imenoval Bilad al Barbar (»Dežela Berberov«).J. D. Fage, Roland Oliver, Roland Anthony Oliver, The Cambridge History of Africa, (Cambridge University Press: 1977), p.190George Wynn Brereton Huntingford, Agatharchides, The Periplus of the Erythraean Sea: With Some Extracts from Agatharkhidēs "On the Erythraean Sea", (Hakluyt Society: 1980), p.83 Znan je tudi kot Somalski polotok ali v somalskem jeziku Geeska Afrika, Jasiiradda Soomaali ali Gacandhulka Soomaali.Ciise, Jaamac Cumar. Taariikhdii daraawiishta iyo Sayid Maxamad Cabdille Xasan, 1895–1920. JC Ciise, 2005. V drugih lokalnih jezikih se imenuje: v , , v oromščini Gaaffaa Afriikaa in v tigrinjščini ቀ ርኒ ኣፍሪቃ q'ärnī afīrīqa.
Opis Regijo Afriškega roga sestavljajo mednarodno priznane države Džibuti, Eritreja, Etiopija in Somalija.John I. Saeed, Somali – Volume 10 of London Oriental and African language library, (J. Benjamins: 1999), p. 250.
Geografsko gledano štrlečo obliko, ki spominja na 'rog', sestavljata Somalijski polotok in vzhodni del Etiopije. Toda regija zajema tudi ostalo Etiopijo, Eritrejo in Džibuti. Širši definiciji vključujeta Kenijo in Sudan. Izraz Veliki Afriški rog (Greater Horn Region (GHR)) lahko dodatno vključuje Južni Sudan in Ugando. Izraz Veliki Afriški rog se včasih uporablja za vključitev sosednjih držav jugovzhodne Afrike, da bi razlikovali širšo geopolitično definicijo Afriškega roga od ožjih definicij polotoka.ref name="Schreck, Carl J. 2004">Schreck, Carl J., and Fredrick HM Semazzi. "Variability of the recent climate of eastern Africa." International Journal of Climatology 24.6 (2004): 681–701.</ref>
Ime Afriški rog se včasih skrajša na HoA. Precej pogosto se imenuje preprosto 'Horn' – Rog, medtem ko se prebivalci včasih pogovorno imenujejo Horn Afričani. Regionalne študije o Afriškem rogu se izvajajo na področjih etiopskih študij in somalskih študij. Ta polotok je znan pod različnimi imeni.
Zgodovina Prazgodovina
Nekaj najzgodnejših fosilov Homo sapiensa, ostanki Omo (izpred približno 233.000 let) in lobanja Herto (izpred približno 160.000) so bili najdeni v regiji, oba v Etiopiji.
Najdbe najstarejših izstrelkov s kamnito konico iz etiopskega Velikega tektonskega jarka, ki so datirane pred več kot 279.000 leti, »v kombinaciji z obstoječimi arheološkimi, fosilnimi in genetskimi dokazi izolirajo Vzhodno Afriko kot vir sodobnih kultur in biologije.«
Po scenariju južne razpršitve je južna pot migracije iz Afrike potekala na Afriškem rogu skozi Bab el Mandeba. Danes je Rdeče morje v ožini Bab-el-Mandeba široko približno 19 kilometrov, vendar je bilo pred 50.000 leti veliko ožje in morska gladina je bila 70 metrov nižja. Čeprav ožine niso bile nikoli popolnoma zaprte, so morda bili vmes otoki, do katerih je bilo mogoče priti s preprostimi splavi. V Eritreji so našli školjke, stare 125.000 let, kar kaže, da je prehrana zgodnjih ljudi vključevala morske sadeže, pridobljene s česanjem na plaži.
Etiopsko in eritrejsko kmetijstvo je med 4000 in 1000 pr. n. št. vzpostavilo najzgodnejšo znano uporabo semenske trave tef (Poa abyssinica). Moka tef se uporablja za pripravo peciva indžera/taita. Tudi kava izvira iz Etiopije in se je od takrat razširila in postala svetovna pijača.
Zgodovinar Christopher Ehret je navedel genetske dokaze, ki so identificirali Afriški rog kot vir genetskega markerja "M35/215" Y-kromosomske linije za pomembno populacijsko komponento, ki se je preselila severno iz te regije v Egipt in Levant. Ehret je trdil, da je ta genetska porazdelitev vzporedna s širjenjem afrazijskih jezikov s premiki ljudi z Afriškega roga v Egipt in dodala novo demično komponento obstoječemu prebivalstvu Egipta pred 17.000 leti.
Antična zgodovina
Območje, ki obsega Somalijo, Džibuti, obalo Rdečega morja Eritreje in Sudan, velja za najverjetnejšo lokacijo dežele, ki so jo stari Egipčani poznali kot Punt (ali Ta Netjeru, kar pomeni božja dežela), katere prva omemba sega v 25. stoletja pred našim štetjem.Simson Najovits, Egypt, trunk of the tree, Volume 2, (Algora Publishing: 2004), p.258.
Kraljestvo Damot je bilo kraljestvo v Eritreji in severni Etiopiji, ki je obstajalo v 8. in 7. stoletju pred našim štetjem. S prestolnico verjetno v Jehi je kraljestvo razvilo namakalne sisteme, uporabljalo plug, gojilo proso ter izdelovalo železno orodje in orožje. Po padcu kraljestva Damot v 5. stoletju pr. n. št. so na planoti prevladovala manjša kraljestva, vse do vzpona enega od teh kraljestev v 1. stoletju, Aksumskega kraljestva, ki je lahko ponovno združilo območje.Pankhurst, Richard K.P. Addis Tribune, "Let's Look Across the Red Sea I", 17 January 2003 (archive.org mirror copy)
Aksumsko kraljestvo je bila starodavna država v Eritreji in Etiopskem višavju, ki je uspevalo med 1. in 7. stoletjem n. št. Vladarji, ki so bili glavni akter v trgovini med Rimskim cesarstvom in starodavno Indijo, so olajšali trgovino s kovanjem lastne valute. Država je prav tako vzpostavila svojo hegemonijo nad propadajočim kraljestvom Kuš in redno vstopala v politiko kraljestev na Arabskem polotoku ter sčasoma razširila svojo oblast nad regijo z osvojitvijo Himjarskega kraljestva. Pod Ezano (vladal 320–360) je Aksumsko kraljestvo postalo prvo večje kraljestvo, ki je sprejelo krščanstvo, Mani pa ga je imenoval za eno od štirih velikih sil svojega časa, skupaj s Perzijo, Rimom in Kitajsko.
Somalija je bila pomembna povezava na Rogu, ki je povezovala trgovino regije s preostalim starodavnim svetom. Somalski pomorščaki in trgovci so bili glavni dobavitelji kadila, mire in začimb, ki so bile vse dragoceno razkošje za stare Egipčane, Feničane, Mikence, Babilonce in Rimljane.Phoenicia, pg. 199.Rose, Jeanne, and John Hulburd, The Aromatherapy Book, p. 94. Rimljani so posledično začeli označevati regijo kot Regio Aromatica. V klasičnem obdobju je več cvetočih somalijskih mestnih držav, kot so Opone, Mosilon in Malao, prav tako tekmovalo s Sabejci, Parti in Aksumiti za bogato indo-grško-rimsko trgovino.Vine, Peter, Oman in History, p. 324.
Rojstvo islama nasproti Hornove obale Rdečega morja je pomenilo, da so lokalni trgovci in mornarji, ki so živeli na Arabskem polotoku, postopoma prišli pod vpliv nove vere prek svojih spreobrnjenih arabskih muslimanskih trgovskih partnerjev. S preseljevanjem muslimanskih družin iz islamskega sveta na Rog v zgodnjih stoletjih islama in mirnim spreobrnitvijo lokalnega prebivalstva s strani muslimanskih učenjakov v naslednjih stoletjih so se starodavne mestne države sčasoma preoblikovale v islamske Mogadiš, Berbero, Zeilo, Barawa in Merka, ki so bili del civilizacije Barbara.David D. Laitin, Said S. Samatar, Somalia: Nation in Search of a State, (Westview Press: 1987), p. 15.I.M. Lewis, A modern history of Somalia: nation and state in the Horn of Africa, 2nd edition, revised, illustrated, (Westview Press: 1988), p.20 Mesto Mogadiš je postalo znano kot »mesto islama« in je več stoletij nadzorovalo vzhodnoafriško trgovino z zlatom.Morgan, W. T. W. (1969), East Africa: Its Peoples and Resources, p. 18.
Srednji vek in zgodnji novi vek
V srednjem veku je več močnih imperijev obvladovalo regionalno trgovino na Rogu, vključno s sultanatom Adal, sultanatom Adžuran, Etiopskim cesarstvom, dinastijo Zagve in sultanatom Geledi.
Sultanat Šova, ustanovljen leta 896, je bil ena najstarejših lokalnih islamskih držav. Njegovo središče je bilo v nekdanji provinci Ševa v osrednji Etiopiji. Politiko je okoli leta 1285 nasledil sultanat Ifat. Ifat se je upravljal iz glavnega mesta v Zeili v Somalilandu in je bil najbolj vzhodno okrožje nekdanjega sultanata Ševa.
Sultanat Adal je bila srednjeveška večetnična muslimanska država s središčem v regiji Rog. Na vrhuncu je nadzoroval velike dele Somalije, Etiopije, Džibutija in Eritreje. Mnoga zgodovinska mesta v regiji, kot so Amud, Maduna, Abasa, Berbera, Zeila in Harar, so cvetela v zlati dobi kraljestva. To obdobje je za seboj pustilo številne dvorne palače, mošeje, svetišča in obzidja. Pod vodstvom vladarjev, kot so Sabr ad-Din II., Mansur ad-Din, Džamal ad-Din II., Šams ad-Din, general Mahfuz in Ahmad ibn Ibrahim al-Ghazi, so adalitske vojske nadaljevale boj proti salomonski dinastiji, kampanja, zgodovinsko znana kot osvojitev Abesinije ali Futuh al Habash.
Z močno centralizirano upravo in agresivno vojaško držo do vsiljivcev se je Sultanat Adžuran uspešno uprl oromski invaziji z zahoda in portugalskemu vdoru z vzhoda med Gaal Madov in adžuransko-portugalskimi vojnami. Okrepljene ali ponovno vzpostavljene so bile tudi trgovske poti iz starodavnih in zgodnjih srednjeveških obdobij somalskega pomorskega podjetja, država pa je zapustila obsežno arhitekturno zapuščino. Številni od stotih porušenih gradov in utrdb, ki so danes posejane po pokrajini Somalije, se pripisujejo adžurskim inženirjem,Shaping of Somali Society pg 101 vključno z veliko polji grobnic s stebri, nekropolami in porušenimi mesti, zgrajenimi v tistem obdobju. Kraljeva družina, hiša Gareen, je prav tako razširila svoja ozemlja in vzpostavila svojo hegemonsko vladavino s spretno kombinacijo vojskovanja, trgovskih povezav in zavezništev.Horn and Crescent: Cultural Change and Traditional Islam on the East African Coast, 800–1900 (African Studies) by Pouwels, Randall L.. pg 15
Rodbina Zagve je vladala številnim delom sodobne Etiopije in Eritreje od približno 1137 do 1270. Ime rodbine izhaja iz kušitsko govorečega ljudstva Agav iz severne Etiopije. Od leta 1270 naprej je dolga stoletja Etiopskemu cesarstvu vladala Salomonova dinastija.
Leta 1270 je plemič iz Amhare Jekuno Amlak, ki je trdil, da izhaja iz zadnjega aksumskega kralja in nazadnje kraljice iz Sabe, strmoglavil rodbino Agav Zagve v bitki pri Ansati, s čimer je začel svojo vladavino kot cesar Etiopije. Medtem ko je bil sprva precej majhna in politično nestabilna entiteta, se je cesarstvu med križarskimi vojnami Amde Sejona I. (1314–1344) in njegovih naslednikov uspelo znatno razširiti ter tako postati prevladujoča sila v vzhodni Afriki.
V zgodnjem 15. stoletju je Etiopija prvič po Aksumskih časih skušala vzpostaviti diplomatske stike z evropskimi kraljestvi. Ohranjeno je pismo angleškega kralja Henrika IV. cesarju Abesinije.Ian Mortimer, The Fears of Henry IV (2007), p. 111 Leta 1428 je cesar Ješak poslal dva odposlanca k Alfonzu V. Aragonskemu, ki je poslal odposlance, ki jim ni uspelo dokončati povratnega potovanja.Beshah & Aregay (1964), pp. 13–14.