Morski narodni spomenik Papahānaumokuākea

Morski narodni spomenik Papahānaumokuākea (; PMNM) je ameriški narodni spomenik, ki je uvrščen na seznam svetovne dediščine in obsega 1,5 milijona km2 oceanskih voda, vključno z desetimi otoki in atoli severozahodnega Havajskega otočja. Prvič ga je leta 2006 ustanovil predsednik George W. Bush, njegova začetna površina pa je bila 360.000 km2. Predsednik Barack Obama je spomenik leta 2016 razširil in njegovo površino povečal za več kot štirikrat, tako da je njegovo mejo premaknil na mejo izključne ekonomske cone, s čimer je postal eno največjih zavarovanih območij na svetu.

Spomenik je dom več kot 7000 morskih vrst, od katerih je četrtina endemičnih za Havajske otoke, nekatere pa najdemo le znotraj samega spomenika. Nad morsko gladino je ostalo le še 15 km² kopnega, vendar zagotavlja ključni habitat za številne kopenske vrste. Na njem so tudi starodavna arheološka najdišča, pomembna za havajske staroselce. Globlje vode so zanimive za pomorske zgodovinarje, saj vsebujejo razbitine ladij, potopljena letala in posmrtne ostanke tistih, ki so umrli v bitkah med drugo svetovno vojno. Kot zaščiteno območje je spomenik podvržen prepovedi komercialnega ribolova. Predsednik Joe Biden je leta 2025 morska območja spomenika razglasil za nacionalno morsko zavetišče Papahānaumokuākea.

Geografija Spomenik varuje veliko območje Tihega oceana, vključno z oceanskimi vodami, več kot 30 potopljenimi bregovi in ​​podvodnimi gorami, grebeni ter desetimi otoki in atoli severozahodnih Havajskih otokov. Meja spomenika se začne ob obali otoka Nīhoa na jugovzhodu, vzhodno od 163° zahodne zemljepisne dolžine, najbližje jugovzhodnemu, privetrnemu otoku Niʻihau, severozahodno od otoka Kauaʻi. Od tam se meje spomenika raztezajo 1200 milj severozahodno do atola Kure.

Morska meja se razteza proti morju do meje izključne ekonomske cone (IEC) za območja, ki ležijo zahodno od 163° zahodne zemljepisne dolžine. Ta razširjena meja mimo atola Kure se razteza čez mednarodno datumsko mejo, zaradi česar so zaščitene vode neprekinjene čez antimeridian. Celotno zaščiteno območje pokriva približno 1.508.870 km2. Zavarovano območje je večje od vseh ameriških narodnih parkov skupaj in ima skoraj enako površino kot Mehiški zaliv.

Približno 340.000 km2 spomenika je del ekosistemskega rezervata koralnih grebenov severozahodnih Havajskih otokov, ki je bil razglašen leta 2000. Spomenik vključuje tudi nacionalno zatočišče za divje živali atola Midway 2391,7 km2 in nacionalni spomenik bitke pri Midwayu, havajsko državno zatočišče za morske ptice na atolu Kure in državno morsko zatočišče severozahodnih Havajskih otokov.

Vsi otoki, ki so vključeni v spomenik, so del zvezne države Havaji, razen atola Midway, ki je del otoškega območja Manjših oddaljenih otokov Združenih držav Amerike. Dostop do spomenika omogoča javno letališče Henderson Field na atolu Midway. Do leta 2010 je bilo letališče French Frigate Shoals na otoku Tern vzdrževano kot vzletno-pristajalna steza. Čeprav uradno ni bila razgrajena, vzletno-pristajalna steza zdaj velja za neaktivno. Terenska postaja na otoku Tern, ki jo upravlja Služba za ribe in divje živali v Franciji. Plitvina Frigate Shoals je bila leta 2012 zapuščena, potem ko je huda nevihta uničila njeno infrastrukturo. Orkan Walaka je leta 2018 uničil Vzhodni otok v plitvini, vendar se je pred kratkim začela obnavljati.

Uprava Spomenik upravljajo štirje soupravitelji: Ministrstvo za trgovino, Ministrstvo za notranje zadeve, zvezna država Havaji in Urad za havajske zadeve (OHA). </ref> </ref>

Za morska območja sta odgovorna minister za trgovino in Nacionalna uprava za oceane in atmosfero (NOAA). Za območje Nacionalnega rezervata za divje živali na atolu Midway, Nacionalnega spomenika bitke pri Midwayu in Nacionalnega rezervata za divje živali na Havajskih otokih sta odgovorna minister za notranje zadeve in Služba ZDA za ribe in divje živali (FWS). Za morsko rezervat severozahodnih havajskih otokov in državno rezervat za morske ptice na atolu Kure sta odgovorna zvezna država Havaji in havajski oddelek za zemljišča in naravne vire (DLNR). Dejavnosti, povezane z interesi, običaji, pravicami, praksami in verskimi tradicijami havajskih staroselcev, je odgovoren Urad za havajske zadeve (OHA).

Upravljanje spomenika dopolnjuje politika, ki jo pripravi višji izvršni odbor. Poleg tega obstaja sedemčlanski upravni odbor, ki ga sestavljajo Urad za nacionalna morska rezervata in Nacionalna služba za morski ribištvo v okviru NOAA; Ekološke službe in rezervati v okviru FWS; Oddelki za vodne vire ter gozdarstvo in prostoživeče živali v okviru DLNR; in OHA.

Zgodovina Severozahodni Havajski otoki (SZH) so po mnenju havajskih staroselcev znani po svojih kulturnih in naravnih vrednotah, saj verjamejo, da območje predstavlja sorodstvo med naravo in človeštvom ter da se življenje tam začne in vrne po smrti. Na otokih Nīhoa in Mokumanamana na tem območju so našli arheološke ostanke.UNESCO's World Heritage listing for Papahānaumokuākea Accessed August 1, 2010

Potem ko so Združene države Amerike priključile Havajske otoke in so postali ozemlje, je območje 3. februarja 1909 prvič zaščitila zvezna vlada. V odgovor na prekomerno lovljenje morskih ptic in v priznanje pomena SZH kot gnezdišč morskih ptic je ameriški predsednik Theodore Roosevelt z izvršnim odlokom 1019 ustanovil rezervat za ptice Havajskih otokov. Predsednik Franklin D. Roosevelt ga je leta 1940 preoblikoval v nacionalno zatočišče za divje živali Havajskih otokov. Sledila je vrsta postopnih širitev zaščite, ki so leta 1988 privedle do ustanovitve nacionalnega zatočišča za divje živali Midway Atoll in leta 1993 državnega zatočišča za divje živali Kure Atoll.

Predsednik Bill Clinton je 4. decembra 2000 z izvršnim ukazom 13178 ustanovil ekosistemski rezervat koralnih grebenov severozahodnih Havajskih otokov. Clintonov izvršni ukaz je sprožil postopek za določitev voda severozahodnega Havajskega otočja kot nacionalnega morskega rezervata. Leta 2005 je guvernerka Havajev Linda Lingle razglasila dele spomenika za državno morsko zatočišče. pp. B1, B7.

Predsednik George W. Bush in njegova žena sta si aprila 2006 v Beli hiši ogledala projekcijo dokumentarnega filma Potovanje v Kure skupaj z režiserjem Jeanom-Michelom Cousteaujem. Bush, ki ga je prisilil filmski prikaz flore in favne, se je 15. junija 2006 hitro odločil za razširitev zaščite in podpisal razglas 8031, s katerim so bile vode severozahodnih havajskih otokov v skladu z Zakonom o starinah iz leta 1906 razglašene za nacionalni spomenik. Uporaba Zakona o starinah je zaobšla običajno leto posvetovanj in ustavila postopek javnega prispevkov, do česar je prišlo tik preden naj bi bil objavljen osnutek izjave o vplivu na okolje za predlagano nacionalno morsko svetišče severozahodnih havajskih otokov. To je bila že druga Busheva uporaba Zakona o starinah, po tem ko je februarja 2006 na Manhattnu razglasil nacionalni spomenik Afriškega pokopališča.

Zakonski postopek za sodelovanje deležnikov pri načrtovanju in upravljanju zaščitenega morskega območja (MPA) je že zahteval pet let truda, vendar je nenadna vzpostavitev NWHI kot nacionalnega spomenika in ne kot zaetišča zagotovila takojšnjo in bolj odporno zaščito. Zaščito je mogoče preklicati le z zakonodajo.

Predsednik Bush je 28. februarja 2007 spremenil Razglas 8031 ​​z Razglasom 8112, s katerim je spomenik poimenoval Papahānaumokuākea. Ime se izgovarja "Pa-pa-ha-now-mo-ku-ah-ka-uh" in namiguje na havajski mit o nastanku otokov. Ime je sestavljeno iz štirih ločenih havajskih besed, ki se nanašajo na eno samo božanstvo, Papahānaumoku, boginjo in Mater Zemlja. Boginja se pogosto imenuje preprosto Papa. V širšem imenu se hanau nanaša na rojevanje, moku se prevaja kot 'otoki', akea pa na prostranost in obseg otokov. Havajsko kumu hula Pualani Kanakaʻole Kanahele prevaja Papahānaumoku kot »božanstvo naših prednikov, ki se razteza do severozahodnih Havajskih otokov, velikega prostranstva, ki ga je rodila«.

Bush je 15. maja 2007 napovedal svojo namero, da bo spomeniku predložil status posebej občutljivega morskega območja (PSSA), kar bi »opozorilo pomorščake, naj bodo previdni na ekološko pomembnem, občutljivem in nevarnem območju, v katerega vstopajo«. Oktobra 2007 je Odbor za varstvo morskega okolja Mednarodne pomorske organizacije spomenik razglasil za PSSA.

Soskrbniki so leta 2007 vložili vlogo za spomenik kot predlaganega kandidata za območje svetovne dediščine. Dirk Kempthorn iz ministrstva za notranje zadeve je spomenik v začetku leta 2008 dodal na začasni seznam ameriških kandidatov skupaj z Mount Vernonom. Po obdobju notranjega pregleda je bil spomenik leta 2009 uradno nominiran za UNESCO. Spomenik je bil po 18-mesečnem postopku pregleda končno sprejet in leta 2010 vpisan na seznam svetovne dediščine kot Papahānaumokuākea na 34. zasedanju Odbora za svetovno dediščino v Brasílii.

Predsednik Barack Obama je območje spomenika razširil za več kot štirikrat do meja izključne ekonomske cone (IEC) s podpisom razglasa 9478 26. avgusta 2016. Spomenik se je povečal s 362.073 km² na 1.508.870 km², se raztezal proti zahodu do −163° zemljepisne dolžine in varoval oceanske vode do 370 km². Takrat je bil to največji zaščiteni morski rezervat na svetu.

Med prvo Trumpovo administracijo je notranji minister Ryan Zinke ponovno pregledal status spomenika.

Bidnova administracija je prvič predlagala, da se morsko okolje spomenika razglasi za nacionalno morsko rezervat novembra 2021. Predsednik Joe Biden je v okviru svoje kampanje »Lepa Amerika« dokončno razširil zaščitna oceanska območja spomenika. Ti deli spomenika, od obale vsakega otoka ali atola do 200 navtičnih milj (370 km) od obale, so 15. januarja 2025 postali nacionalno morsko rezervat Papahānaumokuākea, 18. nacionalno morsko rezervat v Združenih državah.

Ministrstvo za vladno učinkovitost (DOGE), ki je delovalo pod vodstvom druge Trumpove administracije leta 2025, je bilo odgovorno za odpustitev tisočev znanstvenikov, od katerih so nekateri upravljali spomenik. Hkrati je Zvezna uprava za letalstvo (FAA) družbi SpaceX podelila dovoljenje za uporabo območja znotraj 93 km od spomenika kot zadrževalnega območja za vesoljske odpadke iz izstrelitvene rakete Starship. Aprila je Trump izdal izvršni odlok 10918 z naslovom »Sprostitev ameriškega komercialnega ribolova v Pacifiku«, s katerim je dal zeleno luč Svetu za upravljanje ribištva zahodnega Pacifika za odprtje komercialnega ribolova v spomeniku, kar pa so znanstveniki, naravovarstveniki in havajski staroselci ostro nasprotovali. pp. B1, B3.

Ekologija Spomenik varuje in podpira 70 % koralnih grebenov v Združenih državah Amerike, kar znaša približno 3,5 milijona hektarjev. V spomeniku živi več kot 7000 morskih vrst, od katerih je četrtina endemičnih. Na omejenih površinah kopnega v spomeniku živijo raznolike endemične rastline, kopenske ptice in nevretenčarji. Poleg teh avtohtonih vrst tukaj najdemo tudi 21 vrst morskih ptic in štiri vrste selivskih obalnih ptic.

V spomeniku najdemo vsaj 27 endemičnih vrst kopenskih rastlin, od katerih jih je pet ogroženih in so znane in upravljane le na tem območju: vrsta Cenchrus agrimonioides var. laysanensis (morda izumrl), Achyranthes atollensis (morda izumrl), Amaranthus brownii (morda izumrl), Schiedea verticillata, in Cyperus pennatiformis var. bryanii. V spomeniku živi še 22 endemičnih vrst celotnega havajskega arhipelaga, od katerih so štiri ogrožene, pri čemer se dve trenutno upravljata kot glavni populaciji v spomeniku: vrsta rjave kumare (Sicyos maximowiczii) in ogrožena palma Pritchardia. Med endemične nevretenčarske vrste spadajo Banza nihoa, Thaumatogryllus conantae in Nihoa mahina.