Filipini so otočje, ki obsega 7641 otokov in s skupno površino 300.000 kvadratnih kilometrov so peta največja otoška država na svetu. Enajst največjih otokov obsega 95 % celotne kopne površine. Največji od teh otokov je Luzon s približno 105.000 kvadratnimi kilometri. Naslednji največji otok je Mindanao s približno 95.000 kvadratnimi kilometri. Otočje leži med Tajvanom in Borneom.
Filipinsko otočje je razdeljeno na tri otoške skupine: Luzon, Visaje in Mindanao. Otočje Luzon vključujejo sam Luzon, Palavan, Mindoro, Marinduque, Masbate, Romblon, Catanduanes, Batanes in Polillo. Visajas je skupina otokov v osrednjem delu Filipinov. Otočje Mindanao vključujejo sam Mindanao, Dinagat, Siargao, Camiguin, Samal in otočje Sulu.
Filipini ležijo med 4° 40' in 21° 10' severne (N) zemljepisne širine in 126° 34' vzhodne (E) zemljepisne dolžine.
Fizična geografija
Filipinsko otočje leži v jugovzhodni Aziji in šteje približno 7641 otokov. Filipini zavzemajo območje, ki se razteza na 1850 kilometrih od približno petega do dvajsetega vzporednika severne zemljepisne širine. Skupna površina kopnega je 300.000 kvadratnih kilometrov, katastrski podatki pa kažejo, da bi lahko bila še večja. Zaradi tega je peta največja otoška država na svetu. Poseljenih je le približno 1000 otokov, manj kot polovica teh pa je večjih od 2,5 kvadratnega kilometra. Enajst otokov predstavlja 95 odstotkov filipinske kopenske površine, dva od teh – Luzon in Mindanao – pa merita 105.000 kvadratnih kilometrov oziroma 95.000 kvadratnih kilometrov. Skupaj s skupino otokov v Visajasu med njimi predstavljajo tri glavne regije arhipelaga, ki jih na filipinski zastavi označujejo tri zvezdice. Filipine morje razdeli na številne otoke. To jim daje peto najdaljšo obalo na svetu, dolgo 36.289 kilometrov.Central Intelligence Agency. (2009). "Field Listing :: Coastline". Washington, D.C.: Author. Retrieved 2009-11-07. Izključna ekonomska cona Filipinov obsega 2.263.816 km2, 200 navtičnih milj (370 km) od obale.Exclusive Economic Zones – Sea Around Us Project – Fisheries, Ecosystems & Biodiversity – Data and Visualization. Leži med 116° 40' in 126° 34' vzhodne zemljepisne dolžine ter 4° 40' in 21° 10' severne zemljepisne širine, na vzhodu pa ga obdaja Filipinsko morje, na zahodu Južnokitajsko morje"U.S. report details rich resources in South China Sea." (archived from the original on 2013-02-133) in na jugu Celebeško morje.C.Michael Hogan. 2011. "Celebes Sea". Encyclopedia of Earth. Eds. P. Saundry & C.J. Cleveland. National Council for Science and the Environment. Washington, DC Otok Borneo je nekaj sto kilometrov jugozahodno, Tajvan pa neposredno na severu. Moluki in Sulavezi so na jugozahodu, Palav pa vzhodno od otokov.
Ob obali vzhodnega Mindanaa je Filipinski jarek, ki se spušča do globine 10.430 metrov. Filipini so del zahodnopacifiškega ločnega sistema, za katerega so značilni aktivni vulkani. Med najbolj opaznimi vrhovi so gora Majon blizu mesta Legazpi, ognjenik Taal južno od Manile in gora Apo na Mindanau. Vsi filipinski otoki so nagnjeni k potresom. Severno luzonsko višavje ali Cordillera Central se dviga med 2500 in 2750 metri nadmorske višine in se skupaj s Sierra Madre v severovzhodnem delu Luzona in gorovjem Mindanao ponaša z deževnimi gozdovi, ki nudijo zatočišče številnim gorskim plemenskim skupinam. Deževni gozdovi ponujajo tudi odličen habitat za več kot 500 vrst ptic, vključno s filipinskim orlom (Pithecophaga jefferyi), približno 1100 vrstami orhidej in približno 8500 vrstami cvetočih rastlin.
Najdaljša reka je reka Cagajan v severnem Luzonu, ki je dolga približno 520 kilometrov. Manilski zaliv,Jacinto, G.S., Azanza, R.V., Velasquez, I.B. and Siringan, F.P.(2006)."Manila Bay:Environmental Challenges and Opportunities" in Wolanski, E.(ed.) The Environment in Asia Pacific Harbours. Springer: Dordrecht, Netherlands. p309-328. na obali katerega leži glavno mesto Manila, je z reko Pasig povezan z zalivom Laguna de Bay, največjim jezerom na Filipinih. Zaliv Subic, zaliv Davao, in zaliv Moro so drugi pomembni zalivi. Preliv San Juanico ločuje otoka Samar in Leyte, vendar ga prečka most San Juanico. Podzemna reka Puerto-Princesa, ki teče 8,2 kilometra pod zemljo skozi kraško pokrajino, preden doseže ocean, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Drugi obsežni rečni sistemi so reka Pulangi, ki se izliva v reko Mindanao (Rio Grande de Mindanao); Agusan na Mindanau, ki se izliva proti severu v Mindanavsko morje; in Pampanga, ki teče proti jugu iz vzhodnega osrednjega Luzona v Manilski zaliv. Več rek je bilo izkoriščenih za hidroelektrarne.
Globalna analiza daljinskega zaznavanja iz leta 2018 je pokazala, da je na Filipinih 2126 km2 plimskih ravnic, zato so Filipini po obsegu plimskih ravnic uvrščeni na 15. mesto.
Za zaščito bioloških virov države je vlada naredila prvi korak k pripravi akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost, s katerim bi obravnavali ohranjanje ogroženih vrst.
Večina otokov je bila nekoč prekrita s tropskimi deževnimi gozdovi. Vendar pa je nezakonita sečnja zmanjšala gozdno pokritost na manj kot 10 % celotne površine kopnega.
Geologija Filipinsko otočje je geološko del Filipinskega mobilnega pasu, ki je med Filipinsko ploščo, Južnokitajskim morskim bazenom Evrazijske plošče in Sundsko ploščo. Filipinski jarek (imenovan tudi Mindanajski jarek) je podmorski jarek, dolg 1320 kilometrov, neposredno vzhodno od Filipinskega mobilnega pasu in je posledica trka tektonskih plošč. Filipinska morska plošča se pod Filipinski mobilni pas podriva s hitrostjo približno 16 centimetrov na leto. Filipinski prelomni sistem je sestavljen iz vrste seizmičnih prelomov, ki povzročijo več potresov na leto, od katerih se večina ne čuti. Globina Galathea v Filipinskem jarku je najgloblja točka v državi in tretja najgloblja na svetu. Jarek je v Filipinskem morju.
Otoki so sestavljeni iz vulkanskih, koralnih in glavnih skalnih formacij. Razvrščenih je dvanajst glavnih gozdnih formacij, ki so mangrovski gozd, obmorski gozd, sladkovodni močvirski gozd, šotni močvirski gozd, molavski gozd (gozd nad apnencem), bonsajski gozd (gozd nad ultramafičnimi kamninami), tropski polzimzeleni deževni gozd, tropski vlažni listopadni gozd, dipterokarpni gozd (tropski nižinski zimzeleni deževni gozd), tropski spodnjegorski deževni gozd, mahovni gozd (tropski zgornji gorski deževni gozd) in tropski subalpski gozd.Tan, Benito Ching. (2010). Forest Formations of the Philippines by E.S. Fernando, Min Hwan Suh, Jaeho Lee and Don Koo Lee. The Gardens’ Bulletin, Singapore, 61(2), 553--554. https://www.biodiversitylibrary.org/part/279272 Najvišja gora je gora Apo. Meri do 2954 metrov nadmorske višine in je na otoku Mindanao. Druga najvišja točka je prav tako na gori Dulang-dulang, vrh 2941 metrov nadmorske višine.
Filipini, ki ležijo na zahodnem robu Pacifiškega ognjenega obroča, doživljajo pogosto seizmično in vulkansko aktivnost. Planota Benham na vzhodu v Filipinskem morju je podvodno območje, ki je aktivno v tektonski subdukciji. Dnevno je zabeleženih približno 20 potresov, čeprav je večina prešibkih, da bi jih čutili. Zadnji večji potres je bil potres na Luzonu leta 1990. Obstaja veliko aktivnih vulkanov, kot so vulkan Majon, gora Pinatubo in vulkan Taal. Izbruh gore Pinatubo junija 1991 je povzročil drugi največji kopenski izbruh v 20. stoletju. Filipini so drugi največji proizvajalec geotermalne energije na svetu za Združenimi državami Amerike, saj geotermalna energija pokriva 18 % potreb države po električni energiji.
Gora Pinatubo je znana po uničujočem izbruhu VEI-6 15. junija 1991. Vulkan Taal, eden od vulkanov desetletja, je 12. januarja 2020 izbruhnil z magnitudo VEI-3,7. Gora Majon je znana po skoraj popolnem stožcu, in ima od leta 1616 burno zgodovino 47 izbruhov, izbruh VEI-4 23. junija 1897 pa je sedem dni deževal ogenj.
Zaradi kompleksne geološke strukture in visoke stopnje seizmične aktivnosti države obstajajo pomembna nahajališča mineralov. Ta nahajališča veljajo za zelo dragocena. Država naj bi imela druga največja nahajališča zlata za Južno Afriko, poleg tega pa tudi veliko nahajališč bakra. Paladij, prvotno odkrit v Južni Ameriki, ima največja nahajališča na svetu tudi na Filipinih. Otok Romblon je vir visokokakovostnega marmorja. Drugi minerali so kromit, nikelj in cink. Kljub temu so pomanjkanje kazenskega pregona, slabo upravljanje, nasprotovanje zaradi prisotnosti avtohtonih skupnosti in pretekli primeri okoljske škode in nesreč povzročili, da so ti mineralni viri ostali večinoma neizkoriščeni.
Topografija
Luzon
Otočja Batanes in Babujan Batanski otoki in Babujanski otoki so na skrajnem severnem koncu Filipinov in Luzonskega preliva, obrnjena proti Tajvanu. Vsebujejo najsevernejšo točko kopnega, otoček Y'Ami na Batanskih otokih, ločen od Tajvana s prelivom Bashi (širok približno 80,467 km).
Zahodni Luzon Regija se razteza od rta Mairaira v Pagudpudu, Ilocos Norte na severu, do rta Pigs v Marivelesu, Bataan. Teren sega od obalnih ravnic do razgibanih gora, ki jih na zahodu obdaja Južnokitajsko morje, na vzhodu pa gorovja Cordillera Central in Zambales. Zahodni Luzon je znan po svojih plažah, mestih za deskanje in zgodovinskih mestih.
Dolina reke Cagajan Dolina reke Cagajan je med Kordiljerami na zahodu in gorovjem Sierra Madre na vzhodu. Skozi njeno središče teče najdaljša reka v državi, Cagajan, ki teče proti severu, preden se pri mestu Aparri izliva v Luzonski preliv.
Kordiljere in Caraballos
Kordiljere in Caraballos skupaj z gorovjem Sierra Madre tvorijo glavni gorski sistem v severnem Luzonu.
Kordiljere sestavljajo dve, včasih tri gorske verige, ki so v severozahodnem osrednjem Luzonu. Prva, imenovana Caraballo del Sur, tvori jedro sistema in ima najvišje vrhove na meji med provincami Abra, Ilocos Norte in Cagayan. Caraballo Occidentalles se nadalje deli na dve verigi, Severno gorovje in Osrednje gorovje. Obdajata osrednje dele upravne regije Cordillera.
Caraballos (Baler Caraballo) se začne tam, kjer se srečata Sierra Madre in Kordiljere. So južno od doline Cagajan, severovzhodno od osrednjih luzonskih nižin.
Gorovje Sierra Madre V vzhodnem delu Luzona leži najdaljše gorovje na Filipinih, Sierra Madre, ki se razteza od province Quezon na jugu do Cagajana na severu. Osemdeset odstotkov gorovja predstavlja tropski deževni gozd, ki se zaradi obsežne nezakonite sečnje zmanjšuje. Gorovje služi kot vzhodna stena otoka Luzon, ki ščiti prebivalce pred tropskimi cikloni, ki običajno prihajajo iz Tihega oceana.
Osrednjeluzonske ravnice Največja ravnica v državi je v Osrednji regiji Luzon in proizvaja večino nacionalne zaloge riža, zaradi česar si je prislužila vzdevek riževa skleda Filipinov. Ravnine obsegajo province Bulacan, Nueva Ecija, Pampanga, Tarlac in Pangasinan.
Manilsko-katagaluganske ravnice Južno od osrednjih luzonskih ravnic leži največje celinsko sladkovodno jezero v jugovzhodni Aziji, Laguna de Bay. Vzhodno od jezera je ravnica, ki se razteza proti zahodu do Manilskega zaliva. Velike reke iz zalivov in gorskih izvirov prečkajo ravnico. V severnem delu regije, torej v Manili in Rizalu, je bila večina ravnice preurejena v mesta in kraje ter je zato industrializirana. Vzhodno od jezera leži južni konec gorovja Sierra Madre v severni provinci Quezon.
Jugozahodno od Lagune de Bay je tretje največje jezero v državi, Taal, ki ga na severu omejuje greben Tagaytay, greben, ki se razteza od južnega Caviteja do severnih provinc Batangas.
Polotok Bondoc Polotok Bondoc je v jugovzhodnem delu province Quezon.
Polotok Bicol Jugovzhodno od Lagune de Bay leži polotok Bicol, ki je s celinskim Luzonom povezan s prelivom Tajabas. Pretežno ravna pokrajina ima več samotnih vrhov, običajno aktivnih vulkanov, med katerimi so Iriga, Majon in Bulusan.
Polotok ima nepravilno obalo z velikimi zalivi, med katerimi so zalivi Lamon, San Miguel, Lagonoj in Albaj na severu ter Tajabas, Ragaj in Sorsogon na jugu.
Otok Mindoro