Filipinske baročne cerkve so zbirka štirih baročnih cerkva iz španske kolonialne dobe na Filipinih, ki so bile leta 1993 uvrščene na seznam svetovne dediščine UNESCO. Cerkve veljajo tudi za nacionalne kulturne zaklade države.Baroque Churches of the Philippines (677) at World Heritage Site website.

Območje svetovne dediščine 677 Revizija Unescovega seznama svetovne dediščine (WHS) 677 iz leta 2013, Baročne cerkve na Filipinih.Baroque Churches of the Philippines (677bis) at World Heritage Site website.

Zgodovinski kontekst Obstajala je cela vrsta dejavnikov, ki so privedli do prisotnosti baročnih elementov v arhitekturi Filipinov, zlasti v cerkveni arhitekturi. V času španskega kolonialnega obdobja (1565–1898) so prišli španski misijonarji, ki so delili ne le svojo vero, temveč tudi svojo arhitekturo, navdihnjeno iz njihove rodne dežele. Španci so želeli ustvariti trajne, dolgotrajne cerkve kot dokaz Božje moči in niso imeli sedanjih cerkvenih struktur na Filipinih za primerne prostore za čaščenje. Ker večina španskih misijonarjev ni bila usposobljena za arhitekturo ali inženirstvo, so lokalni meščani, vključno s Filipinci in kitajskimi migranti, skupaj s španskimi menihi sodelovali pri gradnji in oblikovanju lokalnih cerkva. Kombinacija idej misijonarjev in domačinov je učinkovito združila domače španske modele z edinstvenim orientalskim slogom. Estetiko cerkve je oblikoval tudi omejen dostop do nekaterih materialov ter potreba po obnovi in ​​prilagajanju naravnim nesrečam, vključno s požari in potresi, kar je ustvarilo slog, ki ga včasih imenujejo potresni barok. Filipinske baročne cerkve je serijski napis, ki ga sestavljajo štiri rimskokatoliške cerkve, zgrajene med 16. in 18. stoletjem v španskem obdobju Filipinov. Stojijo na ločenih območjih Filipinskega otočja, dve na severnem otoku Luzon, ena v središču Intramurosa v Manili in druga na osrednjem otoku Visaje v Iloilu.

Štiri baročne cerkve Filipinov so uvrščene na seznam svetovne dediščine UNESCO, saj imajo pomemben kulturni pomen in vplivajo na prihodnje arhitekturno oblikovanje na Filipinih. Cerkve kažejo določene značilnosti, ki izražajo »trdnjavski barok«, kot so debele stene in visoke fasade, ki nudijo zaščito pred roparji in naravnimi nesrečami. Skupina cerkva je vzpostavila slog gradnje in oblikovanja, ki je bil prilagojen fizičnim razmeram na Filipinih, kar je pomembno vplivalo na kasnejšo cerkveno arhitekturo v regiji.

Štiri cerkve dodatno ponazarjajo baročni slog z dovršeno ikonografijo in podrobnimi prizori iz Kristusovega življenja, ki združujejo tradicionalne katoliške vrednote iz Španije z otoškimi elementi, kot so palmove veje ali zavetniki, oblečeni v tradicionalna otoška oblačila, izrezljani ob prizorih iz Svetega pisma. Razkošno okraševanje odraža tudi filipinski odnos do estetike okraševanja, znane kot horror vacui ali »strah pred praznimi prostori«. Želja po zapolnitvi praznih prostorov je očitna v okraševanju cerkva, ki so polne kulturnih motivov iz zahodnega sveta in tradicionalnih filipinskih elementov.

Cerkev sv. Avguština v Manili

Cerkev sv. Avguština v Manili, znana tudi kot cerkev Brezmadežnega spočetja sv. Avguština, je bila prva cerkev, zgrajena na otoku Luzon leta 1571, takoj po španski osvojitvi Manile. Zemljišče v okrožju Intramuros je bilo dodeljeno avguštinskemu redu, prvemu, ki je evangeliziral na Filipinih. Leta 1587 je bila nestalna najstarejša stavba iz lesa in palmovih listov nadomeščena s kamnito cerkvijo in samostanom iz kamna, slednji je postal avguštinska matična hiša na Filipinih. Leta 1854 sta bila dodana dva zvonika, severni pa je v potresu leta 1880 razpokal in ga je bilo treba porušiti. Zaradi nevarnosti naravnih nesreč je bilo treba velik del estetike cerkve žrtvovati v korist trajnosti in funkcionalnosti. Leta 1762 so med sedemletno vojno britanske sile cerkev izropale. Leta 1898 je cerkev sv. Avguštian postala prizorišče, kjer so Američani in Španci razpravljali o predaji Manile Američanom in jo podpisali.

Notranjost cerkve je bila okrašena z umetniškimi deli iz 19. stoletja, vključno s trompe-l'oeil slikami italijanskih slikarjev Alberonija in Dibelle, ki pa prekrivajo originalne tempera poslikave. Cerkev je bila bogato opremljena, z lepim retablom, prižnico, govorniškim pultom in kornimi klopmi. Cerkev vključuje tudi orientalske detajle v obliki kitajskih psov fu, ki obdajajo vhod v stavbo. Posebej zanimiva je vrsta kripto-kolateralnih kapel, ki obdajajo obe strani ladje. Stene, ki jih ločujejo, delujejo kot oporniki. Kamniti banjast obok, kupola in obokana preddverje so edinstveni na Filipinih, prav tako dekor, ki pogosto prevzema obliko lokalne flore. Samostanski kompleks je bil prej s cerkvijo povezan z vrsto križnega hodnika, arkad, dvorišč in vrtov. Cerkev je bila edina stavba v Intramurosu, ki je preživela osvoboditev Manile leta 1945.

V stranski kapeli cerkve počivajo posmrtni ostanki Španca Miguela Lopeza de Legaspija, ustanovitelja mesta Manila, ki je glavno mesto Filipinov.

Cerkev Santa Maria

Cerkev sv. Marije (Ilocos Sur), splošno znana kot cerkev Gospe Vnebovzete, danes manjša bazilika Gospe Vnebovzete, stoji v občini Santa Maria v Ilocos Sur. Za razliko od drugih mestnih cerkva na Filipinih, ki se držijo španske tradicije postavitve na osrednjem trgu, bazilika Nuestra Señora de la Asuncion v Santa Marii s svojim samostanom stoji na hribu, obdanem z obrambnim zidom. Nenavadna sta tudi postavitev samostana vzporedno s fasado cerkve in ločen zvonik (značilen za filipinsko-hispansko arhitekturo) na sredini ladijskega zidu. To je narekoval hrib, na katerem stoji.

Opečnata cerkev sledi standardni filipinski postavitvi z monumentalno fasado, ki zakriva ravno strešno linijo, ki pokriva dolgo pravokotno stavbo. Domnevno je bila zgrajena na trdnem splavu kot previdnostni ukrep pred potresno škodo. Stene so brez okrasja, imajo pa nežno izrezljane stranske vhode in močne opornike.

Cerkev Paoay

Sv. Avguštin, Paoay stoji v Paoayu v Ilocos Norte. Je najizjemnejši primer arhitekture potresnega baroka na Filipinih. Štirinajst opornikov je razporejenih vzdolž velikanske volute, ki podpira manjšo, in so okronani s piramidnimi okraski. Par opornikov na sredini vsake ladje ima stopnišče za dostop do strehe. Spodnji del apside in večina sten so zgrajeni iz koralnih kamnitih blokov, zgornji nadstropji pa so zaključeni z opeko, vendar je ta vrstni red na fasadi obrnjen. Masivni zvonik iz koralnega kamna, ki je bil dodan pol stoletja po dokončanju cerkve, stoji nekoliko oddaljen od cerkve, spet kot zaščita pred poškodbami med potresi. Cerkev Paoay je bila zgrajena iz žganih opek, koralnih kamnin, salbota (drevesnega soka) in lesa ter ima 24 izrezljanih masivnih opornikov za oporo. Gre za arhitekturno rešitev za zahtevno naravno okolje območja. Obe strani ladje sta obloženi z najobsežnejšimi kamnitimi oporniki, kar jih je videti na otokih. Za spodnjo raven so bili uporabljeni veliki koralni kamni, za zgornjo raven cerkve pa opeka. Stene so debele 1,67 metra in so izdelane iz istih materialov. Samostoječi zvonik je še posebej zanimiv, saj zožene plasti poudarjajo orientalski slog, edinstveno strukturo, ki odraža zasnovo pagode. Zunanjost cerkve je zgrajena iz koralnega kamna in opeke, ki ju drži skupaj malta iz soka sladkornega trsa, listov manga in riževe slame ter drugih sestavin. Fasada cerkve ima tudi namige gotskega pridiha s pilastri, ki se raztezajo od zgoraj navzdol in ustvarjajo močno navpično gibanje. Medtem ko je zunanjost okrašena z rozetami in cvetličnimi motivi, ki spominjajo na javanske templje, je notranjost v primerjavi s tem precej gola in slovesna. Prvotno poslikana notranja streha cerkve danes kaže le odmev veličastnih prizorov, ki so nekoč krasili strop.

Cerkev Miagao

Cerkev v Miagao, znana tudi kot cerkev Santo Tomas de Villanueva, stoji na najvišji točki mesta Miagao v Iloilu. Cerkveni stolpi so služili kot opazovalnice pred muslimanskimi napadi in velja za najlepši ohranjeni primer »trdnjavnega baroka«. Razkošna fasada pooseblja filipinsko preobrazbo zahodnih dekorativnih elementov, s figuro svetega Krištofa na pedimentu, oblečeno v domača oblačila, ki na hrbtu nosi Kristusovega otroka in se za oporo drži kokosove palme. Celotno razkošno okrašeno fasado obdajata masivna stožčasta zvonika neenake višine. Zvonika sta asimetrična, ker sta ju dvakrat zasnovala dva duhovnika. Notranjost cerkve ima velik oltar, za katerega velja, da je originalni oltar iz 18. stoletja, ki je bil izgubljen v požaru, a so ga leta 1982 našli. Oltar je pozlačen z baročnimi motivi in ​​je sestavljen iz treh niš, v katerih sta podobi sv. Tomaža iz Villanove in sv. Jožefa, v sredini pa je Križanje.

Grožnje Most Binondo–Intramuros je bil dokončan leta 2022. Čeprav je most oddaljen približno 550 metrov od cerkve sv. Avguština, je morda posegel v varovalni pas, predpisan za cerkev, ki vključuje obzidje Intramurosa in neposredna območja zunaj njega. Če bo sv. Avguštin umaknjen s seznama svetovne dediščine Unesca, bodo umaknjene tudi tri druge cerkve na Filipinih – cerkev Paoay v Ilocos Norte, cerkev Santa Maria v Ilocosu in cerkev Miagao v Iloilu.

Razširitev

Filipinske baročne cerkve (razširitev) so vključene na poskusni seznam svetovne dediščine Unesca. Ta predlagana razširitev razširja obstoječe območje svetovne dediščine št. 677 z dodajanjem petih cerkva, ki predstavljajo lokalno interpretacijo baročne arhitekture. Te cerkve so naslednje:

Cerkev Loboc v Boholu Cerkev Boljoon v Cebuju Cerkev Guiuan v vzhodnem Samarju Cerkev Tumauini v Isabeli Cerkev Lazi v Siquijorju

Sklici

Zunanje povezave

Unesco.org: World Heritage Baroque Churches of the Philippines profile Ncca.gov.ph: NCCA profile of the 26 Baroque Churches of the Philippines Nomination of Jesuit Churches of the Philippines as a World Heritage Site Nomination for the Extension of the Baroque Churches as a World Heritage Site

Kategorija:Kraji svetovne dediščine na Filipinih Kategorija:Cerkve na Filipinih Kategorija:Baročna arhitektura na Filipinih