Intramuros (dobesedno znotraj obzidja) je 0,67 kvadratnega kilometra veliko zgodovinsko obzidano območje znotraj mesta Manila, glavnega mesta Filipinov. Upravlja ga uprava Intramuros s pomočjo mestne uprave Manile.
Intramuros obsega stoletja staro zgodovinsko okrožje, v celoti obdano z utrdbami, ki je v času Španskega imperija veljalo za celotno mesto Manila. Druga mesta in arrabales (predmestja), ki so bila onkraj obzidja in so danes okrožja Manile, so se imenovala extramuros, kar v španščini pomeni 'zunaj obzidja', in so bila neodvisna mesta, ki so bila mestu Manila priključena šele v začetku 20. stoletja.
Intramuros je služil kot sedež vlade generalnega kapetana Filipinov, kjer je bil od ustanovitve leta 1571 do leta 1865 dom generalnega guvernerja kolonije in Real Audiencia Manile do konca španske vladavine med filipinsko revolucijo leta 1898. Obzidano mesto je veljalo tudi za versko in izobraževalno središče španskih Vzhodnih Indij. Intramuros je bil tudi gospodarsko središče kot azijsko središče trgovine z manilskimi galeoni, ki je prevažala blago v in iz Acapulca v današnji Mehiki.
V začetku 20. stoletja so pod upravo ameriških kolonialnih oblasti melioracije in gradnja južnega pristanišča Manila posledično premaknili obalo proti zahodu in zakrili obzidje in utrdbo pred zalivom, jarek, ki je obdajal utrdbe, pa so izsušili in spremenili v rekreacijsko igrišče za golf. Bitka za Manilo leta 1945 med drugo svetovno vojno je Intramuros popolnoma poravnala s tlemi. Čeprav so se obnovitvena prizadevanja začela takoj po vojni, so številne prvotne znamenitosti še danes izgubljene; pod upravo Intramurosa je Intramuros še vedno v procesu povojne obnove in oživljanja svoje kulturne dediščine.
Čeprav Intramuros ni več sedež sodobne filipinske vlade, ima v Intramurosu sedež več filipinskih vladnih agencij. Poleg tega Intramuros ostaja pomembno izobraževalno središče kot del mestnega univerzitetnega pasu. V okrožju je tudi več pisarn filipinske katoliške cerkve.
Intramuros je bil leta 1951 razglašen za nacionalno zgodovinsko znamenitost. Utrdbe Intramurosa je Narodni muzej Filipinov zaradi njihovega zgodovinskega in kulturnega pomena razglasil za narodni kulturni zaklad. Cerkev svetega Agustína, ena od štirih Unescovih območij svetovne dediščine pod oznako Filipinske baročne cerkve, je znotraj obzidanega okrožja. Filipinska nacionalna komisija Unesca trenutno predlaga Intramuros in druga zgodovinska območja v Manili na začasni seznam države za prihodnji vpis na Unescov seznam svetovne dediščine kot Obzidano mesto in zgodovinski spomeniki Manile.Pending Philippine UNESCO Nominations or Applications
Zgodovina Predhispansko obdobje Zaradi strateške lege Manile ob zalivu in ob ustju reke Pasig je bila idealna lokacija za tagaloška plemena in kraljestva za trgovanje s trgovci iz današnje Kitajske, Indije, Bornea in Indonezije. Prazgodovinska politična oblast Majnila je bila na mestu, kjer je bil zgrajen Intramuros.
Leta 1564 so španski raziskovalci pod vodstvom Miguela Lópeza de Legazpija odpluli iz Nove Španije, današnje Mehike in aprila 1565 prispeli na otok Cebu, kjer so ustanovili prvo špansko kapitanijo na Filipinih. Ko je Legazpi od domačinov slišal o bogatih virih v Majnili, je poslal dva svoja namestnika poveljnika, Martína de Goitija in Juana de Salceda, da raziščeta otok Luzon.
Španci so na otok Luzon prispeli leta 1570. Po prepirih in nesporazumih med muslimanskimi domorodci in Španci so se borili za nadzor nad zemljo in naselji. Po več mesecih vojskovanja so bili domorodci poraženi, Španci pa so sklenili mirovni pakt s sveti radže Sulejmana III., Lakana Dule in radže Matande, ki so mesto predali Špancem.
Špansko kolonialno obdobje (1571–1898)
Legazpi je 24. junija 1571 območje Manile razglasil za novo prestolnico španske kolonije zaradi njene strateške lege in bogatih virov. Razglasil je tudi suverenost španske monarhije nad celotnim arhipelagom. Španski kralj Filip II. je bil navdušen nad novo osvojitvijo Legazpija in njegovih mož, mestu je podelil grb in ga razglasil za: Ciudad Insigne y Siempre Leal ('Ugledno in vedno zvesto mesto'). Mesto je bilo naseljeno in postalo politično, vojaško in versko središče španskega cesarstva v Aziji.
Mesto je bilo v nenehni nevarnosti naravnih in umetnih nesreč ter, še huje, napadov tujih napadalcev. Leta 1574 je flota kitajskih piratov pod vodstvom Limahonga napadla mesto in ga uničila, preden so jih Španci pregnali. Kolonijo so morali preživeli obnoviti. Ti napadi so spodbudili gradnjo obzidja.
Gradnja mesta iz kamna se je začela v času vladavine generalnega guvernerja Santiaga de Vere. Mesto je načrtoval in izvedel jezuitski duhovnik Antonio Sedeno v skladu z zakoni Indije, odobril pa ga je kralj Filip II. s kraljevim odlokom, izdanim v San Lorenzu de El Escorialu v Španiji. Naslednji generalni guverner Gómez Pérez Dasmariñas je s seboj iz Španije prinesel kraljeva navodila za uveljavitev omenjenega odloka, v katerem je bilo navedeno, da je treba »mesto obdati s kamnom in na stičišču morja in reke postaviti primerno utrdbo«. Projekt je vodil Leonardo Iturriano, španski vojaški inženir, specializiran za utrdbe. Obzidje so zgradili kitajski in filipinski delavci. Fort Santiago je bila obnovljena in postavljena je bila krožna utrdba, znana kot Nuestra Senora de Guia, za obrambo kopnega in morja na jugozahodni strani mesta. Sredstva so prihajala iz monopola nad igralnimi kartami in glob, naloženih za prekomerno igranje. Kitajsko blago je bilo obdavčeno dve leti. Gradnja obzidja, ki sta jo zasnovala Geronimo Tongco in Pedro Jusepe, se je začela leta 1590 in se je pod številnimi generalnimi guvernerji nadaljevala do leta 1872. Sredi leta 1592 je Dasmarinas kralju pisal o zadovoljivem razvoju novega obzidja in utrdbe. Ker je gradnja potekala v različnih obdobjih in pogosto daleč narazen, obzidje ni bilo zgrajeno po enotnem načrtu.U.S. War Department 1903, p. 435.
Izboljšave so se nadaljevale tudi v času mandatov naslednjih generalnih guvernerjev. Generalni guverner Juan de Silva je leta 1609 opravil določena dela na utrdbah, ki jih je leta 1626 izboljšal Juan Niño de Tabora in leta 1644 Diego Fajardo Chacón. Istega leta je bila dokončana tudi postavitev Baluarte de San Diego, ki je nadomestila Nuestra Senora de Guia."Baluarte de San Diego". Intramuros, the Walled City. Retrieved on November 13, 2011. Ta bastijon je najjužnejša točka obzidja in prvi od velikih bastijonov, dodanih obkrožajočemu obzidju, ki takrat ni bil niti zelo visok niti dokončane gradnje.U.S. War Department 1903, p. 436. Dodani so bili revelini in redute, da bi okrepili šibka območja in služili kot zunanja obramba. Okoli mesta je bil zgrajen obrambni jarek, reka Pasig pa je služila kot naravna ovira na eni strani. Do 18. stoletja je bilo mesto popolnoma zaprto. Zadnja gradbena dela so bila končana do začetka 19. stoletja.
Znotraj kolonialnega Intramurosa
Glavni trg mesta Manila je bil Plaza Mayor (kasneje znan kot Plaza McKinley, nato Plaza de Roma) pred Manilsko stolnico. Vzhodno od trga je bila Ayuntamiento (mestna hiša), nasproti nje pa Palacio del Gobernador, uradna rezidenca španskih podkraljev na Filipinih. Potres 3. junija 1863 je uničil tri stavbe in velik del mesta. Rezidenco generalnega guvernerja so preselili v palačo Malacañang, ki je približno 3 km ob reki Pasig. Prejšnji dve stavbi sta bili kasneje obnovljeni, Guvernerjeva palača pa ne.
Znotraj obzidja so bile še druge rimskokatoliške cerkve, najstarejša je bila cerkev sv. Avguština (avguštinci), zgrajena leta 1607. Druge cerkve, ki so jih zgradili različni verski redovi – cerkev sv. Nikolaja de Tolentino (rekolenti), cerkev sv. Frančiška (frančiškani), cerkev tretjega častitljivega reda (tretji red sv. Frančiška), cerkev sv. Dominika (dominikanci), cerkev Lurd (kapucini) in cerkev sv. Ignacija (jezuiti) – so majhno obzidano mesto spremenile v Mesto cerkva. Intramuros je bil središče velikih izobraževalnih ustanov na Filipinih.
Različni redovniki so ustanovili samostane in cerkvene šole. Dominikanci so leta 1611 ustanovili Univerzo de Santo Tomás in leta 1620 Colegio de San Juan de Letrán. Jezuiti so leta 1590 ustanovili Univerzo de San Ignacio, prvo univerzo na Filipinih. Zaprla se je leta 1768 po izgonu jezuitov s Filipinov. Potem ko so se jezuiti lahko vrnili na Filipine, so leta 1859 ustanovili Ateneo Municipal de Manila."History". Ateneo de Manila University. Retrieved on October 11, 2012.
V začetnem obdobju kolonizacije je v bližini Intramurosa živelo skupno 1200 španskih družin, 600 znotraj obzidja in nadaljnjih 600 v predmestjih zunaj Intramurosa. Poleg tega je bilo v obzidanem mestu nameščenih približno 400 španskih vojakov.
Galerija struktur
Ameriško obdobje (1898–1946)
Po koncu špansko-ameriške vojne je Španija v skladu s Pariško pogodbo Združenim državam Amerike predala Filipine in več drugih ozemelj za 20 milijonov dolarjev. Ameriška zastava je bila dvignjena v utrdbi Fort Santiago 13. avgusta 1898, kar je označilo začetek ameriške vladavine nad mestom. Ayuntamiento je leta 1901 postal sedež Filipinske komisije Združenih držav Amerike. Fort Santiago je postala poveljstvo Filipinske divizije ameriške vojske.
Američani so v Manili uvedli drastične spremembe. Na primer leta 1903, ko so odstranili obzidje od vrat Santo Domingo do vrat Almacenes, medtem ko so izboljševali pomol na južnem bregu reke Pasig. Odstranjeno kamenje so uporabili za druge gradnje po mestu.
Obzidje je bilo predrto na štirih območjih, da bi olajšali dostop do mesta: jugozahodni konec ulice Calle Aduana (zdaj avenija Andres Soriano Jr.); vzhodni konec ulice Calle Anda ; severovzhodni konec ulice Calle Victoria (prej znane kot Calle de la Escuela ); in jugovzhodni konec ulice Calle Palacio (zdaj ulica General Luna). Dvojni jarki, ki so obdajali Intramuros, so bili ocenjeni kot nehigienični in so bili zasuti z blatom, izkopanim iz Manilskega zaliva, kjer se danes nahaja pristanišče Manila. Mesto je jarke preuredilo v občinsko igrišče za golf.
Rekultivacija za gradnjo pristanišča Manila, hotela Manila in Rizalovega parka je zakrila staro obzidje in obzorje mesta pred Manilskim zalivom.City of Manila. "Annual Report of the City of Manila, 1905", p.71. Manila Bureau of Printing. Američani so 11. junija 1906 ob ulici Victoria Street ustanovili tudi prvo šolo pod novo vlado, srednjo šolo Manila."Manila High School" . The Historical Marker Database. Retrieved on October 11, 2012.
Leta 1936 je bil sprejet zakon Commonwealtha št. 171, ki je zahteval, da vse prihodnje stavbe, ki bodo zgrajene v Intramurosu, sprejmejo špansko kolonialno arhitekturo.
Druga svetovna vojna in japonska okupacija Decembra 1941 je japonska cesarska vojska napadla Filipine. Prve žrtve v Intramurosu so bile uničenje cerkve Santo Domingo in prvotnega kampusa Univerze Santo Tomas med napadom. General Douglas MacArthur je celotno mesto Manila razglasil za odprto mesto, saj Manila ni bila branljiva.
Januarja 1945 se je z vrnitvijo ameriških čet začela bitka za osvoboditev Manile. Med združenimi ameriškimi in filipinskimi četami pod poveljstvom vojske Združenih držav Amerike in filipinske vojske Commonwealtha, vključno s priznanimi gverilci, je prišlo do intenzivnih mestnih spopadov proti 30.000 japonskim branilcem. Med nadaljevanjem bitke sta obe strani mestu povzročili veliko škodo, ki je dosegla vrhunec s pokolom v Manili, ki so ga zagrešile japonske čete.Ramsey, Russell Wilcox (1993). "On Law & Country", pg. 41. Braden Publishing Company, Boston.