Pritlikavi gozd, vilinski gozd ali mali gozd je nenavaden ekosistem z miniaturnimi drevesi, v katerem živijo majhne vrste favne, kot so glodavci in kuščarji. Običajno so na visokih nadmorskih višinah, v pogojih zadostne vlažnosti zraka, vendar slabe zemlje. Obstajata dve glavni vrsti ekosistemov pritlikavih gozdov, ki vključujeta različne vrste in okoljske značilnosti: obalna zmerna in gorska tropska območja. Zmerni obalni pritlikavi gozd je pogost za dele južne Kalifornije. Gorski tropski gozdovi so v tropskem višavju Srednje Amerike, severne Južne Amerike in Jugovzhodne Azije. Drugi osamljeni primeri pritlikavih gozdov so raztreseni po vsem svetu, največji pritlikavi gozd pa najdemo na Filipinih.
Visokogorski tropski pritlikavi gozd
Visokogorske tropske lege v oblačnih gozdovih vsebujejo mahovite vlažne vilinske gozdove zaradi padavin na visokih nadmorskih višinah. Za ta območja je značilno malo padavin, večina vode pa je v obliki megle. Dobavljena voda je na voljo predvsem ponoči, ko se oblaki premikajo iz oceana čez gore in jih vegetacija prestreže. Čez dan se potrebe po vodi povečajo, ko se oblaki dvigajo čez gorske vrhove, ne da bi se razpršili v razpoložljive oblike padavin.
Za gozdove so značilna majhna drevesa (5–8 m) s plitvim koreninskim sistemom in obilnimi epifiti. Epifiti predstavljajo velik del krošnje, z večjo številčnostjo v visokogorskih tropskih vilinskih gozdovih kot v drugih, ne-vilinskih tropskih gozdovih.
Pritlikavi gozdovi bi morali biti zaradi Massenerhebungovega učinka pogostejši na izoliranih gorah. Učinek Massenerhebung je pojav, pri katerem so gozdne meje običajno višje med gorami v neposredni bližini drugih gora. Gore v neposredni bližini vplivajo na hitrost vetra in zadrževanja toplote, kar zmanjšuje negativne učinke podnebja. Ko je gozdna meja nižja na izoliranih gorah, so podnebni učinki hujši.
Flora V gorskih pritlikavih gozdovih je relativno malo vrst, z majhnim številom prevladujočih vrst, ki predstavljajo velik del populacije. Zaradi velikih hitrosti vetra, nizkih temperatur in zmanjšanja svetlobe zaradi vztrajnih oblakov in megle, ki omejujejo rast visokih rastlin, najdemo nizke, vodoravno razvejane, grmičaste rastline ter goste populacije mahu, lišajev in jetrnikov. Velike hitrosti vetra delujejo kot odločilni dejavnik rasti v flori pritlikavih gozdov, zlasti na grebenih in pobočjih. Nizka rast poveča strukturno stabilnost rastlin. Drevesa, izpostavljena vetru, v primerjavi z drevesi, ki niso izpostavljena vetru, vlagajo več svojih virov v povečanje moči kot v rast. Večji poudarek na krepitvi vodi do debelejših debel in vejic, kar poveča sposobnost dreves, da prenesejo večje obremenitve zaradi vetra v bližini grebena, kjer se nahaja večina dreves, izpostavljenih vetru. Velik odstotek energije se porabi tudi za rast in vzdrževanje močnih in obsežnih koreninskih struktur, kar dodatno krepi drevo in povečuje njegovo odpornost na močan veter.
Rastline imajo tukaj liste, ki so odporni na vlago, kot so odcedni vršički in voskaste povrhnjice. Zaradi nizkih temperatur in nizke penetracije sevanja imajo tudi počasno stopnjo transpiracije in presnove. Velik odstotek rastlin vsebuje alkaloide in druge naravne produkte, ki se verjetno borijo proti veliki količini rastlinojede žuželke. To lahko pojasni tudi majhno listno površino in nizko stopnjo transpiracije rastlin. Ena študija je pokazala, da so imeli listi desetih rastlinskih vrst približno 70–98 % vseh listov poškodovanih zaradi žuželk.
Favna Vilinski gozdovi se pojavljajo na visokih nadmorskih višinah, kar je na splošno povezano z nizko biotsko raznovrstnostjo vretenčarjev. Kolibriji in netopirji predstavljajo velik delež vretenčarjev na nekaterih območjih, običajno kot višinski selivci med sezonskimi spremembami, na primer zaradi razmnoževanja ali kot odziv na obilico hrane. Druge vrste vretenčarjev večinoma vključujejo majhne glodavce.
Sezonske spremembe Padavine so običajno zelo sezonske, redke in pogoste, zato je megla pomemben vir vode v sušnih obdobjih. Skozi vse leto so hitrost vetra, temperatura in vlažnost dokaj konstantne, pri čemer je vlažnost običajno večja od 90 %. Na enem od raziskovalnih mest na polotoku Guajira so padavine v sušnem obdobju znašale od 1 do 4 dni na mesec, medtem ko so bile v deževnem obdobju, čeprav povečane, še vedno relativno nizke, od 4 do 12 dni na mesec, kar podpira idejo, da je večina vode v tej regiji zadržana v nizki oblačnosti in megli. Trajanje sončnega obsevanja je porazdeljeno bimodalno in je povezano s stopnjo izhlapevanja.
Primeri Pritlikavi gozd gore Hamiguitan na Mindanau na Filipinih na nadmorski višini 1160–1200 m. Je narodni park in zaščiteno območje od leta 2004, leta 2014 pa je bil razglašen za svetovno dediščino UNESCO. Ocenjuje se, da ima približno 1380 različnih vrst; od tega jih je 341 endemičnih za Filipine (vključno s filipinskim orlom, filipinskim kakadujem in filipinskim nartničarjem). Več vrst je endemičnih tudi za samo goro Hamiguitan, kot so Nepenthes hamiguitanensis, praprot Lindsaea hamiguitanensis in metulj Delias magsadana. Obsežen pritlikavi gozd na gori Hamiguitan s 6834 hektarji je največji znani pritlikavi gozd na Filipinih in morda na svetu. Na nižjih nadmorskih višinah se združuje z mahovnimi gozdovi, dipterokarpnimi gozdovi in gorskimi gozdovi. Narodni gozd El Yunque v Portoriku ima območja pritlikavih gozdov na nadmorski višini nad 900 m, prav tako pa tudi državni gozd Los Tres Picachos.
Obalni zmerni pritlikavi gozd
pritlikavi gozdovi v Kaliforniji so glavni primer obalnih zmernih pritlikavih gozdov. So obsežni in pokrivajo večino gora v južni polovici Kalifornije, segajo pa v Mehiko, Nevado in Arizono. Druga območja pritlikavega gozda najdemo po vsej državi, v severnih in osrednjih regijah.
V severni Kaliforniji je državni park Salt Point dom vilinskega gozda z mendocinsko cipreso (Cupressus pygmaea), ki je endemična za območje Mendocina. Na osrednji obali Kalifornije, na jugovzhodni obali zaliva Morro, je v Los Ososu naravno območje vilinskega gozda El Moro. Območje meri približno 36 ha. Naziv »vilinski gozd« izhaja od nizkih kalifornijskih hrastov, ki so visoki od 1,2 do 6,1 m, v primerjavi s tipičnimi 9,1–24,4 m. V tej regiji raste tudi zvezno ogroženi polž Morro (Helminthoglypta walkeriana). Na višji nadmorski višini, na grebenu Cuesta, upravlja Zavod za varstvo zemljišč okrožja San Luis Obispo z vilinskim gozdom pritlikavih cipres San Luis Obispo.
Dejavniki, kot so vlažnost tal, sončno sevanje in skalnatost tal, vplivajo na sestavo vrst vzdolž nadmorske višine, zaradi česar so nekatere vrste grmovnic, kot sta Adenostoma fasciculatum in Arctostaphylos glauca, prisotne v habitatih vilinskega gozda.
Požari se pojavljajo z nizko do zmerno pogostostjo, vendar z veliko intenzivnostjo. Številne rastline so se temu prilagodile tako, da imajo poznejša semena, ki se odprejo in kalijo le pod visoko vročino. Zaradi tega so pogosto prve, ki kolonizirajo novo območje.
Flora Območja chaparral so lahko pozimi premočena, poleti pa sušna in puščavska. Domače rastline v teh suhih vilinskih gozdovih so običajno veliko krajše, manjše in kompaktnejše od sorodnih rastlin drugje.
Nekatere rastline, ki jih pogosto najdemo v kalifornijskih vilinskih gozdovih, vključno s številnimi vnesenimi vrstami, so: majhne rastline, kot so Calyptridium umbellatum, Frankenia salina in vrste ptičjega lotosa (Lotus) in drevesa in grmičevje, kot so mastnica Adenostoma fasciculatum, gornik (Arctostaphylos), ceanothus, octovec (Rhus), kadulja (Salvia) in grmičasti hrast (Quercus berberidifolia), ki naravno zrastejo manj kot 7 m visoko.
Favna Favna kalifornijskih vilinskih gozdov vključuje številne vrste miši Peromyscus spp., Reithrodontomys spp., kalifornijsko voluharico (Microtus californicus), kalifornijsko žepno miš (Chaetodipus californicus), kengurujasto podgano (Dipodomys spp.) in več vrst bodičastih kuščarjev (Sceloporus spp.), skupaj z drugimi majhnimi vretenčarji. Med nevretenčarji so škorpijoni Opistophthalmus spp. in drugi škorpijoni in različne vrste pajkov in klopov.
Sezonske razlike Kalifornijsko podnebje običajno zaznamujejo mokre zime in suha poletja. Rastline, ki jih najdemo v vilinskih gozdovih, rastejo v zimskih mesecih, poleti pa zaradi suše mirujejo. Rastlinske združbe se zanašajo tudi na vlago iz zraka z lovljenjem megle, ki dopolnjuje nizko sezonsko količino padavin.
Nastanek
Nastanek obalnih vilinskih gozdov v severni Kaliforniji in Oregonu se je začel z vrsto morskih teras. Kombinacija dviga in sprememb gladine oceana je oblikovala sistem teras, kar je povzročilo »ekološko stopnišče«, pri čemer je vsaka terasa približno 100.000 let starejša od tiste pod njo in podpira izrazito povezavo tal, mikrobov, rastlin in živali. Sipina, ki jo nihajoča gladina morja potiska dlje od obale, zdrsne čez prejšnjo in se strdi, s čimer dvigne terase. Pionirske rastlinske združbe kolonizirajo mlado teraso. Zaporedje rastlinskih združb, ki se ponavlja na vsaki terasi, sčasoma oblikuje zelo specifičen podzol, znan kot serija Blacklock, ki ponuja negostoljubno okolje za vrste in močno zavira nadaljnjo rast na terasi. Del tega talnega profila vključuje podložno glineno ali železovo trdo ploščo. Vsaka terasa je relativno ravna in mnoge so pod paleo sipinami. Drenaža na teh stopnicah je v najboljšem primeru slaba, rastline pa večino deževne sezone sedijo v kopeli lastnih taninov in kislin. Zaradi omejene gibljivosti korenin in kislih tal rastlinske združbe na teh terasah zrastejo v zakrnele oblike. Ostanki ekoloških stopnic nedvomno obstajajo, vendar je bila večina uničenih zaradi razvoja ali sečnje.
Analize tal pritlikavih gozdov kažejo nizko raven makro- in mikrohranil ter visoko raven izmenljivega aluminija, kar omejuje sposobnost rasti rastlin. Nizek pH podpira nastanek železne trde plasti, kar preprečuje drevesom, da bi se globoko ukoreninila, in preprečuje notranje odtekanje talne vode.
Posledično so borovci na tem območju redko višji od 60 cm, kar spominja na nekakšen naravni učinek bonsaja. Številna drevesna debla, čeprav debela le 3 cm, vsebujejo 80 ali več rastnih obročev. Le nekaj metrov stran, vendar v mlajših tleh, ista vrsta drevesa zraste več 3 m visoko.
Primeri Primeri visokoterasnih podzolskih pritlikavih gozdov so: Pritlikavi gozd Mendocino v okrožju Mendocino v Kaliforniji je na primer oligotrofna združba, ki jo povzročajo podzolizirana (s hranili revna, zelo kisla) tla. V gozdni flori prevladujejo pritlikavi škofovi bor (Pinus muricata), bor bolander (različica Pinus contorta) in Cupressus pygmaea. Škofovi bor se pojavlja tako v pritlikavi kot v polni velikosti, pri čemer so slednji drevesa, katerih korenine so prebile skozi trdo plast v bolj rodovitna tla pod njimi. Ta gozd je na več neprekinjenih območjih, s pomembnimi deli na naslednjih javnih zemljiščih: Državni naravni rezervat Jug Handle, kjer je značilnost najvišjega dela poti Ecological Staircase Trail. Na vzhodu je nacionalna naravna znamenitost Pygmy Forest. znotraj demonstracijskega državnega gozda Jackson. Državni park Russian Gulch Državni demonstracijski gozd Jackson vključuje veliko območje pritlikavega gozda vzhodno od mest Mendocino in Casper. Rezervat pritlikavega gozda Hans Jenny, ki ga soupravljata Sistem naravnih rezervatov Univerze v Kaliforniji in Nature Conservancy. Znotraj državnega parka Van Damme je pritlikavi gozd Charlotte M. Hoak, vzdolž severne meje parka. Druga lokacija pritlikavega gozda na južni meji ima samostojno vodeno naravno pot, zgrajeno v celoti na dvignjeni poti, ki tvori kratko zanko skozi območje.