Ludvik I. Priljubljeni ali LiberalniŠpansko Luis I, el Bien Amado ali el Liberal. (), kralj Španije od 15. januarja 1724 do svoje smrti avgusta istega leta, * 25. avgust 1707, Madrid, † 31. avgust 1724, Madrid.

Ludvikovo vladanje je eno najkrajših v zgodovini, saj je trajalo le malo več kot sedem mesecev.

Življenje Infant Španije oz. kraljevi princ (1707–1709) Ludvik se je rodil v Palači Buen Retiro v Madridu kot najstarejši sin vladajočega španskega kralja Filipa V. in njegove žene Marije Luize Gabrijele Savojske. Ime je dobil po svojem pradedu Ludviku XIV. Francoskem.

Princ Asturije (1709–1721)

Ob rojstvu je postal prestolonaslednik, vendar mu tradicionalni naziv »princ Asturije« ni bil podeljen vse do aprila 1709. Leta 1714, ko je bil Ludvik star sedem let, je umrla njegova mati in zapustila njega ter njegova brata, infanta Filipa in infanta Ferdinanda. 24. decembra 1714 se je Ludvikov oče ponovno poročil z Elizabeto Farnese, mlado dedinjo Vojvodine Parma in Piacenza.

Poroka (1722) Ker je bil Ludvik dedič ne le obsežnega Španskega cesarstva, temveč tudi nove dinastije, so sklenili, da se bo čim prej poročil. 20. januarja 1722 se je v Lermi spoznal in poročil s svojo drugo sestrično Luizo Elizabeto Orleansko, hčerko Filipa II. Orleanskega, bratranca Ludvikovega očeta in takratnega regenta Francije, ki je bila dve leti mlajša od njega. On je bil star štirinajst let, ona pa dvanajst. Dota za to poroko je znašala ogromnih 4 milijone liver.Réimpression de l'ancien Moniteur, seule histoire authentique et inaltérée

Kralj Španije (1724) Ludvik je vladal le kratek čas, in sicer od trenutka, ko je njegov oče Filip V. v njegovo korist odpovedal prestolu (14. januarja 1724), do svoje smrti zaradi črnih koz, kar je trajalo malo več kot sedem mesecev. Kralj Filip mu je poslal pismo, v katerem ga je obvestil o svoji odločitvi. Svojega sina je imenoval velikega kralja. Ludvik je očetu poslal skromen odgovor, v katerem se mu je zahvalil. Pismo je podpisal kot princ Asturije. Med njegovim vladanjem so prevladovale njegove zakonske težave. Oče ga je iz San Ildefonsa natančno nadzoroval. Da bi se zoperstavil očetovemu vplivu, se je obdal z uradniki, ki niso služili pod Filipom. Njegovi načrti so bili, da se bolj osredotoči na ameriške kolonije kot na izgubljena italijanska ozemlja. Ob njegovi smrti se je oče vrnil na prestol in vladal še 22 let, vse do svoje smrti leta 1746. Ludvik je bil pokopan v kraljevi kripti samostana El Escorial, ki je del kompleksa El Escorial.

Njegov prihod na prestol je leta 1723 povzročil tudi kraljeve slovesnosti ob kronanju in razglasitvi po vsem Španskem cesarstvu. V Kraljevini Peru je domorodno plemstvo (sestavljeno iz curacasov, caciquesov in potomcev kraljevskih panacasov) sodelovalo v simboličnih preventivnih ukrepih ob prisegah kraljev, sprejemih podkraljev ter praznovanjih ob rojstvih ali porokah kraljeve družine (ob nošenju mascapaiche, uncuja in nosenju parcel zemlje). Med prisego zvestobe Ludviku I. v Peruju so predstavniki Sveta 24 inkovskih plemiških volilcev iz Cusca recitirali kratko pesem, ki se je končala z vzklikom »Naj živi veliki Inka, gospod Ludvik I.!« To je legitimiralo kolonialni pakt, ki je temeljil na translatio imperii, v skladu s katerim so bili španski kralji obravnavani tudi kot kralji Peruja kot katoliški Inki, ki so se smatrali za legitimne dediče Tahuantinsuya (kot posledica njihovega naslova kralja Zahodnih Indij), ne pa za vsiljeno ali uzurpirano tujo monarhijo. Tako so kolonialne korporacije perujske družbe (njihovi posredniški organi) ponovno potrdile svojo zvestobo kroni in si zagotovile lastne pogoje v vazalskem sporazumu. Simbolično so prisilile Španijo, da prizna lokalne institucije (zaščitene s strani inkovskega plemstva in Real Audiencio) ter spoštuje njihove fuere in privilegije (zaščitene z indijanskim pravom in zakoni Indij) kot dediče prejšnje indijanske politične družbe.

Videz in osebnost Ludvik je bil visok in suh, z plavimi lasmi. Veljal je za neprivlačnega, opazna pa je bila tudi podobnost med njim in njegovim materinim dedkom, Viktorjem Amadejem II. Sardinskim. Poleg tega je imel Ludvik šibke roke, kar je še poudarilo njegovo krhkost.

O Ludvikovi osebnosti ni veliko znanega. Po besedah Vicenteja Bacallarja, markiza San Felipeja, je bil »izjemno liberalno usmerjen, velikodušen in je rad poskrbel, da so se ljudje v njegovi bližini počutili udobno«. Vendar niti njegova svobodomiselnost kot kralja niti njegova plemenitost nista zasenčili njegove močne verskosti. Drugi sodobniki so domnevno poudarjali, da je Ludvik podedoval očetovo inteligenco in šarm ter materino moralnost in pokorščino.

Spolnost Poleg teh lastnosti so mnogi trdili, da je Ludvik podedoval tudi očetovo spolno privlačnost. Domnevno je bil biseksualec, v to prakso pa ga je uvedel služabnik, ki je izviral iz Versaillesa. Zgodovinarji menijo, da je bil Lacotte, Ludvikov služabnik, ki je slovel kot pedofil, poslan na španski kraljevski dvor, da bi zapeljal princa, za katerega je bila znana impotenca. W. Clarke piše: »Španski prestolonaslednik je bil na svojih zabavah enako navdušen nad fanti kot nad dekleti, saj se je z obema spoloma ukvarjal z erotičnimi igrami«; po ulicah Madrida se je pela pesem o Ludvikovem spolnem življenju: »Vročekrven kot njegova mati, pohoten kot njegov oče, ognjevit kot njegova mačeha in onanist kot pedofil«.

Sklici

Viri Danvila, Alfonso. El reinado relámpago, Luis I y Luisa Isabel de Orleáns, 1707–1724. Madrid: Espasa-Calpe, 1952. Reprinted as Luis I y Luisa Isabel de Orleans: el reinado relámpago. Madrid: Alderabán, 1997.

Zunanje povezave Luis I (špansko) Kraljevska oklepna oprema , ki je na ogled v Metropolitanskem muzeju umetnosti, mu jo je v starosti petih let izdelal njegov praded, Ludvik XIV.

Kategorija:Rojeni leta 1707 Kategorija:Umrli leta 1724 Kategorija:Španski kralji Kategorija:Navarski kralji Kategorija:LGBT-ljudje Kategorija:Madridčani Kategorija:Princi Asturije Kategorija:Bourboni Kategorija:Umrli za črnimi kozami