Prekmurščina je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo jo v Prekmurju, Porabju in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji. Prekmurščina spada v panonsko narečno skupino.
Prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih več sto različnih knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik. Posebna prekmurska slovenska književnost se je ohranila do konca druge svetovne vojne. Božidar Borko je tako menil, da je prekmurščina druga slovenska knjižna norma, ki je ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere. Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati knjig v prekmurščini, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 pa so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so: Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so: Marko Jesenšek, Franci Just, Marc L. Greenberg, Akoš Dončec, Nina Ditmajer Prando in v Porabju Marija Kozar Mukič. Franc Kuzmič in Zinka Zorko sta bila tudi znana raziskovalca.
Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike velike.
Danes strokovnjaki priznavajo, da prekmurščina s svojim izročilom presega preproste narečne okvire ter jo lahko imajo hkrati za jezik in narečje. 2021 je bil po posvetovanju s strokovnjaki sestavljen amandma, ki ga je podprl tudi predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vložil so dve dopolnili k Resoluciji za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika, toda ni bilo zadostnega posluha. V drugem poskusu je državni zbor sprejel dopolnili Dejana Židana za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika.
Ime V sredjem veku so Madžari vse Slovane imenovali toti (tótok). Današnje Prekmurje in Porabje sta bila Slovenska okroglina (Tótság), slovanski jezik, ki so ga govorili v okroglini pa je bil totski jezik (tót nyelv). Leta 1587 so v Lendavi (takrat Dolnja Lendava) natisnili latinski obrednik Agenda Vandalica, ki se je skliceval na Slovence (Prekmurce). Znanstveno ime prekmurščine je bilo vandalski jezik, vandalščina (lingua vandalica). Tudi Jožef Košič je podpiral vandalsko razlago, v svojih delih je napisal, da je prekmurščina Vandalszki jezik, Vandalszka vüszta.
Poimenovanje Vend, Vendek (vendski, vendiški, Vendi) se je izoblikovalo v 19. stoletju, istočasno z mnenjem, da Prekmurci niso Slovenci (Vendsko vprašanje). Na Ogrskem so uradno zanikali, da med Muro in Rabo živijo Slovenci.
V prvih prekmurskih knjigah so slovenski pisatelji na Ogrskem uporabljali ime sztári szlovenszki jezik, ker jim je prekmurščina starejša bila kot kranjski in štajerski govori ali kajkavščina. O tem piše Božidar Raič v 19. stoletju: »Neka sveta groza obide človeka, ki je Prekmurce in njihov krasni jezik že poprej poznal, kedar se njegova noga prvič dotakne tal, koder so že od nekdaj naši slovenski dedje in pradedje orali mastno zemljo, kopali gorice, prepevali starinske pesmi, mirno pripovedovali okoli ognjišča povesti svojih blagih prednikov.« Obstajalo je tudi poimenovanje 'vogrszki szlovenszki jezik (ogrskoslovenski jezik).
Ime Prekmurje je bilo uradno sprejeto v Kraljevini SHS, vendar sprva ni preveč ugajalo Prekmurcem, ki so vztrajali pri imenu Slovenska krajina.Matija Slavič je nasprotoval rabi imena Slovenska krajina, češ da velja še za dolenjo Kranjsko. Bili so poskusi udomačiti ime Prekmurje v prekmurščini ter so tvorili oblike Prekmürje, Prekmörje, prekmürski, prekmörski glede na to, da se glavna prekmurska reka Mura v prekmurščini imenuje Müra ali Möra. Po drugi svetovni vojni, po zlomu knjižne prekmurščine je to ime izginilo v pogovoru.
Položaj prekmurščine
V sodobnem strokovnem pisanju mnogo znanstvenikov dosledno uporablja izraz prekmurščina, kar pomeni, da je to nadnarečni jezikovni kod. Po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije je prekmurska regionalna identiteta ostaja zelo močna.
Kljub temu še danes negativno presojajo rabo prekmurščine in ji nekateri višji znanstveni krogi ne priznajo njenih vrednot iz preteklih stoletij. To vpliva tudi na govorce, saj tisti, ki imajo univerzitetno ali visokošolsko izobrazbo, manj uporabljajo prekmurščino, saj mislijo, da ta jezik nima ugleda v družbenem življenju.
Ob prvem ljudskem štetju po osamosvojitvi je bila v anketah omenjena tudi prekmurščina, ki jo je označilo za svoj jezik le malo ljudi. Pomembno je pripomniti, da je bila raba prekmurščine po drugi svetovni vojni prepovedana, pravtako so včasih preganjali tiste, ki so jo uporabljali v javnem življenju. Leta 1956 je imel Vilko Novak slavnostni govor v prekmurščini, zaradi česar mu je sledila dveletna disciplinska preiskava. Razumljivo je, da zaradi slabih spominov iz preteklosti mnogo Prekmurcev previdno ravna z vprašanjem prekmurščine, čeprav jih je večina ponosna na svoj jezik. Pisatelj Evald Flisar, ki ne piše v prekmurščini, je priznal, da je prekmurščina pravzaprav jezik in ne narečje.
Narečja prekmurščine thumb|Avgust Pavel, največji književnik in znanstvenik madžarskih, ter prekmurskih Slovencev. Veliko se je ukvarjal s prekmurskim jezikom in prekmursko književnostjo. Prekmurščina ima pet podnarečij: dolinsko (markovsko) narečje (južno od Rakičana do reke Mure in ob Ledavi) goričko narečje (Goričko, severno od Cankove) porabsko narečje (Slovensko Porabje, goričko podnarečje, ki se je ločilo zaradi državne meje) ravensko narečje (od Cankove proti vzhodu in južno od Murske Sobote do Rakičana) soboško narečje (Murska Sobota, ravensko podnarečje, ki se je ločilo zaradi urbanizacije)
Šomodski Slovenci, ki so danes že izumrli, so v Taranyju pri Nagyatádu govorili derivat dolinskega (markovskega) narečja. O drugih vasi, kjer je bilo nekoč veliko Slovencev po rodu iz današnjega Prekmurja, ni nobenega podatka.
Posebnosti Prekmursko narečje se od slovenskega knjižnega jezika razlikuje v leksiki, morfologiji, sklanjatvi, soglasniški palatalizaciji ter intonaciji in v izgovoru.
Glasoslovje Prekmurščina ima zapleten samoglasniški sistem, ki se je razvil v tesni povezanosti z naglasnim sistemom. Večina samoglasniških nasprotij se pojavlja v naglašenih zlogih, vendar prekmurski samoglasniki razlikujejo kolikost v naglašenih zlogih.Greenberg (2013): str. 405. Značilno je na primer, da namesto določenih dolžin iz dolgega a iz dolgega in kratkega polglasnika nastane dolgi é (dén [dan])
Samoglasniki V prekmurščini zasledimo zlogotvorni r (prt, smrt, trs) kot v knjižni slovenščini. Zlogotvorni l se pojavi v takih besedah kot detelca, cincelca, medtem ko se zlogotvorni n pojavi v besedah bzekanca, metünca. Ti glasovi so nastali iz stalno dolgih r, l in n. Razvoj nenaglašenih samoglasnikov je v vseh prekmurskih narečjih dokaj enoten.
Izvor dolgih naglašenih samoglasnikov: dolgi i ali ij je nastal iz stalno dolgega i dolgi ü ali üj se je razvil iz stalno dolgega u (grüška, grüjška) dolgi ö je nastal iz dolgega u pred r (Möra) dolgi a se je razvil iz stalno dolgega a
Izvor kratkih naglašenih samoglasnikov: kratki i je nastal iz staroakutiranega in po mlajšem naglasnem umiku naglašenega i kratki ü je nastal iz staroakutiranega u v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu (tü, krüj, düj) kratki u je nastal iz staroakutiranega ɫ (pun), redko je iz dolgega o pred j (bujti) in umično naglašenega o pred n (sunce) kratki ö se sliši pred r (vöra, šörc, tören) kratki ozki e je nastal iz staroakutiranega jata kratki ozki o je nastal iz novoakutiranega o v nezadnjem (vòla) in zadnjem (kròp) besednem zlogu, iz staroakutiranega nosnega ǫ (tòča) in umično naglašenega o (kòsa) kratki široki e (ä) je nastal iz novoakutiranega e v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu, iz umično naglašenega e, iz staroakutiranega nosnega ę (mèša) ter iz novoakutiranega ə v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu (pès)Opomba: brez polglasnika, ki manjka v prekmurščini. in umično naglašenega ə (mègla) kratki zaokroženi a (å) je nastal iz staroakutiranega a (cåjt, fålat) kratki r je nastal iz staroakutiranega r.
Izvor nenaglašenih samoglasnikov: nenaglašen i je nastal iz prednaglasnega in ponaglasnega i (grabiti), u (imenovalnik človek, dajalnik človeki) in ĕ (bilica) nenaglašeni u je nastal iz nenaglašenega samoglasnika ɫ (gučin) nenaglašeni o je nastal iz prednaglasnega in ponaglasnega o (obrouč), iz nosnega ǫ (imenovalnik kloup, rodilnik klopi) nenaglašeni e (ä) je nastal iz prednaglasnega (imenovalnik tèle, rodilnik teleta) in ponaglasnega e ter nosnega ę (mesou), redko iz prednaglasnega ĕ (drevou), slišimo ga tudi za nenaglašeni ə (závec).V goričkem in ravenskem narečju se v izglasju končni i sliši v nenapetem izgovoru kot dolgo nenaglašeni é. V dolinskem narečju se je ohranil v izglasju kratki i, ki je prisoten tudi v prekmurskem knjižnem jeziku. V vseh treh glavnih narečjih je splošno, da se trdilni začetek besede z ne- močno pomeša z nikalnico ni v naglašeni obliki, na primer neka, nika (nekaj, nikaj).
Soglasniki Na Goričkem in Ravenskem se glas j v položaju pred zadnjimi samoglasniki (lahko tudi pred e) izgovarja kot dž (đ) (dž↔dj) na primer: đoukati, đaboka, đo. V položaju pred sprednjimi samoglasniki (lahko tudi pred ü) se izgovarja kot g, na primer: ges (jaz), pigeš, getra, günec. Na Dolinskem se po prvotno govorjenem j razlikuje od goričkega in ravenskega govora, a temeljni samoglasniški in soglasniški razvoji v prekmurščini potekajo skupaj (razen nekaj odmaknjenih krajevnih govorov).
V prekmurščini je nekaj dolgih oziroma dvojnih soglasnikov, ki so na meji besed po izpadu, krnitvi ali zlivanju glasov ali pri močno poudarjenem naglasu: odtec, sej(d)te si!Končni zveneči zvočnik m v prekmurščini preide v n: delan, pišen, dati njin/lidan/decan, tan, poton, pesen, vüzen. Isti sistem je v prleških, slovenskogoriških ter v hrvaški čakavščini.
Premena m>n je možna tudi sredi besede in pred soglasniki, vendar ni splošna v vsakih govorih, na primer: zinski, nenški, vüzenski.Soglasniški sklop mn v prekmurščini lahko prehaja v ml (gümlo). V starem jeziku je bilo še več takih premen, ki so ohranjene v govoru najstarejših ljudi ali pa v nekaterih goričkih in porabskih vaseh (kamen, kamla, kamli).Ohranjen je mehčani (palatalni) n (korenje). Včasih se glas nj razvije v n, zlasti na koncu besede ali sredi nje, na primer: ogen, škegen, kniga. V odvisnih sklonih se vrne nj na koncu besed: ogen, ognja, ognji; škegen, škegnja, škegnji.V stari prekmurščina je bila tudi premena soglasnika v množini moškega spola v ednini, ki je tvorila končnico -cke, -cje, na primer: grejšnicke, vucje (na Dolinskem grešnici, vuci). Danes je to ohranjeno samo v govoru najstarejših Prekmurcev in Porabskih Slovencev. Danes govorijo na primer: grejšniki, vuki. Ta soglasniška premena je ostala v nekaterih izjemah, na primer: nalejci (nalahko).