Pierre Bourdieu (francosko: [buʁdjø]), francoski sociolog, pisatelj, filozof, pedagog, akademik in antropolog, * 1. avgust 1930, Denguin, Francija, † 23. januar 2002, Pariz.
V svojem delu se je največ ukvarjal s strukturami moči v družbi in načini, na katere se moč in družbeni red prenašata in ohranjata iz generacije v generacijo. Zavestno je oponiral idealistični zahodni filozofiji in poudarjal materialno naravo socialnega življenja. V svojih teoretskih razpravah, na katere so med drugim vplivali Blaise Pascal, Martin Heidegger, Ludwig Wittgenstein, Maurice Merleau-Ponty, Edmund Husserl, Georges Canguilhem, Karl Marx, Gaston Bachelard, Max Weber, Émile Durkheim, Claude Lévi-Strauss, Erwin Panofsky in Marcel Mauss, je uvedel nove preučevalne metode in vpeljal nove koncepte, kot so kulturni, socialni in simbolni kapital (v opoziciji do tradicionalnega ekonomskega kapitala) ter habitus, družbo pa je razdelil na različna polja. Pomembno je vplival na sociologijo izobrazbe, teorijo sociologije in druga sorodna akademska področja (npr. antropologijo, literarno teorijo, kulturologijo).
Življenje in kariera Pierre Félix Bourdieu se je rodil v Denguinu (Pyrénées-Atlantiques), v Južni Franciji 1. avgusta 1930 v družini poštarja. Njegov materni jezik je bil gaskonski. Leta 1962 se je poročil z Marie-Claire Brizard in imel z njo tri sinove.
Šolal se je na liceju v mestu Pau, nato pa se je prepisal na Lycée Louis-le-Grand v Parizu. Študij je nadaljeval na École Normale Supérieure, kjer je študiral filozofijo. V istem času je tam filozofijo študiral tudi z Louisom Althusserjem. Po zaključenem študiju je eno leto učil na liceju v Moulinsu, nato pa je bil vpoklican v vojsko in bil leta 1955 poslan v Alžirijo, kjer je takrat potekala vojna za neodvisnost. Medtem ko je bil v Alžiriji, je preučeval navade lokalnih Berberov in svoja spoznanja objavil v knjigi Sociologie de l'Algerie (Sociologija Alžirije), s katero si je utrdil svoj sloves na področju antropologije.
Leta 1960 se je Bourdieu vrnil na Pariško univerzo, nato pa je postal predavatelj na Univerzi v Lillu. Leta 1964 je dobil profesorski naziv, leta 1981 je postal predavatelj na Collège de France. Bil je član Francoske akademije znanosti.
Sledila je pestra akademska kariera, v kateri je prejel številna odlikovanja. Leta 1993 je prejel Zlato medaljo Nacionalnega centra za znanstvene raziskave, leta 1996 prejel Goffmanovo priznanje Univerze v Berkeleyu, leta 2001 pa Huxleyevo medaljo, ki jo podeljuje Royal Anthropological Institute. Umrl je zaradi raka, star 71 let.
Bourdieu kot javni intelektualec V devetdesetih letih dvajsetega stoletja se je Bourdieu vse bolj vključeval v politične debate in postal eden od najbolj znanih intelektualcev v Franciji. Bil je kritičen tako do neoliberalizma kot do tistih (npr. Sartra), ki so francosko politiko smatrali za neodgovorno in oportunistično. Sociologijo je imel za resno znanost, ne pa za intelektualno razvedrilo. Čeprav je v svojih zgodnejših delih pisal proti rabi sociologije v politično-aktivistične namene, se je kasneje v življenju vključil v politične razprave z jasnimi političnimi stališči. V zgodnejših delih je pisal, da je sociologija strogo znanstvena disciplina, v kasnejših letih pa se je javno vključeval v manj znanstvene politične razprave.
Čeprav je v svojih zgodnejših delih obtoževal javne intelektualce, na primer Sartra, je bilo njegovo sociološko delo že od začetka močno politično motivirano. V svojih poznih delih se je osredotočal predvsem na negativne posledice globalizacije. Bil je oster kritik neoliberalizma in njegovega vpliva na Francijo. Najpomembnejše delo s tega področja je najverjetneje njegova knjiga Teža sveta, s katero je zastavil ostro opozicijo tedanjemu javnemu diskurzu v Franciji. Med drugim je bil tudi organizator stavk in protestov, ki so pritegnili veliko pozornost medijev. Menil je, da je razlika med kritičnim sociologom in javnim intelektualcem v tem, da lahko slednji sodeluje tudi z mediji in ne samo z ozkim akademskim krogom. Čeprav je v svojih poznih letih postal javni intelektualec, se je zavedal negativnih posledic, ki jih lahko takšna vloga prinese v akademski diskurz, in se je zaradi tega otepal takšnega poimenovanja.
Delo Bourdieu si je prizadeval svoje teoretske razprave podkrepiti z empiričnimi raziskavami. Njegovo delo lahko razumemo kot sociologijo kulture, ali, kot ga je sam opisal, "teorijo prakse". Njegov doprinos k sociologiji je bil tako praktičen kot teoretičen. Glavnimi termini, s katerimi je operiral, so habitus, kapital in polje.
Pojmovanje kapitala je razširil na socialni, kulturni, finančni in simbolni kapital. Po Bourdieuju ima vsak posameznik svoje mesto v multidimenzionalnem socialnem prostranstvu. Posameznika ne definira samo socialni razred, pač pa vsaka vrsta kapitala, ki ga lahko izraža med socialno interakcijo. Različne vrste kapitala lahko po Bourdieuju pripomorejo k večanju neenakosti med ljudmi.
Za Bourdieuja ima vsako polje modernega življenja, npr. ekonomija, politika, umetnost, novinarstvo, birokracija, znanost in izobrazba, specifično strukturo socialnih odnosov, v katerih udeleženci prakticirajo svojo vsakodnevno prakso. Skozi to prakso udeleženci razvijejo določena nagnjenja za socialna dejanja, ki so pogojena z njihovim položajem na polju. Ta nagnjenja, ki jih posameznik razvije s svojim delovanjem na multidimenzionalnem (sestavljenem iz veliko polj) socialnem svetu, postanejo t.i. smisel igre, subjektivno razumevanje polja in socialnega reda nasploh, mnenje, okus, ton glasu, način gibanja telesa itd. Tako postane socialno polje bolj kompleksno in avtonomno, posameznik pa razvije svoj habitus, tipičen za njegov položaj v socialnem polju. Tako bodo dejavniki pogosto priznavali, legitimizirali in reproducirali socialne forme dominacije (tudi predsodke) in splošna mnenja posameznega polja kot sama po sebi umevna ter izrinili iz zavesti in prakse zavest o možnosti drugih mogočih načinov produkcije (tudi simbolne) in razmerij moči.
Čeprav vzgajanje subjektivnih struktur habitusa ni deterministično, ga lahko opazujemo skozi statistične podatke. Selektivna afiniteta v kombinaciji z objektivnimi strukturami socialnega sveta pojasni kontinuiteto socialnega reda skozi čas. Kot individuum je habitus mešanica multiplih vdejanjanj v socialnem svetu skozi človekovo življenje, medtem ko se socialna polja prakticirajo skozi dejanja posameznikov. Zaradi tega ne more biti nobeno socialno polje ali red pololnoma stabilno. Čeprav je povezava med posameznikovo predispozicijo in socialnimi strukturami močnejša, kot se zdi, ni popolna.
Nekateri primeri njegovih empiričnih dokazov dokazujejo, da kljub navidezni svobodi pri izbiri umetnosti, so umetnostne preference ljudi (npr. rock, klasična glasba, ljudska glasba) močno vezane na njihov socialni položaj. Tudi jezik (slovnica, naglas, način, na katerega govorimo) je del kulturnega kapitala in pomemben faktor socialne mobilnosti (na primer bolje plačana, bolj ugledna služba).
Bourdieu je v svojem delu pokazal, kako socialni razredi, še posebej vladajoči intelektualni razredi, skozi generacije ohranjajo socialne privilegije, kljub zmotnemu prepričanju, da nam postindustrijska družba z izobrazbo ponuja možnosti socialne mobilnosti.
Bourdieu je bil izjemno dejaven avtor, objavil je stotine člankov, nekaj deset knjig, v slovenščini jih je zdaj dostopnih osem.
Polje in habitus
Polje Namesto, da bi omejil svoje raziskave socialnih odnosov in sprememb na prostovoljno delovanje ali samo na pomen razreda kot strukturalne relacije, je Bourdieu uporabil termin, ki povezuje subjetkivno delovanje in objektivno strukturo - polje. Gre za vsako zgodovinsko, nehomogeno socialno-prostorno areno, v kateri ljudje delujejo in se borijo, da bi dobili zaželene vire. Veliko Bourdieujevega dela se osredotoča na semi-samostojno vlogo izobraževalnih in kulturnih ustanov v izražanju delovanja posameznika. To dela njegovo delo dovzetno za liberalne in konzervativne proučevalce. Morda je bil Bourdieu tudi zaradi svojega zaledja vedno pozitivno naravnan do marksističnega pojmovanja ekonomije kot najpomembnejše komponente moči in delovanja v kapitalistični družbi. Polje je okolje, v katerem so agensi in njihov socialni položaj locirani. Položaj vsakega agensa v polju je rezultat interakcije med specifičnimi pravili polja, agensovega habitusa in kapitala (socialnega, ekonomskega, simbolnega in kulturnega). Polja delujejo vzajemno in so razporejena hierarhično: večina je podrejenih večjemu polju moči in razrednih odnosov.
Habitus Bourdieuja je pri oblikovanju koncepta habitusa navdahnilo pisanje Marcela Maussa o telesni tehniki in hexisu. Besedo so uporabljali Norbert Elias, Max Weber, Edmund Husserl in Erwin Panofsky kot predelavo Aristotlovega koncepta. Za Bourdieuja je bil habitus zelo pomemben pri reševanju antinomije humanističnih znanosti: objektivizma in subjektivizma. Habitus lahko definiramo kot sistem nagnjenj (trajajočih, priučenih shem sprejemanja, mišljenja in delovanja).
Posamezni agens razvije ta nagnjenja kot odgovor na objektivne pogoje, na katere naleti. Na ta način Bourdieu teoretizira o vcepljanju objektivnih socialnih struktur v subjektivne mentalne izkušnje dejavnikov. Objektivno socialno polje ima za potencialne udeležence določene zahteve za udeležbo na polju. Ko udeleženci tako absorbirajo objektivne socialne strukture v osebni niz kognitivnih in somatskih nagnjenj, postanejo subjektivne strukture delovanja udeleženca enake objektivnimim strukturam in razmeram socialnega polja, in razvije se doksalno razmerje.
Habitus tako nekako vključuje pred njim obstajajoče sociološke koncepte, kot so socializacija, se pa od njih tudi razlikuje na več različnih načinov. Središčna točka habitusa je njegovo utelešenje. Habitus ne deluje samo (niti predvsem) na nivoju eksplicitnega, diskurzivnega zavedanja. Interne strukture se utelesijo in delujejo na globlji in bolj praktičen, razmišljanju predhoden način. Ponazorili bi ga lahko z načinom delovanja 'mišičnega spomina'.
Habitus in doxa Doxa so naučena, temeljna, globoko zakoreninjena, nezavedna prepričanja in vrednote, razumljene kot same po sebi umevne, ki informirajo agensovo delovanje znotraj posameznega polja. Doxa daje prednost uveljavljenim prepričanjem polja in tako privilegira vladajoče in razume njihovo pozicijo dominance kot samoumevno in splošno boljšo. Zaradi tega so kategorije razumevanja in dojemanja, ki tvorijo habitus, skladna z objektivno organizacijo polja in reproducirajo prav takšno strukturo polja. Doksična situacija nastopi tedaj, ko so objektivne, zunanje strukture in subjektivne notranje strukture habitusa v harmoniji. V doksičnem stanju je socialni svet razumljen kot naraven, samoumeven in razumen.
Bourdieu vidi habitus kot pomemben faktor, ki zaradi svoje pomembnosti pri generiranju in reguliranju praks, ki ustvarjajo socialno življenje, prispeva k socialni reprodukciji . Posamezniki se naučijo želeti tisto, kar jim omogočajo okoliščine, in ne tistega, kar jim ni dostopno. Pogoji, v katerih posameznik živi, ustvarjajo nagnjenja, kompatibilna s temi pogoji (vključno z okusom za glasbo, umetnost, literaturo in hrano). Najbolj neverjetna postopanja so zato izključena kot nepredstavljiva. Tako je neizogibna podreditev redu, ki napeljuje agense, da ustvarijo vrlino nujnosti: nočejo zanikanega in hočejo neizogibno.
Odnos med objektivnim (poljem) in subjektivnim (habitusom) Bourdieu je uporabil metodološke in teoretske koncepte habitusa in polja, da je lahko naredil epistemološki rez z uveljavljeno objektivno-subjektivno antinomijo socialnih znanosti. Želel je efektivno združiti socialno fenomenologijo in strukturalizem. Zaradi tega je ustvaril pojma polje in habitus.