Sir John Vanbrugh [vænbrə], tudi [vənbruː] (krščen 24. januarja 1664 v Londonu, † 26. marec 1726 neznano) je bil angleški baročni arhitekt in dramatik. Njegova najbolj znana stavba je Blenheimska palača. Njegovi dve provokativni komediji, The Relapse (1696) in The Provoked Wife (1697), sta bili uprizorjeni in deležni spornih razprav.
Vanbrugh je na svoje življenje gledal radikalno. Kot mladenič je bil zagovornik stranke Vig in vpleten v slavno revolucijo, katere posledica je bila zmaga parlamentarizma v Angliji. Absolutistično mislečega kralja Jakoba II. je zamenjal Viljem Orange-Nassau, ki je leta 1689 kot Viljem III. zasedel angleški prestol. Vanbrugova vpletenost v državni udar je pripeljala do tega, da je nekaj časa preživel kot politični zapornik v Parizu vBastilji.
S svojo celo spolno nezaslišano gledališko predstavo, v kateri je zagovarjal pravice poročenih žensk, je kršil pravila angleške družbe v 18. stoletju. Zato je bil večkrat napaden in je bil glavni cilj Jeremyja Collierja A Short View of the Immorality and Profaneness of the English Stage (Kratek pogled na nemoralnost in brezbožnost angleške scene).
Kot arhitekt je ustvaril zgradbe, ki so jih kasneje imenovali angleški barok. Njegovo arhitekturno delo ni bilo nič manj drzno od njegovih zgodnjih političnih dejavnosti ali njegovih scenskih iger. Prav tako je vzbudil kritiko konzervativcev.
Vanbrughove londonske kariere ni mogoče opisati kot preproste. Trudil se je, da bi bil v življenju dramatik, gledališki režiser in arhitekt in pogosto sledil več vzporednim dejavnostim.
Življenje Zgodnja leta Informacije o družinskem ozadju Vanbrugha in zgodnjih letih življenja so bile večinoma v obliki govoric in anekdot. Vanbrughov biograf Kerry Downes ni mogel pokazati v leta 1987 objavljeni Vanbrughovi biografiji, da so podatki iz uglednih virov, kot so Enciklopedija Britannica Sir John Vanbrugh (1664-1726) , In: Encyclopædia Britannica, 11. Auflage, Band 27, London 1910–1911, Seite 881 in Dictionary of National Biography Thomas Seccombe, Vanbrugh, John, Band 58, str. 86-94 na podlagi nejasnih domnev 18. in 19. stoletja, ki so se razvile v splošno sprejeta dejstva v zadnjih desetletjih. Ta članek temelji na nedavnih Downesovih (1987) in McCormick (1991) raziskavah.
Vanbrugh se je rodil leta 1664 v Londonu in odraščal v Chesterju, kamor je družina pobegnila med Veliko kugo leta 1665/1666. Downes dvomi v izjave prejšnjih raziskovalcev, ki trdijo, da so Vanbrughi prišli iz družine spodnjega srednjega razreda in razlaga, da je to napačna razlaga informacij iz 18. stoletja, da je bil njegov oče Giles Vanbrugh poklicni "sladkorni pek" (dobesedno slaščičar). Poklic slaščičarja pomeni blaginjo, ker to ni bil proizvajalec sladkarij ampak lastnik manufakture, ki se je izpopolnila v trsnem sladkorju iz Barbadosa. Rafiniranje sladkorja je bilo navadno povezano s trgovino s sladkorjem in donosnim podjetjem. Downes je lahko pokazal na primer slaščičarja iz Liverpoola, da bi lahko dosegel znaten dohodek okoli 40.000 funtov na leto. To kaže zelo drugačno luč na Vanbrughovo socialno ozadje.
Vendar pa ni znano, kaj je delal od 18 do 22 let, potem ko je zapustil šolo. Za predlog, da je v tem obdobju študiral v Franciji arhitekturo, niso našli nobenih dokazov. Kot je v Vanbrughovi biografiji že pripomnil Laurence Whistler iz leta 1938, ni bilo nobenega razloga, da bi šel v Francijo na študij arhitekture za nadarjene mladeniče. Anglija je imela za to na voljo veliko možnosti. Tudi Vanbrughovi prvi modeli za Howardov grad iz leta 1700 kažejo, da je bil v veliki meri seznanjen z arhitekturnimi risbami. Verjetno je nekaj let delal za francoskega arhitekta, kar bi bila ena prvih stvari, ki se jih je naučil.
Leta 1686 je Vanbrugh dobil naročilo enega svojih daljnih sorodnikov, grofa Huntingdona. Odobritev takih naročil je bila rezervirana za poveljnika polka. Dejstvo, da je Vanbrugh dobil takšno naročilo, je še en znak, da je imel zaradi svojega ozadja pomembne povezave. Vendar pa je Vanbrugh kljub svoji oddaljeni aristokratski družbi in očetovemu delu slaščičarja v nobeni fazi svojega življenja ni imel zadostnega lastniškega kapitala, da bi samostojno financiral projekte, kot je Haymarket Theater. Zatekel se je k posojilom in naložbenikom in bil dolžnik večino svojega kasnejšega življenja. K temu je lahko pripomoglo dejstvo, da je imel John Vanbrugh enajst bratov in sester, s katerimi je moral deliti očetovo
Politične aktivnosti in bivanje v Bastilji thumb|Viljem III. Angleški - zahvaljujoč "Slavni revoluciji", v kateri je sodeloval tudi Vanbrugh, se je povzpel na angleški prestol thumb| Klub Kit Cat je imel tako ugledne člane kot je bil britanski premier Thomas Pelham-Holles, slikar William Hoare, ca. 1752 Od 1686 je bil Vanbrugh aktivno vključen v načrte Viljema Orange-Nassau za strmoglavljenje Jakoba II.. Njegova udeležba v slavni revoluciji ga je vseživljenjsko zaznamovala.
Septembra 1688, dva meseca pred Viljemovim pristankom z vojaki v Angliji, je bil Vanbrugh, ki so mu prinesli novico, aretiran v francoskem Calaisu. Bil je obtožen vohunstva in je preživel naslednja štiri leta in pol v francoskih zaporih - tudi v pariški Bastilji - dokler ni bil zamenjan s francoskim političnim zapornikom. Izkušnje iz ujetništva, ki se je začelo s 24 leti in zaključilo z 29. se zdi, so povzročile jasno zavračanje političnega sistema in okus za komično dramatiko in arhitekturo Francije. V predpostavko, da je Vanbrugh napisal del svoje komedija The Provoked Wife v času prestajanja zaporne kazni v Bastilji, dvomijo sodobni znanstveniki.
Po izpustitvi iz Bastilje leta 1692 je bil Vanbrugh prisiljen preživeti še tri mesece v Parizu. V teh treh mesecih je imel priložnost videti arhitekturo, ki v Angliji ni imela primerjeve. Vanbrugh se je vrnil v Anglijo leta 1693 in je bil leta 1694 udeležen v pomorskem boju proti Francozom v zalivu Camaret. Natančen čas, ko je bil v vojaški službi v 1690-ih, in bi živel v Londonu, ni znan.
„Kit-Cat-Klub“ Vanbrugh je bil član stranke Vig in je bil na zabavi te stranke v Kit Cat Clubu. Zaradi svoje očarljive osebnosti in sposobnosti prijateljstva - značilnosti, ki so mu jih pripisali številni njegovi sodobniki - je bil eden izmed najbolj priljubljenih in zaželenih članov kluba. Klub je danes opisan predvsem kot družabno srečanje politično in kulturno aktivnih članov Viga. Njegovi člani so bili številni umetniki in pisci, kot so William Congreve, Joseph Addison, Godfrey Kneller in politiki, kot so John Churchill, 1. Vojvoda Marlborough, Charles Seymour, Thomas Pelham-Holles in Sir Robert Walpole.
Politično je klub zasledoval cilje močnega parlamenta, omejene monarhije, odpor proti Franciji in protestantsko nasledstvo prestola, in precej poudarjal svojo vlogo kot kraja družbenega srečevanja. Vanbrughov biograf Downes razmišljal, da je bil izvor Kit-Cat Cluba v času pred političnim preobratom leta 1689, da se vrne in igra tajno politično zavezniško vlogo v tako imenovani Glorious Revolution, ki je privedla do državnega udara. Horace Walpole, sin člana Kit-Cat Cluba in britanskega premiera Roberta Walpola, češ, da »so bili v resnici patrioti, ki so ohranili Britanijo« je bil ugleden starejši član, ki so jih na splošno opisovali kot člane družbe, ki so imeli vlogo v "Slavni revoluciji". Ker so skrivne politične povezave običajno slabo dokumentirane, te špekulacije ni mogoče utemeljiti.
Gledališče v Haymarketu Leta 1703 je Vanbrugh kupil zemljo in naročil gradnjo novega gledališča v Haymarketu v Londonu, ki ga je sam zasnoval. Gledališče je bilo odprto kot kraljevo gledališče leta 1705.
Vanbrughovo Kraljičino gledališče (Queen's Theatre) je služilo igralski skupini, ki jo je vodil Thomas Betterton, in je londonski gledališki sceni prineslo več priložnosti za razvoj. Londonska javnost je uživala v številnih zabavah: opera, dresura živali, žongliranje, pantomima, plesne skupine in koncerti znanih italijanskih pevcev so se potegovali za ugodnost in vstopnine. Vanbrugh je gledališko skupino kupil v upanju, da bo z gledališčem zaslužil denar. Vendar pa je kupil tudi igralsko skupino in bil dolžan plačati plače igralcem, kar ga je na koncu pripeljalo k usmerjanju gledališča. Vendar ni imel niti potrebnih izkušenj niti dovolj časa, zlasti ker je med drugim od leta 1705 nadzoroval gradnjo Blenheimske palače.
V teh okoliščinah ni presenetljivo, da je njegova gledališka usmeritev opisana kot zmedena, neučinkovita in polna napačnih ocen (Judith Milhouse, 1979). Vanbrugh je leta 1708 z veliko finančno izgubo zapustil gledališki posel. Njegovi sodobniki so pripomnili, da je v času svojega gledališkega delovanja plačal plače svojih igralcev (in kot arhitekta svojih gradbenih delavcev) ne samo zanesljivo, ampak tudi v celoti. V Britaniji v osemnajstem stoletju je bilo pogostejše, da so se takšne finančne obveznosti neradi izpolnile. Ker je bil sam Vanbrugh žrtev takšne slabe plačilne prakse, je v življenju imel velike finančne težave. thumb|Kraljičino gledališče
Kraljičino gledališče je na Haymarktu postavilo dolgoletno gledališko tradicijo. Od 1710 do 1745 so v stavbi premierno prikazali skoraj vse opere in številne oratorije Georga Friedricha Händla. Leta 1790 je bila stavba od leta 1714, imenovana Kraljevo gledališče, uničena v požaru. Na mestu gledališča je bilo zgrajeno drugo kraljevo gledališče; Danes je to Njenega Veličanstva gledališče iz leta 1897, kjer igrajo predvsem muzikale.
Poroka in smrt Leta 1719 se je 55-letni Vanbrugh poročil s 26-letno Henrietto Maria Yarborough. Kljub precejšnji starostni razliki je bila to srečna poroka, ki je ustvarila dva sinova. V nasprotju z zasmehovanjem njegovim dramam, je bilo Vanbrughovo zasebno življenje brez škandala.
Leta 1703 je imel skromno mestno hišo, zgrajeno iz ruševine palače Whitehall, ki jo je Jonathan Swift imenoval "gosja pita". Večino njegovega zakonskega življenja je preživel v Blackheathu, ki tedaj ni bil del Londona, in je tam živel do leta 1717, v hiši, ki je zdaj znana kot Vanbrughov grad. Ta hiša s svojim okroglim stolpom spominja na škotski grad in izgleda, kot da bi bila utrjena. Na nek način izgleda, da Vanbrugh pričakuje romantični duh neogotskih. Leta 1726 je umrl v svoji hiši v Londonu.
Dramatik Ko je Vanbrugh prišel v London leta 1690, je mesto imelo samo eno kraljevo priznano gledališko skupino s stalnim prizoriščem. Po dolgotrajnem notranjem sporu med skeptičnim vodstvom gledališča in nezadovoljnimi igralci se je ta gledališka skupina razdelila v dve igralski skupini United Company in Rebel actors. Igralec Colley Cibber je izkoristil priložnost, da napiše komedijo, ki jo je mogoče igrati s premajhno družbo z naslovom Love's Last Shift ali Virtue Rewarded. Sam je napisal vlogo nečimrnega, ekstravagantnega sira Novetryja in osvojil srca londonskega občinstva.
V Love's Last Shift je žensko potrpljenje na preizkušnji nad zakoncem in igra se konča v dramatičnem finalu, v katerem prevarantski mož globoko obžaluje kleče pred svojo ženo. Predstava je bila takrat velik uspeh v blagajni, vendar se od začetka 18. stoletja ne igra. Vanbrugh je bil prepričan, da igra zahteva nadaljevanje in sam začel pisati to nadaljevanje
The Relapse, Or, Virtue in Danger Vanbrughovo duhovito nadaljevanje The Relapse, Or, Virtue in Danger, ki so jo igrali v United Company šest tednov kasneje, podvomi o vlogi ženske, v zakonski zvezi. Ne samo, da se zakonska zvestoba nanaša na moža, ampak tudi njegova žena pade v spolno skušnjavo in se odzove na to bolj verodostojno in na manj predvidljiv način kot v Cibbersovi igri. Značaji dobijo veliko bolj psihološko globino v Vanbrughovem nadaljevanju.
Vanbrughovo nadaljevanje se skoraj ni izvajalo. Preostanek United Company je izgubila ne samo najbolj izkušenega igralca, imela je tudi težave najti ustreznega novega igralca za vlogo v igri. Ker je problem trajal več kot deset mesecev, je bila gledališka skupina na robu stečaja.
The Provoked Wife