Filip I. Kastiljski (tudi Filip Lepi), * 22. julij, 1478, Brugge, † 26. september 1506, Burgos; je bil med letoma 1482 in 1506 vojvoda Burgundije (kot Filip IV. ), Brabanta, Limburga in Luksemburga, grof Flandrije, Hapsburga, Hainauta, Nizozemske in Zelandije, Tirolske in Artoisa ter med drugim gospodar Antwerpna in Mechelena.
S poroko z Ivano, hčerko in naslednico katoliških monarhov, po smrti svojega starejšega brata Ivana in sestre Izabele, pa je bil kastiljski kralj spremljevalec od leta 1504 do leta 1506.
Zgodnje življenje Filip I. Kastiljski je bil prvorojeni sin nemškega cesarja Maksimilijana I. Habsburškega in vojvodinje Marije Burgundske, rojen 22. julija 1478.
Leto in pol kasneje se je paru rodila še Margareta Avstrijska, ki je podedovala naslove nadvojvodinja Avstrije, asturska princesa konzulka, geronska princesa konzulka, savojska vojvodinja konzulka in guvernerka.
Ob Filipovem rojstvu so se začela velika praznovanja po celotni deželi in ozemljih, ki so jo obdajala. Krstil ga je škof Tournaya v cerkvi San Donato. Razširile pa so se govorice, da naj bi bil prvorojeni otrok vladarjev deklica, kar je spodbudilo njegovo babico, da njegove genitalije pokaže vsem prisotnim in tako izniči kakršnekoli dvome.
Filip je svojo mater, vojvodinjo Marijo Burgundsko, izgubil zelo mlad, saj je 27. marca 1782 noseča med lovom padla iz konja ter pri temu umrla. Tako je Filip podedoval materino premoženje ter ozemlja, katerih vodenje in regentstvo pa je prevzel nadvojvoda Maksimilijan.
Nadvojvoda je bil v Filipovem otroštvu zaposlen s trenji ter boji s Francijo. Posledično je s Francijo podpisal pogodbo v Arrasu leta 1482, ki je zahtevala, da dvoletna Margareta odide v Francijo in se tam izobražuje vse do njene poroko s kraljem Karlom VIII. Veliko problemov je imel tudi s ohranjanjem Filipovega regentstva.
Vladanje Po smrti cesarja Friderika III. leta 1493 je Maksimilijan zapustil Flandrijo in zasedel mesto svojega očeta kot cesar. Naslednje leto je vladanje na Nizozemskem prevzel petnajstletni Filip, ki so ga predčasno proglasili za polnoletnega. Sinu Marije, so bili prebivalci Nizozemske bolj naklonjeni kot njegovemu očetu, saj so cesarja videli kot tujca.
Tako je 9. septembra leta 1494 Filip s svojim očetom obiskal Leuven, kar je pomenilo začetek nove vladavine. Filip je s tem obnovil staro tradicijo burgundskih vojvod, kjer je vojvoda na začetku svoje vladavine obiskal prestolnice provinc in pozdravil svoje ljudstvo. Prebivalci Nizozemske so upali, da jih bo Filipovo vladanje rešilo težav, ki so jih pestile v zadnjih letih in so novega nadvojvodo sprejeli z velikim navdušenjem.
Filip je v svoji vladavini uvedel politični sistem, katerega glavna značilnost je bil sporazum med pravicami nadvojvode in pravicami provinc. Iz vojvodskega sveta so počasi izginili tujci, zunanjo politiko pa so odslej skupaj s nadvojvodo vodili generalni državniki, ki so zastopali različna ozemlja.
Ena izmed pomembnejših odločitev, ki jih je Filip sprejel na začetku svojega vladanja v je bila sklenitev trgovinskega sporazuma, tako imenovanega Intercursus Magnus z Anglijo. S tem sporazumom, podpisanim 24. februarja leta 1496, se je prodaja blaga ter trgovanje med Nizozemsko in Anglijo v Rokavskem prelivu ponovno pričela, kar je dodatno povečalo njegovo priljubljenost med ljudstvom.
Poroka z Ivano I. Kastiljsko Vladarja Kastilije in Aragonije sta želela vzpostaviti sistem zavezništev, ki naj bi poleg Portugalske in Anglije vključeval tudi Habsburge, saj bi se lahko skupaj lažje zoperstavili francoskemu imperializmu. Ker sta Izabela in Ferdinand z Maksimilijanom ohranila dobre odnose še iz časov, ko je bil avstrijski nadvojvoda, sta že leta 1490 začela pogajanja za ureditev poroke svojih otrok z njegovimi, kar pa ni bilo uspešno, zaradi nasprotovanja takratnega francoskega kralja Karla VIII. Leta 1494 so s pogajanji ponovno začeli in se zmenili za dvojno poroko- Filipa in Ivane ter Margarete in Ivana. Tako so 20. januarja leta 1495 podpisali prve dogovore za izvedbo porok, 5. novembra istega leta pa je bila pogodba dokončno zapečatena.
Ivana je na Nizozemsko prispela 8. septembra leta 1496, vendar je bil takrat Filip odsoten, saj je odpotoval na cesarski dvor, da bi obiskal očeta. Filip in Ivana sta se spoznala 19. oktobra 1496 v mestecu Lier, kjer sta se še istega dne poročila. Poroki so sledile razkošne zabave in proslavljanja.
Tako biografi Filipa Burgundskega kot Ivane Kastiljske se strinjajo, da sta oba zakonca občutila strasten izbruh takoj, ko sta se srečala. Toda kljub temu obetajočemu začetku se zdi, da so se prva nesoglasja med njima pojavila zelo kmalu, v večini primerov motivirana z razlikami, ki so obstajale med španskim in burgundskim dvorom.
Ko je princ Ivan leta 1497 umrl, se je zdelo, da se je upanje o dveh monarhijah, aragonski in kastiljski razblinilo. Takrat je postala naslednica Kastilije princesa Izabela, najstarejša hčer katoliških kraljev, lahko bi postala celo naslednica Aragonije, če bi Ferdinand dosegel, da bi se ukinil Salijski zakonik. Zaradi nesrečne smrti princese Ivane, ki se je zgodila v Toledu, leta 1498 med rojevanjem, so kraljestva (Portugalska, Kastilija, Aragonija) ponovno dobila novega prestolonaslednika, in sicer njenega sina Mihaela.
Že takrat so se pojavljale govorice o trpljenju, burnem ljubosumju, dolgih melanholičnih napadih, odstopanjih volje in razvpitem neravnovesju za katerimi naj bi trpela Ivana.
Katoliški monarhi so od takrat naprej začeli odkrito izražati nezaupanje do dejanj Filipa Lepega, zato je cesar Maksimiljan sam skušal pomiriti svoje zaveznike, češ da njegov sin ne bo imel težav s spoštovanjem njihovih interesov, ko bo prišel čas. Vendar ta izjava ni pomirila španskih monarhov, saj so kmalu izvedeli, da njihova hči nima sredstev za plačilo članov svojega spremstva, ker Filip ni dostavil plačila, ki ga je obljubil. To pa ni bila edina točka trenj, saj je Filip zaradi želje po krepitvi odnosov s Francijo celo nasprotoval očetovim željam. Maksimilijan I. je podpiral kandidaturo Ane Bretonske za milansko vojvodino, medtem ko je Filip podpiral interese novega francoskega kralja Ludvika XII. na tem ozemlju, zato je na francoski dvor poslal grofa Nassaua, s katerim je bil 15. avgusta 1498 sklenjen bruseljski mir. Podpis tega miru je bil zadnja kapljica za potrpežljivost katoliških monarhov, ki so se odločili, da bodo v Burgundijo poslali Sancha de Londoña in meniha Tomasa de Matienzo, da bi prisilila Filipa, da opusti politiko prijateljstva s Francijo, in da bi ugotovila, kaj je vzrok Ivanine očitne nezainteresiranosti za vero in njenega neprimernega obnašanja.
Kljub pritiskom na Filipa, se ta ni hotel odpovedati nedavno sklenjenemu zavezništvu s francoskim kraljem. V tem času se je njegov odnos s Ivano uravnovesil in po približno dveh letih zakona se je 6. septembra 1498 rodila njuna prvorojenka Leonora. Ko pa so minili prvi trenutki veselja po Ivaninem porodu, so se med zakoncema spet začela nesoglasja, verjetno zaradi Filipovega razočaranja, ker njegov prvi otrok ni bil deček, predvsem pa zaradi nenehnih protestov njegove žene, ki je menila, da je Filipovo vedenje do Francije nelojalno do njegovih staršev.
Poleti 1498 je Filip napisal pismo, v katerem je prosil za vrnitev sestre Margarete, kot je to storil že njegov oče, v katerem je trdil, da njegova sestra po smrti moža in sina v Kastiliji ne počne ničesar. Izabela in Ferdinand sta se kmalu zavedala nevarnosti te zahteve, saj so v tistem času potekala pogajanja o poroki infante Katarine in valižanskega princa in zdelo se je verjetno, da bosta Filip in Maksimilijan I. izkoristila Margareto, da bi ovirala pogajanja, kar se je nazadnje tudi zgodilo.
25. februarja 1500 se je rodil drugi sin Filipa in Ivane imenovan Karel. Zaradi rojstva otroka so katoliški monarhi poskušali urediti svoj odnos s Filipom, saj se je zdravje naslednika princa Mihaela slabšalo in ko je 20. junija istega leta umrl, je to pomenilo, da sta Ivana in Filip postala zakonita dediča kastiljske in aragonske krone.
Trenja s katoliškima monarhoma Filip je iskal pravi trenutek, da bi izkoristil svoj novi položaj, in ta trenutek je prišel 10. oktobra 1500, ko je prejel novico, da sta Ferdinand Katoliški in Ludvik XII. podpisala mirovni sporazum, s katerim sta se oba strinjala z delitvijo Neapeljskega kraljestva, ozemlja, ki ga je nadvojvoda želel podrediti svojemu sinu Karlu. Zato Filip ni potreboval veliko časa, da je poslal nekaj svojih ljudi na francoski dvor, kjer so se začela prva pogajanja za zaroko mladega Karla in princese Klavdije, hčerke francoskega kralja, saj bi ta poroka lahko pomenila, da bi neapeljska vojvodina pripadla bodočemu Karlu V. in posledično, ko bi bil mladoleten, njemu. Ferdinand in Izabela pa proti temu ne bi mogla protestirati, saj sta po eni strani imela sklenjen mir s Francijo, po drugi pa bi nadzor nad Neapljem prešel v roke njunega vnuka.
Ko se je že zdelo, da bodo njegovi politični načrti v Franciji obrodili želene sadove, se je Filip po večmesečnem prelaganju odhoda odločil, da je napočil čas, da na dvor katoliških monarhov pošlje enega od svojih predstavnikov, ki je imel dvojno nalogo: da se v imenu svojega vladarja začne pripravljati na pot v Španijo, predvsem pa, da Ferdinand in Izabela privolita v poroko Karla in Klavdije. Vendar Filip ni pričakoval, da bo Ivana tista, ki bo zavrnila podpis akreditacije flamskega veleposlanika, saj se ni strinjala, da bi bil njen sin v sorodu s francoskim monarhom, kar je izzvalo jezo nadvojvode in pozneje skrb katoliških monarhov.
Kljub nesporazumom med zakoncema, je Ivana decembra leta 1500 ponovno zanosila, kar je Filipu dalo nov izgovor za preložitev njegovega potovanja v Španijo. Ta nova zamuda ni bila povezana z Ivaninim zdravstvenim stanjem, saj Filip ni imel nič proti, da bi kljub priporočilom zdravnikov odšla v Bruselj roditi, da bi od mesta prejela veliko subvencijo. Zato se zdi jasno, da se je odločil ponovno odložiti svoj odhod, da bi pritisnil na katoliške monarhe, ki niso hoteli sprejeti zaroke njegovega vnuka s hčerko francoskega kralja. Nazadnje so bili slednji prisiljeni popustiti v tej točki.
Ko je nadvojvoda Filip dosegel svoje cilje, se je 27. julija 1501, na dan rojstva hčerke Izabele v Bruslju, brez oklevanja začel pripravljati na potovanje. Potem ko sta dediča Kastilije in Aragonije zaupala skrb za svoje otroke Ani Burgundski, nadzor nad vlado pa grofu Nassau, sta 4. novembra istega leta začela potovati. Vendar je bilo veselje katoliških monarhov, ko sta izvedela, da sta hči in njen mož končno začela pot, kratkotrajno, saj se je Filip v zadnjem trenutku odločil, da sprejme povabilo Ludvika XII, ki mu je zagotovil, da bosta z ženo uživala njegovo zaščito, če se bosta odločila prečkati Pireneje in tako priti v Španijo, namesto da bi se odpravila na pot po morju. Takšno ravnanje sta Izabela in Ferdinand razumela kot jasen izziv iz strani Filipa.
Katoliška kralja sta bila na odnos Ivane in Filipa bila še posebej pozorna leta 1502, ko sta princesa in njen mož kot navidezna dediča potovala po Kastiliji, da bi navezala stike s svojimi bodočimi podaniki; Ivana je že takrat trpela, zaradi Filipove brezbrižnosti in ambicioznosti, kar je njene starše zelo skrbelo.
Medtem ko so predstavniki kastiljskih dvorov Filipa skoraj brezpogojno priznali za kastiljskega kralja spremljevalca, pa to ni veljalo za predstavnike aragonskih dvorov, ki so zelo jasno določili, da bo nadvojvoda aragonski kralj, dokler bo njegova žena živela, hkrati pa navedli, da bo Ivana izgubila vse pravice, če se bo Ferdinand kadarkoli ponovno poročil in bo dobil sina.