sličica|150px|Kipec Venere, bron, 15,8 cm, nastal v Emoni v 2. stoletju; danes del zbirke Mestnega muzeja Ljubljana Venera je bila v boginja katere funkcije so zajemale ljubezen, lepoto, željo, spol, plodnost, blaginjo in zmago. V rimski mitologiji je bila prednica rimskega ljudstva po sinu Eneju, ki je preživel propad Troje in pobegnil v Italijo. Julij Cezar jo je zahteval kot svojega prednika. Venera je bila osrednjega pomena za številne verske praznike in je bila v rimski veri spoštovana pod številnimi kultnimi naslovi.
Rimljani so mite in ikonografijo grške ustreznice Afrodite prilagodili rimski umetnosti in latinski literaturi. V poznejši klasični zahodni tradiciji je Venera postala eno najpogostejših božanstev grško-rimske mitologije kot utelešenje ljubezni (ne želja, iskanja odgovorov ali resnice) in spolnosti. Na slikah je po navadi upodobljena gola.
Prvotno je kot italska boginja skrbela za rodovitnost zelenjavnih vrtov in V rimskem panteonu ni imela pomembne vloge. Ko so Rimljani spoznali kult Afrodite s sicilske gore Eriks, so Venero z njo poistovetili in je veljala za boginjo plodnosti, zaščitnico vrtov in vinogradov.
Bila je Jupitrova hči in Vulkanova žena. V grški mitologiji ji, ustreza Afrodita.
Etimologija Latinsko ime Venus ('ljubezen, čar') izvira iz pra-italskega *wenos- ('želja'), navsezadnje iz proto-indoevropskega (PIE) *wenh₁-os ('želja'; primerjaj z mesapščino Venas, indoarijsko vánas - 'želja').
Sorodna je z latinsko venia ('naklonjenost, dovoljenje') do skupnega korena PIE *wenh₁- ('prizadevati si, si želeti, želeti, ljubiti').Mallory, J. P., and Adams, D. Q. (Editors), Encyclopedia of Indo-European Culture, Taylor & Francis, 1997, p. 158. Latinski glagol venerārī ('častiti, pokloniti se') je izpeljanka iz Venus.
Drug etimološki izvor Venus povezuje z boginjo Juventas, katere skrbništvo je mladost in pomlajevanje. Sama Juventas je pogosto povezana z Junono, ki mladost in vitalnost povezuje z zaželenostjo in ljubeznijo. Pomembno je, da je iuvenis tisti, ki ima polnost vitalne sile.Robert E. A. Palmer Roman Religion and Roman Empire. Five Essays Philadelphia, 1974, p. 4; Marcel Renard "Le nom de Junon" in Phoibos 5 1950, 1, p. 141-143. Junona je enakovredna Heri, grški boginji ljubezni in zakona. Junona je rimska boginja ljubezni in zakona. Starodavne etimologije so Junonino ime povezovale z iuvare, 'v pomoč, korist' in iuvenescere, 'pomlajevanje', ki ga je včasih povezovalo z obnovljivostjo luninega cikla.Varro Ling. Lat. V 67 and 69 ; Cicero, Nat. Deor. II 66; Plutarch, Quaestiones Romanae, 77. Ime Juno naj bi bilo povezano z Iove (Jove), prvotno kot Diuno in Diove iz *Diovona.P. K. Buttmann Mythologus I Berlin 1828 p. 200 ff.; J. A. Hartung Die Religion der Römer II Erlangen 1836 p. 62 ; L. Preller Rômische Mythologie I. Italijanska beseda giovane je izpeljanka od diovana, kar pomeni mladost. Diove ali Iove so pogosto povezane z ljubeznijo, zlasti v povezavi z Juno & Jove (Jupiter), možnim etimološkim izvorom besede ljubezen. V zvezi s tem je boginja Juno tako neposredno kot etimološko povezana z 'ljubeznijo'. Glede na prvotni iuvenis, ki dobesedno pomeni mladost, bi bilo ime Venus zelo dobro povezano tako z Iove kot z izpeljanko iz Iuvenis, dobesednega izvora besed ljubezen in mladost (ali zaželenost). Podobno bi lahko ime Venus dobesedno pomenilo 'ljubezen'.
Izvor Venero so opisali kot morda »najbolj izvirno stvaritev rimskega panteona« in »slabo definirano in asimilativno« domorodno boginjo, kombinirano »s čudno in eksotično Afrodito«. Eden, str. 458 dalje. Eden razpravlja o možnih povezavah med Astarte ali "Eriško Venero" in vrsto brassica Eruca sativa, ki so jo Rimljani šteli za afrodiziak. Njeni kulti lahko predstavljajo versko legitimen čar in zapeljevanje božanskega s strani smrtnikov, v nasprotju s formalnimi pogodbenimi odnosi med večino članov uradnega rimskega panteona in državo ter neuradno, nedovoljeno manipulacijo božjih sil s pomočjo magije. Ambivalentnost njenih prepričljivih funkcij je bila zaznana v odnosu korena *wenos- z njeno latinsko izpeljanko venenum ('strup'; od *wenes- brez 'ljubezenske pijače' ali 'zasvojenosti') v smislu 'čarovniški čarobni napoj'.Linked through an adjectival form *venes-no-: William W. Skeat ibid. s.v. "venom"
V mitu se je Venera-Afrodita rodila iz morske pene (grško αφρός, afros). Rimska teologija predstavlja Venero kot popustljivo, vodno žensko načelo, ki je bistvenega pomena za nastanek in ravnovesje življenja. Njena moška partnerja v rimskem panteonu, Vulkan in Mars, sta aktivna in ognjena. Venera absorbira in kali moško bistvo, ki združuje nasprotja moškega in ženske v medsebojni naklonjenosti. V bistvu je asimilativna in benigna ter zajema več sicer precej različnih funkcij. Lahko daje vojaško zmago, spolni uspeh, srečo in blaginjo. V enem kontekstu je boginja prostitutk; v drugem pa srce moških in žensk spremeni iz spolnih pregreh v vrlino. Staples, Ariadne, Od dobre boginje do vestalk: spol in kategorija v rimski religiji, Routledge, 1998, str. 12, 15-16, 24 - 26, 149 - 150: Varrova teologija identificira Venero z vodo kot vidik ženskega načela. Za ustvarjanje življenja potrebuje vodna matica maternice močno ognjeno toploto. Da bi ohranili življenje, morata biti voda in ogenj uravnoteženi; presežek enega ali njihov medsebojni antagonizem sta neproduktivna ali uničujoča.
Bodoče neveste so Veneri darovale 'pred poroko'; narava darovanja in njegov čas sta neznana. Nekateri rimski viri pravijo, da polnoletna dekleta Veneri darujejo svoje igrače; ni jasno, kje se daje daritev, drugi pa pravijo, da je to darilo Larov.Hersch, Karen K., The Roman Wedding: Ritual and Meaning in Antiquity, Cambridge University Press, 2010, pp. 66 – 67. V igrah s kockami, priljubljeni zabavi med Rimljani vseh razredov, je bil najsrečnejši in najboljši možen met znan kot 'Venerin met'.
Vzdevki
Tako kot druga večja rimska božanstva je tudi Venera dobila številne vzdevke, ki so se nanašali na njene različne kultne podobe, vloge in funkcionalne podobnosti z drugimi božanstvi. Zdi se, da so se njene »prvotne moči v veliki meri razširile zaradi naklonjenosti Rimljanov do ljudske etimologije in zaradi razširjenosti nomen est omen verske ideje, ki je sankcionirala kakršne koli identifikacije, narejene na ta način«.
Venera Acidalija, v Vergilijevi Eneidi (715–722, kot mater acidalia). Servij to domneva kot sklicevanje na Acidalijin izvir (fons acidalia - izvir Acidalia v Beotiji, kjer se je kopala), kjer naj bi se kopala z Gracijami (Venerine hčere); poveže pa jo tudi z grško besedo 'puščica', od tod 'ljubezenske puščice' in ljubezenske 'skrbi in bolečine'. Ovid uporablja acidalia le v zadnjem pomenu. Verjetno gre za literarni domislek, ne za kultni vzdevek.O'Hara, J ames J., "The Significance of Vergil's Acidalia Mater, and Venus Erycina in Catullus and Ovid", Harvard Studies in Classical Philology, Vol. 93, 1990, pp. 335–342
Venera Caelestis (nebesna ali nebeška Venera), ki se uporablja od 2. stoletja našega štetja kot vidik sinkretizirane vrhovne boginje. Venus Caelestis je najzgodnejša rimska prejemnica tauroboliuma (oblika žrtvovanja bikov), ki so jo v njenem svetišču v Pozzuoliju opravili 5. oktobra 134. Ta oblika boginje in taurobolium sta povezana s sirsko boginjo kot pozni ekvivalent Astarte ali rimske Magna Mater, slednja pa je še ena domnevno trojanska »mati Rimljanov«.Turcan, p. 141 – 143.
Venera Calva (Venera plešasta), legendarna oblika Venere, ki jo potrjujejo le postklasični rimski spisi, ki ponujajo več tradicij za razlago tega videza in vzdevka. V enem se spominja na krepostno daritev rimskih matron lastnih las, da bi med obleganjem Rima naredili tetive. V drugem so žena kralja Anka Marcija in druge Rimljanke med epidemijo izgubile lase; v upanju na njegovo obnovo so nepoškodovane ženske žrtvovale svoje lase Veneri.R. Schilling La religion romaine de Venus depuis les origines jusqu'au temps d'August Paris, 1954, pp. 83–89: "L'origine probable du cult de Venus". Ashby (1929) finds the existence of a temple to Venus Calva "very doubtful"; see Samuel Ball Platner (completed and revised by Thomas Ashby), A Topographical Dictionary of Ancient Rome, London, Oxford University Press, 1929, p551.
Venera Cloacina (Venera prečiščevalka); fuzija Venere z etruščansko vodno boginjo Cloacino, ki je imela nad izlivom Cloaca Maxima, prvotno potok, starodavno svetišče, kasneje pokrito, da je delovala kot glavna kanalizacija v Rimu. Svetišče je vsebovalo kip Venere, katerega obredi so bili verjetno namenjeni čiščenju onesnaženih voda in škodljivih plinov. Plinij starejši, ki Venero označuje za boginjo zveze in sprave, svetišče poistoveti z legendarno epizodo v najzgodnejši zgodovini Rima, ko so se tam vojskujoči Rimljani in Sabinci, z vejami mirte tam srečali, da bi dosegli mir.Pliny the Elder, Natural History, 15, 119, cited in Wagenvoort, p. 180.
Venera Erycina (Eriksinska Venera), punski idol Astarte, zajet na Siciliji, ki so ga v romanizirani obliki častile elitne in ugledne matrone v templju na Kapitolskem griču. Kasneje je tempelj zunaj Porta Colline in svete meje Rima morda ohranil nekatere eriksinske značilnosti svojega kulta. Zdel se je primeren za 'običajne deklice' in prostitutke.Beard et al., Vol 1., pp. 80, 83: see also Livy Ab Urbe Condita 23.31.Thomas A. J. McGinn, Prostitution, Sexuality, and the Law in Ancient Rome, Oxford University Press, 1998, p.25.
Venero Frutis so Latinci počastili z zveznim kultom v templju z imenom Frutinal v Laviniumu. Napisi, najdeni v Laviniumu, potrjujejo prisotnost zveznih kultov brez natančnih podrobnosti.CIL X 797: "Sp. Turrianus Proculus Gellianus... pater patratus...Lavinium sacrorum principiorum p(opuli) R(omani) Quirt(ium) nominisque Latini qui apud Laurentis coluntur". Cited in B. Liou-Gilles "Naissance de la ligue latine. Mythe et culte de fondation" in Revue belge de philologie et d'histoire 74 1996 1 p.85.
Venera Felix (Srečna Venera), verjetno tradicionalni vzdevek, ki ga je kasneje sprejel diktator Sula. Bil je Venerin kultni naslov v Hadrijanovem templju Veneri Felix et Roma Aeterna na ulici Via sacra. Ta vzdevek se uporablja tudi za določeno skulpturo v Vatikanskih muzejih.
Venera Genetrix ("Venera mati"), kot boginja materinstva in domačnosti, s festivalom 26. septembra, osebna prednica julijskega rodu in širše božanska prednica rimskega ljudstva. Julij Cezar je leta 46 pred našim štetjem posvetil tempelj Venere Genetrix. To ime je pripisano ikonološkemu kipu Afrodite / Venere.
Venera Heliopolitana (Venera Heliopolis Syriaca), ki jo častijo na Baalbeku. Oblika Astarte, ki je tvorila tretjino heliopolitske triade, v kateri je bila soproga Jupitra (Baal) in mati Merkurja (Dumuzi).
Venera Kallipygos (Venera s čudovito zadnjico), ki so jo častili v Sirakuzah.
Venus Libertina (Venera osvobojenka), ki je verjetno nastala zaradi pomenske podobnosti in kulturnih obarvanosti med libertina (kot 'svobodna ženska) in lubentina (morda pomeni 'prijetna' ali 'strastna'). Nadaljnji naslovi ali različice, ki jih je Venera pridobila z istim postopkom ali z ortografsko različico, vključujejo Libentia, Lubentino in Lubentini. Venus Libitina povezuje Venero z zavetnico boginje pogrebov in pogrebnikov, Libitino; v Libitininem gozdičku na griču Eskvilin je bil posvečen tempelj Veneri Libitini, »komaj kasneje kot 300 pr. n. št.«See Eden, p. 457. Varro rationalises the connections as "lubendo libido, libidinosus ac Venus Libentina et Libitina" (Lingua Latina, 6, 47).
Venera Murcia (Venera mirte), ki združuje Venero z malo znanim božanstvom Murcia (ali Murcus ali Murtia). Murcia je bila povezana z rimskim Mons Murcia (nižja Aventinski grič) in je imela svetišče v Circus Maximus. Nekateri viri jo povezujejo z mirto. Krščanski pisatelji so jo opisali kot boginjo lenobe.Augustine, De civitate Dei, IV. 16; Arnobius, Adversus Nationes, IV. 9. 16; Murcus in Livy, Ab Urbe Condita, 1, 33, 5 – cf murcidus = "slothful".