Cagliari (, ) je italijanska občina ter glavno in največje mesto otoka Sardinija, italijanske dežele Sardinije. Ima približno 155.000 prebivalcev, medtem ko ima njeno metropolitansko mesto Cagliari približno 420.000 prebivalcev. Po podatkih Eurostata se število prebivalcev funkcionalnega mestnega območja, območja dnevnega prometa v Cagliariju, dvigne na 476.975. Cagliari je 26. največje mesto v Italiji in največje mesto na otoku Sardinija.
Starodavno mesto z dolgo zgodovino je Cagliari doživelo vladavino več civilizacij. Pod stavbami sodobnega mesta je neprekinjena plast, ki priča o poselitvi človeka v približno pet tisoč letih, od neolitika do danes. Zgodovinska mesta so prazgodovinski Domus de Janas, ki ga je jamska dejavnost zelo poškodovala, velika nekropola iz kartažanske dobe, amfiteater iz rimske dobe, bizantinska bazilika, trije stolpi iz pizanske dobe in močan sistem utrdb, zaradi katerega je mesto postalo jedro španskih Habsburžanov imperialne oblasti v zahodnem Sredozemskem morju. Njegovi naravni viri so bili vedno zaščiteno pristanišče, pogosto močno utrjen hrib Castel di Castro, sodobni Casteddu, sol iz njegovih lagun, iz zaledja pa pšenica iz nižine Campidano ter srebro in druge rude iz rudnikov Iglesiente.
Cagliari je bil glavno mesto Kraljevine Sardinije od leta 1324 do 1848, ko je Torino postal formalna prestolnica kraljevine (ki je leta 1861 postala Kraljevina Italija). Danes je mesto regionalno kulturno, izobraževalno, politično in umetniško središče, znano po raznoliki art nouveau arhitekturi in številnih spomenikih. Je tudi gospodarsko in industrijsko središče Sardinije, ki ima eno največjih pristanišč v Sredozemskem morju, mednarodno letališče in 106. najvišjo raven dohodka v Italiji (med 8092 občinami), primerljivo z več severnoitalijanskimi mesti.
Je tudi sedež Univerze v Cagliariju, ustanovljene leta 1607 in rimskokatoliške nadškofije Cagliari od 5. stoletja našega štetja.Archdiocese of Cagliari
V mestu je sedež nogometnega kluba Cagliari Calcio, ki nastopa v Serie A.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Območje Cagliarija je bilo naseljeno že od neolitika. Zavzema ugodno lego med morjem in rodovitno ravnino ter je obdan z dvema močvirjema (kar zagotavlja obrambo pred napadi iz notranjosti). V bližini so visoke gore, kamor bi se ljudje lahko umaknili, če bi morali naselje opustiti. Ostanke prazgodovinskih prebivalcev so našli na hribu Monte Claro (kultura Monte Claro) in na rtu Sant'Elia (več Domus de Janas).
Karaly () je bil ustanovljen okoli 8./7. stoletja pred našim štetjem kot ena v nizu feničanskih kolonij na Sardiniji, vključno s Tharrosom.Claudian, De Bello Gildonico, IV A.D.: mesto, ki je pred Libijo (Afrika), ustanovil močan Tiro, Karalis se razteza v dolžino, med valovi, z majhnim grbinastim hribom, razprši čelne vetrove. Sledi pristanišču sredi morja in vsi močni vetrovi se ublažijo v zavetju ribnika. (521. Urbs Lybiam contra Tyrio fundata potenti 521. Tenditur in longum Caralis, tenuemque per undas 522. Obvia dimittit fracturum flamina collem. 523. Efficitur portus medium mare: tutaque ventis 524. Omnibus, ingenti mansuescunt stagna recessu) Etimologija toponima ni znana. Skoraj zagotovo ne izvira iz feničanskega jezika, ima pa nekaj podobnosti z drugimi sardinskimi ali maloazijskimi toponimi.M.L.Wagner,La lingua sarda, storia spirito e forma Njegova ustanovitev je povezana s položajem ob komunikacijskih poteh z Afriko kot tudi z odličnim pristaniščem. Feničanska naselbina je bila v Stagno di Santa Gilla, zahodno od sedanjega središča Cagliarija. To je bilo tudi mesto rimskega Portus Scipio, in ko so arabski pirati napadli območje v 8. stoletju, je postalo zatočišče za ljudi, ki so bežali iz mesta. Druge feničanske naselbine so bile najdene na rtu Sant'Elia.
V poznem 6. stoletju pr. n. št. je Kartagina prevzela nadzor nad delom Sardinije in Cagliari je močno zrasel pod njeno oblastjo, kot pričajo velika nekropola Tuvixeddu in drugi ostanki. Cagliari je bil utrjena naselbina v današnji četrti Marina s priloženim svetim območjem v sodobnem Stampaceu.
Sardinija in Cagliari sta prišla pod rimsko oblast leta 238 pred našim štetjem, kmalu po prvi punski vojni, ko so Rimljani premagali Kartažane. Ob rimski osvojitvi otoka ga ne omenjajo, toda med drugo punsko vojno je bil Caralis sedež pretorja Tita Manlija Torkvata, od koder je vodil svoje operacije proti Hampsicori in Kartažanom.Tit Livij xxiii. 40, 41. Včasih je bila tudi glavna rimska pomorska postaja na otoku in rezidenca pretorja.Id. xxx. 39.
Rimljani so zgradili novo naselbino vzhodno od starega punskega mesta, vicus munitus Caralis (tj. utrjeno skupnost Caralis), ki jo omenja Varro Atacinus. Dve mestni aglomeraciji sta se postopoma združili v 2. stoletju pred našim štetjem; temu procesu je morda mogoče pripisati množinsko ime Carales.Attilio Mastino (a cura di), Storia della Sardegna antica, Il Maestrale, Nuoro,2005
Florus ga imenuje urbs urbium ali glavno mesto Sardinije. Predstavlja ga tako, kot ga je zavzel in strogo kaznoval Grakh,ii. 6. § 35. vendar je ta izjava popolnoma v nasprotju z Livijevim poročilom o Grakhovih vojnah na Sardiniji, po katerem so bila mesta zvesta Rimu in je bil upor omejen na gorska plemena.xli. 6, 12, 17. V državljanski vojni med Cezarjem in Pompejem so bili državljani Caralisa prvi, ki so se izrekli za prvega, čemur so kmalu sledila druga mesta na Sardiniji;Julius Caesar Commentarii de Bello Civili i. 30. sam Cezar pa se je otoka dotaknil s svojo floto, ko se je vrnil iz Afrika.Hirt. B. Afr. 98. Nekaj let kasneje, ko je Sardinija padla v roke Menasa, poročnika Seksta Pompeja, je bil Caralis edino mesto, ki se je uprlo, a je bilo po kratkem obleganju zavzeto.Kasij Dion xlviii. 30.
Cagliari je pod Rimskim cesarstvom še naprej veljal za glavno mesto otoka in je dobil status municipija, čeprav ni postal kolonija.Plinij Starejši iii. 7. s. 13; Strabon v. p. 224; Pomponij Mela, ii. 7; Antonine Itinerary pp. 80, 81, 82, etc.
Zahodno od marine na trgu Piazza del Carmine so našli ostanke rimskih javnih stavb. V bližini sodobne Via Roma je bilo območje običajnih stanovanj, na pobočjih Marine pa so bile izrazite bogatejše hiše. Amfiteater je zahodno od Castello.
Krščanska skupnost je v Cagliariju izpričana vsaj že v 3. stoletju, do konca tega stoletja pa je mesto imelo krščanskega škofa. V srednjih desetletjih 4. stoletja je bil škof Lucifer iz Cagliarija izgnan zaradi svojega nasprotovanja obsodbi proti Atanaziju Aleksandrijskemu na milanski sinodi. Cesar Konstancij II. ga je izgnal v puščavo Tebais.Sozomen, Ecclesiastical History, 3.15 and 5.12
Klavdijan opisuje starodavno mesto Karalis, ki se je precej raztezalo proti rtu, katerega projekcija je ščitila njegovo pristanišče. Pristanišče omogoča dobro sidranje za velika plovila. Poleg tega da je le dobro zaščiteno pristanišče, obstaja veliko slanovodno jezero ali laguna, imenovana Stagno di Cagliari, ki meji na mesto in se po ozkem kanalu povezuje z zaliv, za katerega se zdi, da so ga po klavdijskem obdobju v starih časih uporabljali kot notranje pristanišče ali bazen.Claud. B. Gild. 520-24. Rt, ki meji na mesto, je očitno tisti, ki ga je opazil Ptolemaj (), vendar Plinijev rt Caralitanum ne more biti nič drugega kot rt, zdaj imenovan Capo Carbonara, ki tvori vzhodno mejo Cagliarijskega zaliva in jugovzhodno točka celotnega otoka. Takoj ob njem je ležal otoček Ficaria,Pliny l. c.; Ptolemy iii. 3. § 8. ki se zdaj imenuje Isola dei Cavoli ('otok zelja' v italijanščini, Isula de je Càvurus 'otok rakov' v sardinščini).
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva je Cagliari skupaj s preostalo Sardinijo padel v roke Vandalom, vendar se zdi, da je ohranil svoj pomen skozi srednji vek.
Judikat v Cagliariju
Pozneje, pod oblastjo Vandalov, Ostrogotov in nato del Bizantinskega cesarstva, je Cagliari postal prestolnica postopoma neodvisnega judikata (iz latinskega Iudex, guverner in vrhovni sodnik, ki se uporablja v poznem rimskem in bizantinskem obdobju, skupaj s srednjeveško grščino ). Ta država je nastala okoli leta 1020 in jo je strmoglavila republika Pisa leta 1258. Zaradi prekrivanja stavb od leta 800 pr. n. št. ter pomanjkanja arheoloških in zgodovinskih informacij je veljalo, da se je prebivalstvo preselilo v bolj notranja območja ozemlja, vzdolž lagune, v mestu Santa Ilia ali Santa Igia (sodobna San Gilla) in veljalo je, da je bilo starorimsko in bizantinsko mesto zapuščeno, ker je bilo preveč izpostavljeno napadom mavrskih piratov, ki so prihajali iz severne Afrike in Španije. Nedavne študije namesto tega domnevajo, da se bilo glavno mesto Giudicata okoli ceste, ki je vodila proti Sassariju, ki se danes imenuje Corso Vittorio Emanuele II (v sardinskem jeziku Su Brugu, okrožje), čeprav še ni arheoloških potrditev, zlasti o stolnica in palača Judex, uničena po osvojitvi Pisanov.Corrado Zedda, 2017, Il Giudicato di Cagliari: storia, società, evoluzione e crisi di un regno sardoRaimondo Pinna, 2010, Santa Igia. La Città del Giudice Guglielmo, edizioni Condaghes Judikat Cagliarija je obsegal veliko območje ravnine Campidano, Sulcis-Iglesiente in gorskega območja Ogliastra.
11. do 13. stoletje
V 11. stoletju je republika Pisa začela širiti svoj politični vpliv na Judikat Cagliari. Pisa in pomorska republika Genova sta se močno zanimali za Sardinijo, ker je bila odlična strateška baza za nadzor trgovskih poti med Italijo in Severno Afriko.
Leta 1215 je Pisanec Lamberto Visconti, mož Elene iz Gallure, prisilil judikeso Benedetto iz Cagliarija, da mu je dala goro, ki je bila vzhodno od Santa Igie. Kmalu (1216–17) so pisanski trgovci tam ustanovili novo utrjeno mesto, znano kot Castel di Castro, ki se lahko šteje za prednika sodobnega mesta Cagliari.
Leta 1258, po porazu Viljema III., zadnjega kralja Cagliarija, so Pisanci in njihovi sardinski zavezniki (Arborea, Gallura in Logudoro) uničili staro prestolnico Santa Igia. Judikat Cagliari je bil nato razdeljen na tri dele: severovzhodna tretjina je pripadla Galluri; osrednji del je bil vključen v Arborejo; Sulcis in Iglesiente na jugozahodu sta bila dana družini Pisan della Gherardesca, medtem ko je republika Pisa ohranila nadzor nad svojo kolonijo Castel di Castro.
Nekatere utrdbe, ki še vedno obkrožajo sedanje okrožje Castello, so zgradili Pisanci, vključno z dvema preostalima stolpoma iz belega apnenca (zgodnje 14. stoletja), ki ju je zasnoval arhitekt Giovanni Capula. Skupaj z okrožjem Castello je Castel di Castro obsegal okrožja Marina (ki je vključevala pristanišče), kasneje pa Stampace in Villanova. Marina in Stampace sta bila varovana z obzidjem, v nasprotju z Villanovo, kjer so večinoma živeli kmetje.
14. do 17. stoletja V drugem desetletju 14. stoletja je Aragonska krona osvojila Sardinijo po seriji bitk proti Pisancem. Med obleganjem Castel di Castra (1324-1326) so Aragonci pod vodstvom Alfonza IV. Aragonskega zgradili trdnjavo na južnejšem hribu Bonaria.
Ko je utrjeno mesto končno osvojila aragonska vojska, je Castel di Castro (Castel de Càller ali preprosto Càller v katalonščini) postal upravna prestolnica novonastale Kraljevine Sardinije, enega od mnogih kraljestev, ki so sestavljala Aragonsko krono, ki je kasneje nastala pod oblastjo Španskega imperija. Po izgonu Toskancev so okrožje Castello ponovno naselili aragonski naseljenci Bonaria, medtem ko je bilo avtohtono prebivalstvo, kot v preteklosti, skoncentrirano v Stampace in Villanova.
Sardinske kralje, tudi aragonske in kasneje španske kralje je v Cagliariju zastopal podkralj, ki je prebival v Palazzo Regio.
V 16. stoletju so bile utrdbe mesta okrepljene z gradnjo bastijonov, pravice in ugodnosti Aragoncev pa so bile razširjene na vse državljane. Duhovno življenje je bilo razmeroma živahno in v prvih letih 17. stoletja je bila ustanovljena univerza.
18. stoletje