Ind, ki se imenuje tudi reka Sindu (), ali Abāsīn () v Kiber Pakhtunkhvi, je ena izmed najdaljših rek v Aziji. Teče skozi Pakistan, indijsko zvezno državo Džamu in Kašmir in zahodni Tibet. Izvira na Tibetanski planoti v bližini jezera Mansarovar, teče skozi regijo Ladak in zvezni državi Džamu in Kašmir, proti Gilgit-Baltistanu in nato v južni smeri vzdolž celotne dolžine Pakistana, ko se izliva v Arabsko morje blizu pristaniškega mesta Karači v državi Sindh. Skupna dolžina reke je 3180 km. Je najdaljša reka v Pakistanu.
Reka ima skupno prispevno površino večjo 1.165.000 km2. Ocenjen letni pretok znaša približno 207 km3, zaradi česar je enaindvajseta največja reki na svetu v smislu letnega pretoka. Zanskar je njen levi pritok v Ladaku. Na ravnicah je njen levi pritok Čenab, ki ima sam štiri glavne pritoke in sicer Dželum, Ravi, Beas in Satledž. Indovi glavni desni pritoki so Šjok, Gilgit, Kabul, Gomal in Kuram. Začetek v gorski pomladi napajajo ledeniki in reke v Himalaji. Reka podpira ekosisteme zmernih gozdov, ravnic in sušne pokrajine.
Ind tvori delto v današnjem Pakistanu, omenjeno v vedah Rigveda kot Sapta Sindhu in iranskem Zend Avesta kot Hapta Hindu (oba izraza pomenita »sedem rek«). Reka je vir čudenja od antike, s kraljem Darejem, ki je poslal svojega raziskovalca Skilaksa iz Kariande raziskat reko že leta 510 pred našim štetjem.
Etimologija in ime Beseda Indus je romanizirana oblika starogrške besede Indos (Ἰνδός), izposojena iz stare perzijske besede Hinduš, ki je bila vzeta iz sanskrtske besede Sindhu (सिन्धु izgovarjaj [sɪndʱuː]). Beseda Sindhu ali Sindh je še vedno lokalna označba reke Ind. Prvotna sanskrtska beseda Sindhu je združitev dveh besed, sim (regija ali celota ali meja) in dhu (tresti in tresljaj) in pomeni »telo trese voda, reka, potok ali ocean«.
Megasthenesova knjiga Indica je dobila ime po grškem imenu reke Indos (Ἰνδός) in opisuje oficirja Nearha sočasne zapise kako je Aleksander Veliki prečkal reko. Stari Grki so se sklicevali na Indijce (ljudje iz današnje Indije in Pakistana) kot Indói (Ἰνδοί), dobesedno pomeni »ljudje Inda«. Država Indija in pakistanska provinca Sindh dolgujeta svoji imeni reki.
Rigveda in Ind Rigveda (starodavna indijska sveta zbirka hvalnic v vedskem sanskrtu, posvečenih bogovom (deve)) opisuje tudi številne mitološke reke, med njimi eno z imenom Sindhu. Za Rigvedin Sindhu mislijo, da je današnja reka Ind in se v njenem besedilu ponovi 176 krat - 95-krat v množini, bolj pogosto se uporablja v generičnem smislu. V Rigvedi, predvsem v poznejših himnah, se pomen besede zoži in se nanaša na reko Ind, zlasti, ko je na seznamu rek, navedenih v slavospevu Nadistuti sukta. V Rigvedinih hvalnicah je uporabljen ženski spol vseh tam navedenih rek, Sindhu je edina reka zapisana v moškem spolu. Sindhu je videti kot močan bojevnik med drugimi rekami, ki so videti kot boginje in v primerjavi s kravami in kobilami dajejo mleko in maslo
Druga imena V urdujščini, v uradnem jeziku Pakistana, je Ind znan kot درياۓ سندھ (Darja-e Sindh). V drugih jezikih v regiji, je reka znana kot सिन्धु नदी (Sindhu Nadī) v hindujščini, سندھ (Sindh) v šahmuki abecedi, ਸਿੰਧ ਨਦੀ (Sindh Nadī) v gurmuki abecedi, સિંધુ નદી (Sindhu) v gudžaratščini; اباسين (Abāsin, "Oče rek") v paštunščini, رود سند (Nahar al-Sind) v arabščini, སེང་ གེ ་. ་ གཙང་ པོ (Sênggê Zangbo, 'levja reka') v tibetanščini, 印度 (Yìndù) v kitajščini in Nilab v turščini.
Opis
Ind zagotavlja ključni vodni vir za pakistansko gospodarstvo - predvsem žitnico province Pandžab, ki predstavlja večino narodne kmetijske proizvodnje in Sind. Beseda pandžab pomeni »dežela petih rek« in pet rek so Džhelum, Čenab, Ravi, Beas in Satledž, in vse se stekajo v Ind. Ind podpira tudi številno težko industrijo in v Pakistanu zagotavlja glavno oskrbo s pitno vodo.
Izvir Inda je na Tibetanski planoti; reka prične ob sotočju rek Sengge in Gar ter odmaka gorovja Nganglong Kangri in Gangdise Šan (Gang Rinpoče, Kailaš). Ind nato teče severozahodno preko Ladaka in Baltistana v Gilgit, južno od območja Karakoruma. Reke Šjok, Šigar in Gilgit v glavno reko prinašajo ledeniške vode. Ta postopno zavija na jug, kjer prihajajo iz hribov med mestoma Pešavar in Ravalpindi. Ind teče skozi velikanski kanjon, 4500-5200 metrov globok, v bližini masiva Nanga Parbat. Teče hitro skozi regijo Hazara, kjer so ga zajezili z jezom Tarbela. Reka Kabul se izliva v Ind v bližini Atoka. Preostanek svoje poti do morja teče v ravninah Pandžaba in Sindha, kjer tok reke postane počasen in zelo spleten. Tu se Indu pridružita Pandžnad na Mithankot. Za tem sotočjem reka se je reka včasih imenovala Satnad (sat = sedem, nadī = reka), saj je do tu vanjo priteklo sedem velikih pritokov. Mimo Džamšoro se konča v veliki delti na vzhodu mesta Thatta.
Ind je ena od redkih rek na svetu ki pozna plimski val. Indski sistem se v veliki meri napaja iz snega in himalajskih ledenikov, Karakoruma in Hindukuša, gorovij Tibeta, indijskih zveznih držav Džamu in Kašmir ter Himačal Pradeš in Gilgit-Baltistan v Pakistanu. Tok reke določajo tudi letni časi - ta je bistveno manjši v zimskem času, medtem ko so poplave pogoste v monsunskih mesecih od julija do septembra. Obstajajo tudi dokazi o enakomernem premikanju struge reke od pradavnine - ta se je premaknila proti zahodu v slana močvirja Kački Ran v regiji Kutč in sosednje travnike Banni, po potresu leta 1816.70% of cattle-breeders desert Banni; by Narandas Thacker, TNN, 14 February 2002; The Times of IndiaLost and forgotten: grasslands and pastoralists of Gujarat; by Charul Bharwada and Vinay Mahajan; The forsaken drylands; a symposium on some of India's most invisible people; Seminar; New Delhi; 2006; NUMB 564, pages 35–39; ISSN 0037-1947, Listed at the British Library Online
Tradicionalni izvir reke se imenuje Senge Khabab ali »Levja usta«, je trajen izvir nedaleč od svete gore Kailaš, označen z dolgo nizko vrsto tibetanskih stup. V bližini obstaja tudi več drugih pritokov, ki morda tvorijo daljše tokove kot Senge Khabab, vendar za razliko tega, so vsi odvisni od taljenja snega. Reka Zanskar, ki se izliva v Ind v Ladaku, ima večjo količino vode, kot sam Ind pred sotočjem.Albinia (2008), p. 307. »To noč v šotoru [zraven Senge Khabab] prosim Sonmatering, kateri od Indovih pritokov, ki smo jih prečkali to jutro je najdaljši. Vsi od njih, pravi, se začnejo vsaj en dan hoje od tukaj. Bukhar se začne v bližini vasice Jagra. Izvir Lamolasaj je na svetem kraju: tam je samostan Dordžungla, je zelo težka in dolga hoja, morda tri dni in obstaja veliko ostrih skal, vendar je njegova voda bistra in modra, zato je drugo ime pritoka Zom-ču, ki ga Karma Lama prevaja kot 'modro vodo'. Rakmadžang izvira iz temnega jezera imenovanega Črno morje. Je eden od najdaljših pritokov in s tem kandidat za rečni tehnični izvir - je Kla-ču, reko smo prečkali včeraj preko mostu. Znan tudi kot Lungdep Ču, izliva se v Ind iz jugovzhoda in je oddaljen en dan hoje od Darčena. Toda Sonamtering vztraja, da je Dordžungla najdaljši od »treh vrst vode«, ki tečejo v Seng Tsanplo [Levjo reko ali Ind].«
Zgodovina
Na platoju Pothohar (Urdu: سطح مُرتفع پوٹھوہار; tudi Potohar ali Pothvar, znan tudi kot Pandžistan) so blizu pakistanske prestolnice Islamabad odkrili paleolitska mesta s kulturo kamnitih orodij Soan (ca. 500.000 to 125.000 pred sedanjostjo). V antični Gandari (starodavno mesto v kraljestvu Pešavar), blizu Islamabada, je bil pri Mardanu odkrit dokaz jamskih prebivalcev datiran pred 15.000 leti.
Pomembna mesta Indske civilizacije, kot sta Harapa in Mohendžo-daro, segajo do okoli 3300 pred našim štetjem in predstavljajo nekaj največjih človeških naselitev antičnega sveta. Indska civilizacije je bila razširjena po vsem Pakistanu in severozahodni Indiji, z območji gorvodno iz vzhoda reke Džhelum do Roparja (v indijski državi Pandžab) ob zgornjem toku reke Satledž. Obalna naselja so bila razširjena od Sutkagan Dor v bližini pakistansko-iranske meje do Kutča v današnjem Gudžaratu v zahodni Indiji. Obstaja lokacija Indske civilizacije ob Amu-Darji pri Šortughaiju v severnem Afganistanu in Alamgirpurju na reki Hindon, ki sta le 28 km iz Delhija. Do danes je bilo ugotovljeno, več kot 1052 mest in naselij, predvsem v območju reke Ghagar-Hakra in njenih pritokih. Med naselji so bila glavna urbana središča Harapa in Mohendžo-Daro, kot tudi Lothal, Dholavira, Ganerivala in Rakhigarhi. Samo v letih 1990-96 je bilo v dolini Inda odkritih več kot 800 znanih območij ob Indu in njegovih pritokih. Reka Satledž, zdaj pritok Inda, je v harapanskem času tekla v reko Ghagar-Hakra, v porečju, v katerem je bilo več harapanskih naselij kot ob Indu.
Večina znanstvenikov verjame, da so naselbine Gandara grobne kulture zgodnjih Indo-Arijcev cvetele v Gandari od 1700 pred našim štetjem do 600 pred našim štetjem, ko sta bila že opuščena Mohendžo-Daro in Harapa.
Beseda Indija izhaja do reke Ind. V starih časih, se je Indija sprva nanašala na regijo takoj vzdolž vzhodnega brega Inda, a so 300 let pred našim štetjem, grški pisatelji, vključno Herodot in Megastenes (grški etnograf - ok. 350 – 290 pr. n. št.) uporabljala izraz za celotno podcelino, ki sega veliko bolj proti vzhodu.Henry Yule: India, Indies . In Hobson-Jobson: A glossary of colloquial Anglo-Indian words and phrases, and of kindred terms, etymological, historical, geographical and discursive. New ed. edited by William Crooke, B.A. London: J. Murray, 1903
Spodnji del porečja Inda tvori naravno mejo med iransko planoto in Indijsko podcelino; ta regija obsega celotne ali dele pakistanskih provinc Beludžistan, Khiber Pakhtunkhva, Pandžab in Sindh in državi Afganistan in Indijo. Prečkale so jih vojske Aleksandra Velikega, vendar so po tem Makedonci zavzeli zahodni breg in ga povezali v Helenski imperij, nakar so se umaknili po južnem toku reke, kjer se je končala Aleksandrova azijska avantura. Ravnice Inda so kasneje obvladovali Maurijci in nato Kušansko cesarstvo, Indo-grška kraljestva, Indo-Skiti in Heptaliti. Skozi več stoletij so muslimanske vojske Mohameda bin Kasima, Mahmuda Gaznija, Mohameda Ghorija, Timur Lenka in Baburja prečkal reko in napadale notranje regije Pandžaba in še dlje na jug in vzhod.
Geografija
Pritoki Astor, Balram, Beas, Čenab, Dras, Gar, Ghizar, Gilgit, Gomal, Hunza, Džhelum, Kabul, Kuram, Nagar, Pandžnad, Ravi, Satledž, Šigar, Šjok, Soan, Tanubal, Zanskar.
Geologija
Reka Ind hrani indsko podmorsko pahljačo, ki je drugo največje sedimentno telo na Zemlji, s približno 5 milijoni kubičnih kilometrov erozijskega materiala iz gora. Študije sedimenta v današnji reki kažejo, da so gore Karakoruma na severu Pakistana in Indije, najpomembnejši vir materiala, Himalaja zagotavlja naslednji največji prispevek, večinoma prek velikih rek v Pandžabu (Džhelum, Ravi, Čenab, Beas in Satledž). Analiza usedlin iz Arabskega morja je pokazala, da pred petimi milijoni let Ind ni bil povezan s temi rekami, ki so tekle proti vzhodu v Ganges V začetnem delu je pokazala, da sta pesek in mulj iz zahodnega Tibeta dosegla Arabsko morje pred 45 milijoni let, kar pomeni obstoj starodavnega Inda od takrat. Delta tega proto-Inda je bila ugotovljena v Katavaz bazenu, na afganistansko-pakistanski meji.
Ogromne količine erozijskega materiala iz regije Nanga Parbat so v Indu naslednje preusmerjene skozi to območje, zanje mislijo, da so srednja in nižje kamninska skorja na površini.
V novembru 2011 so satelitski posnetki pokazali, da je reka Ind ponovno vstopila v Indijo in hrani puščavi Veliki Kački Ran in Mali Kački Ran, največji slani puščavi na svetu, sezonsko močvirje, in jezero v bližini Ahmedabada, znano kot Nal Sarovar. Obilno deževje je zapustilo porečje skupaj z jezerom Mančar, jezerom Hemal in jezerom Kalri (vsa v današnjem Pakistanu) poplavljeno. Ta incident se je zgodil po dveh stoletjih, ko je reka Ind zelo preusmerila svoj tok proti zahodu po potresu leta 1819 v Kačkem Ranu.
Narava