Ohridsko jezero (makedonsko: Охридско езеро, Ohridsko ezero, albansko: Liqeni i Ohrit ali Liqeni i Pogradecit) je jezero ovalne oblike, ki leži na meji med jugozahodnim delom Severne Makedonije in vzhodnim delom Albanije. Ime je dobilo po mestu Ohrid, ki leži na severovzhodnem delu obale. Znano je po svoji kristalno čisti vodi, ki omogoča pogled do globine 22 metrov. Površina jezera je 358,2 km². Največja širina znaša 16,8 km, dolžina jezera pa je 36,4 km. Dolžina celotne obale je 87,53 km, od katerih je severnomakedonskih 56 km, albanskih pa 31,5 km. Državi si delita površino jezera 248 : 110 km², torej približno v razmerju 7 : 3.
Ohridsko jezero se ponaša z edinstvenimi bogatimi endemskimi živalskimi vrstami. Posebnost jezera je nastala zaradi geografske izolacije in velike geološke starosti.
Obale Ohridskega jezera so bile naseljene že od prazgodovinskega časa. Najstarejše arheološke naselbine izvirajo iz časa 6000 let pr. n. št. Samo na makedonskem delu jezera je odkrito več kot 170 arheoloških najdb.
Zahvaljujoč bogati kulturi skozi zgodovino je bilo Ohridsko jezero in mesto Ohrid leta 1980 proglašeno za svetovno kulturno dediščino, pod zaščito Unesca. Prav tako je bil skupaj s Prespanskim jezerom in okolico leta 2014 razglašen za čezmejni (skupaj z Albanijo) biosferni rezervat po imenom Ohridsko-prespanski biosferni rezervat.
Geografija
Lega jezera je na zahodni strani Dinarskega gorstva globoki in zaprti kotlini. Z vseh strani, še posebej z zahodne in vzhodne strani, ga obkrožajo visoke gore. Na vzhodu je gora Galičica (2255 m), na zahodu pa Mokra Planina in Jablanica (1945 m).
Gladina jezera se nahaja na nadmorski višini 695 metrov, njegova največja globina je skoraj 290 m, medtem ko je povprečna globina le nekaj več kot pol manjša (155 m).
Jezero odmaka okoli 2600 km² in se napaja predvsem iz podzemnih izvirov na vzhodni obali (približno 50 % celotnega dotoka), približno 25 % pa iz rek in neposrednih padavin. V jezero se zliva 40 rek, od tega 23 na albanski in 17 na makedonski strani. Med njimi sta na severu reka Sateska in Črni Drim, ki izvira pri samostanu svetega Nauma nedaleč od meje z Albanijo, južno od Ohridskega jezera iz 45 izvirov, kamor voda priteka po podzemnih kanalih skozi kraško osrčje gore Galičice iz više ležečega Prespanskega jezera. in se po nekaj sto metrih izlije v Ohridsko jezero. Voda zapušča Ohridsko jezero z izhlapevanjem (~40 %) in skozi njegov edini iztok, reko Črni Drim, ki teče proti severu v Albanijo in s tem v Jadransko morje. Črni Drim odteka iz njega pri mestu Struga na severu jezera.
Nastanek Ohridsko jezero skupaj s Prespanskim jezerom pripada skupini Desaretskih jezer, ki izvirajo iz geotektonske depresije v pliocenu (pred 5,3-1,8 milijoni let). S tem ga uvrščamo med najstarejša še obstoječa jezera, podobno kot Bajkalsko jezero, Tanganjiško jezero in jezero Titikaka. Večina drugih jezer je mlajša od 100.000 let, ker se v tem času popolnoma napolnijo s sedimenti. V primeru Ohridskega jezera pa je ta proces domnevno upočasnjen zaradi velike globine in majhnega vnosa usedlin iz filtriranih pomladnih pritokov. Poleg tega je jarek Ohrid-Korča južno od jezera še vedno tektonsko aktiven in bi lahko nevtraliziral učinke sedimentacije z izpodrivanjem. V nasprotju z Ohridskim jezerom pa se je Prespansko jezero verjetno izsušilo že večkrat v svoji zgodovini, kar je posledica njegovega kraškega podzemlja.S. Stankovic, "The Balkan Lake Ohrid and its living world", Monographiae Biologicae, Vol. IX (Uitgeverij Dr. W. Junk, Den Haag, Netherlands, 1960) V letu 2008 so makedonski mediji poročali, da bodo mednarodni strokovnjaki raziskali jezero, da bi ugotovili njegovo starost.
Fizikalne in geokemijske lastnosti Voda na gladini Ohridskega jezera se giblje pretežno v nasprotni smeri urinega kazalca vzdolž obale, kot posledica vetra in rotacije Zemlje, podobno kot Ekmanov pojav, ki ga poznamo v oceanih. Kar zadeva vertikalno izmenjavo vode, je konvektivno mešanje med zimskim hlajenjem prevladujoč proces. Vendar pa je v povprečni zimi mešanih le zgornjih 150–200 metrov jezera, medtem ko je voda pod njim stabilno razslojena zaradi slanosti. Stabilnost zaradi tega gradienta slanosti omogoča dogodke popolnega konvektivnega mešanja le približno enkrat na 7 let.S. D. Hadzisce, "The mixo-phenomenon of Lake Ohrid in the course of the years 1941/42-1964/65 (in German)" (Proceedings of the International Association of Theoretical and Applied Limnology 1966, 16: 134–138)
Tako z vidika koncentracije hranil (4,5 μg L−1 fosforja) kot tudi bioloških parametrov Ohridsko jezero uvrščamo med oligotrofne. Zaradi te oligotrofije in filtriranih izvirskih dotokov je voda izjemno čista s prosojnostjo do globine kar 22 metrov. Ohridsko jezero nima letne globoke izmenjave vode, ki lahko v drugih jezerih povzroči popolno prevrnitev; prav tako ni ponikajočih rek. Kljub temu raztopljeni kisik nikoli ne pade pod ~6 mg L-1.A. Matzinger, M. Schmid, E. Veljanoska-Sarafiloska, S. Patceva, D. Guseska, B. Wagner, B. Müller, M. Sturm, A. Wüest, M. Watzin, V. Puka, T. B. Naumoski (eds), "Lake Ohrid and its watershed, state of the environment report" (Lake Ohrid Conservation Project. Tirana, Albania and Ohrid, Macedonia)
Arheologija in zgodovina jezera Obrežje jezera je naseljeno od prazgodovine. Najstarejše arheološke najdbe izhajajo iz obdobja neolitika, okoli 6000 pred našim štetjem. Samo na makedonski strani jezera so odkrili več kot 170 arheoloških najdišč.
Močvirski habitati Prejšnji obsežni močvirni habitati v bližini Ohridskega jezera so bili izgubljeni zaradi spreminjanja v kmetijska ali urbana zemljišča. Sem spada Struško barje, katerega veliki deli so bili izsušeni za kmetijstvo v 1940-ih in ponovno v 1960-ih, ko je bila preusmerjena reka Sateska.Deutsche Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit (2015) I nitial Characterisation of Lakes Prespa, Ohrid and Shodra/Skadar. Implementing the EU Water Framework Directive in South-Eastern Europe .
Danes je zadnje preostalo pomembno obalno mokrišče ob Ohridskem jezeru barje Studenčište, ki je na vzhodni obali blizu mesta Ohrid. Kljub degradaciji zaradi različnih virov, kot so obsežno odlaganje gradbenih odpadkov, velike spremembe zemljišč, motnje vodnih povezav z Ohridskim jezerom, urbanizacija plaž in izguba pasov trstičja, je barje Studenčište še vedno pomemben blažilnik za preprečevanje evtrofikacije in ključni habitat za biotsko raznovrstnost, vključno z reliktnimi rastlinami in endemičnimi vrstami. Te vrednosti in sorazmerna redkost podobnih habitatov v Severni Makedoniji so spodbudili skupino strokovnjakov, da je leta 2012 priporočila določitev 63,97 hektarjev velikega območja na barju Studenčište za zaščito naravnega spomenika v skladu z makedonsko zakonodajo.Spirovska, M., et al. (2012) Blato-13_02_2012%20%20lektorirano-final.pdf Integrated Study on the State of the Remains of Studenchishte Marsh and Measures for its Revitalization, Dekons-Ema Drustvo za ekoloshki consulting. (Macedonian language)
Spremembe generalnega urbanističnega načrta za Ohrid 2014–2020 pa so vsebovale določbe, da se barje Studenčište izsuši in nadomesti z infrastrukturo za turizem in vodne športe, predlog, ki so mu skupaj z drugimi regionalnimi dogodki nasprotovali številni lokalni in mednarodni strokovnjaki, vključno z Društvom znanstvenikov mokrišč. Strateška okoljska presoja je tudi ugotovila, da noben ukrep razen neizvedbe ne bi mogel zmanjšati neposrednega negativnega vpliva na Studenčište in posrednega negativnega vpliva na Ohridsko jezero, če bi predlagana gradnja potekala na mokrišču.Dr. Borka Kovachevic (2015) Draft Report on the Strategic Environmental Assessment for Changes and Additions to the General Urban Plan for Ohrid. Načrti za izsuševanje območja so bili nato razveljavljeni in makedonska vlada je leta 2018 napovedala, da bo nadaljevala z razglasitvijo Studenčiškega barja za zaščiteno območje in njegovo določitvijo skupaj z Ohridskim jezerom za mokrišče mednarodnega pomena v skladu z Ramsarsko konvencijo. Ramsarski status je bil formaliziran leta 2021, čeprav zaščita barja Studenčište na nacionalni ravni še ni zaključena.
IUCN opredeljuje sanacijo mokrišč kot eno od petih potencialnih potreb po Unescovi naravni in kulturni dediščini Ohridske regije.International Union for the Conservation of Nature (IUCN) (2017) Natural and Cultural Heritage of the Ohrid region 2017 Conservation Outlook Assessment , Gland, Switzerland. Vendar pa bo potencial za obnovo Struškega barja, ki ni bilo vključeno v meje Ramsarskega območja, verjetno zmanjšan z izgradnjo železniškega evropskega koridorja VIII, medtem ko prihodnost Studenčištaa še ni v celoti rešena.World Heritage Centre, ICOMOS and IUCN (2017) Reactive Monitoring Mission Report Natural and Cultural Heritage of the Ohrid Region (Former Yugoslav Republic of Macedonia), World Heritage Centre, Paris, France.
Živalstvo
Ohridsko jezero, merjeno s površino 358 km², je verjetno najbolj biotsko raznovrstno jezero na Zemlji.Albrecht, Christian and Wilke, Thomas: Ancient Lake Ohrid: biodiversity and evolution; in Patterns and Processes of Speciation in Ancient Lakes, Developments in Hydrobiology, Springer Netherlands, 2009, pp 103 to 140. Čeprav je kot tako posebno, je daleč najbolj spektakularna kakovost njegovega impresivnega endemizma. Podobno kot pri Bajkalskem ali Tanganjiškem jezeru so tudi v Ohridskem jezeru endemične vrste, ki pokrivajo celotno prehranjevalno verigo, od fitoplanktona in alg (20 vrst; npr. Cyclotella fottii), do rastlinskih vrst (2 vrsti; npr. Chara ohridana), zooplanktona ( 5 vrst; npr. Cyclops ochridanus), ciprinidnih rib (8 vrst; npr. Pachychilon pictus) do plenilskih rib (dve vrsti postrvi; ohridski kompleks postrvi Salmo letnica in "Belvica" Salmo ohridanus) in končno njena raznolika endemična favna dna (176 vrst; npr. Ochridagammarus solidus), s posebno velikim endemizmom med raki, mehkužci, spužvami in planariji. V porečju Ohridskega jezera je bilo zabeleženih 68 vrst sladkovodnih polžev. Zdi se, da je 73,5 % (50 vrst) celotne favne sladkovodnih polžev endemičnih za porečje Ohridskega jezera. Medtem ko zgoraj navedeni seznam endemičnih vrst temelji na morfoloških in ekoloških značilnostih, nekatere nedavne uporabe molekularno genetskih tehnik poudarjajo razliko favne od običajnih evropskih taksonov, pa tudi starost jezera.H. Salemaa, "Lake Ohrid", in Speciation in Ancient Lakes, eds. K. Martens, B. Goddeeris, G. Coulter (Archiv für Hydrobiologie – Advances in Limnology 1994, 44: 55–64)
Precej presenetljivo je, da se zdi, da eksotične vrste niso glavna težava v Ohridskem jezeru, čeprav so bile zabeležene v majhnih populacijah že več desetletij ali obstajajo v bližnjih rekah ali jezerih. Razlog je zelo verjetno v idealni prilagoditvi endemičnih vrst na specifične razmere v jezeru, kot so nizka razpoložljivost hranil, dobri življenjski pogoji v večjih globinah zaradi visoke prosojnosti vode in vsebnosti kisika ter subakvatski izvirski dotoki, ki zagotavljajo hlad in s kisikom bogato vodo. Skupaj je znanih sedem vnesenih vrst rib iz jezera.
Kljub izjemno visoki stopnji endemizma Ohridskega jezera (na primer tretjina od 21 domorodnih vrst rib in skoraj 80 % od 72 vrst mehkužcev je endemičnih), je v Ohridskem jezeru veliko neendemičnih vrst. To vključuje vrste, ki so mobilne (npr. prek vodnih ptic) ali selitvene, kot je rečna jegulja.M.R. Frogley, R.C. Preece, "A faunistic review of the modern and fossil molluscan fauna from Lake Pamvotis, Ioannina, an ancient lake in NW Greece; implications for endemism in the Balkans", in Balkan Biodiversity: Pattern and Process in the European Hotspot, eds. Huw I. Griffiths, Jane M. Reed, Boris Kryštufek (Springer, 2004)Segers, H.; and Martens, K; editors (2005). The Diversity of Aquatic Ecosystems. p. 46. Developments in Hydrobiology. Aquatic Biodiversity.
Ptice