Sikstinska kapela (latinščina Sacellum Sixtinum; italijansko Cappella Sistina [kapˈpɛlla siˈstiːna]) je kapela v Apostolski palači v Vatikanu in uradna rezidenca papeža. Prvotno znana kot Cappella Magna (velika kapela), kapela dobi ime po papežu Sikstu IV., ki jo je dal zgraditi med letoma 1473 in 1481. Od takrat je kapela služila kot kraj verske in funkcionarne papeške dejavnosti. Danes je to mesto papeškega konklava, procesa, s katerim se izbere novi papež. Slava Sikstinske kapele je predvsem v freskah, ki krasijo notranjost, zlasti na stropu Sikstinske kapele in Michelangelove Poslednje sodbe.
V času vladavine Siksta IV. je skupina renesančnih slikarjev, v kateri so bili Sandro Botticelli, Pietro Perugino, Pinturicchio, Domenico Ghirlandaio in Cosimo Rosselli, ustvarila vrsto fresk, ki prikazujejo Mojzesovo življenje in Življenje Jezusa Kristusa, izravnane z papeževimi portreti zgoraj in trompe l'oeil draperija spodaj. Te slike so bile dokončane leta 1482, 15. avgusta 1483 pa je Sikst IV. daroval prvo mašo v Sikstinski kapeli za praznik Marijinega vnebovzetja, na kateri slovesnost je bila kapela posvečena in posvečena Devici Mariji.
Med letoma 1508 in 1512 je Michelangelo pod pokroviteljstvom papeža Julija II. poslikal strop kapele, projekt, ki je spremenil potek zahodne umetnosti in velja za enega večjih umetniških dosežkov človeške civilizacije.Gardner, Helen (1970) Art through the Ages, p. 469, Harcourt, Brace and World. Robert Coughlan, The World of Michelangelo, Time-Life International, (1966) p. 116 V drugačnem političnem ozračju se je po pustošenju Rima vrnil in med letoma 1535 in 1541 naslikal Poslednjo sodbo za papeža Klemena VII. in Pavla III..Robert Coughlan, p. 127 Slava Michelangelovih slik je v kapelo privabila številne obiskovalce, odkar so bile razkrite pred petsto leti.
Zgodovina Čeprav je znana kot lokacija papeških konklavov, je glavna funkcija Sikstinske kapele Papeška kapela (Cappella Pontificia - duhovniki, ki se udeležujejo verskih obredov v svojih liturgičnih oblačilih ali v oblačilih, ki ustrezajo njihovemu položaju in funkciji), enega od dveh teles papeškega gospodinjstva, ki se je do leta 1968 imenoval Papeški dvor (Pontificalis Aula). V času papeža Siksta IV. v poznem 15. stoletju je Papeško kapelo sestavljalo približno 200 ljudi, med njimi duhovniki, uradniki Vatikana in ugledni laiki. Papeški koledar je med letom predpisal 50 priložnosti, da se mora sestati celotna Papeška kapela. Od teh 50 priložnosti je bilo 35 maš, od tega 8 v bazilikah, na splošno v sv. Petru, udeležile pa so se jih velike kongregacije. Mednje so spadale božične in velikonočne maše, pri katerih je daroval papež sam. Ostalih 27 maš bi lahko imeli v manjšem, manj javnem prostoru, za katerega je bila uporabljena Cappella Maggiore, preden je bila obnovljena na istem mestu kot Sikstinska kapela.
Cappella Maggiore je dobila ime, Velika kapela, iz dejstva, da je bila za vsakodnevno čaščenje v uporabi kot druga kapela, ki sta jo uporabljala papež in njegovo spremstvo. V času papeža Siksta IV. je bila to kapela papeža Nikolaja V., ki jo je okrasil fra Angelico. Cappella Maggiore je zapisana kot obstoječa leta 1368. Glede na sporočilo Andreasa iz Trebizonda papežu Sikstu IV., je bila Cappella Maggiore v času rušenja, da bi naredila prostor za sedanjo kapelo, v ruševinastem stanju s poševnimi stenami.
Sedanjo kapelo na mestu Cappelle Maggiore je zasnoval Baccio Pontelli za papeža Siksta IV., po katerem nosi ime in je bila zgrajena pod nadzorom Giovannina de Dolcija med letoma 1473 in 1481. Zdi se, da deleži sedanje kapele tesno sledijo izvirniku. Po dokončanju so kapelo okrasili s freskami številni najbolj znani umetniki visoke renesanse, med drugim Sandro Botticelli, Domenico Ghirlandaio, Pietro Perugino in Michelangelo.
Prva maša v Sikstinski kapeli je bila 15. avgusta 1483, na praznik Marijinega vnebovzetja, na kateri slovesnosti je bila kapela posvečena in posvečena Devici Mariji.
Sikstinska kapela je ohranila svojo funkcijo do danes in še naprej gosti pomembne službe papeškega koledarja, razen če papež potuje. Obstaja stalni zbor, zbor Sikstinske kapele (italijansko Coro della Cappella Musicale Pontificia Sistina), za katerega je napisano veliko avtorske glasbe, najbolj znano delo pa je Gregoria Allegrija Miserere.Abel Stevens & Floy, James. "Allegri's Miserere". The National Magazine, Carlton & Phillip, 1854. 531.
Papeški konklave
Ena od funkcij Sikstinske kapele je prizorišče volitev vsakega naslednjega papeža v konklavu kardinalskega zbora. Ob konklavu je v strehi kapele nameščen dimnik, iz katerega kot signal spustijo dim. Če se pojavi bel dim, ki nastane s sežiganjem volilnih glasovnic, je bil izvoljen novi papež. Če noben kandidat ne prejme zahtevanih dveh tretjin glasov, kardinali pošljejo črni dim, ki nastane s sežiganjem glasovnic skupaj z mokro slamo in kemičnimi dodatki, to pomeni, da do uspešnih volitev še ni prišlo.Saunders, Fr. William P. "The Path to the Papacy". Arlington Catholic Herald, 17 March 2005. Retrieved on 2 June 2008.
Prvi papeški konklave, ki je potekal na Sikstinski kapeli, je bil konklave leta 1492, ki je potekal od 6. do 11. avgusta istega leta in v katerem je bil izvoljen papež Aleksander VI., znan tudi kot Rodrigo Borgia.
Konklave je kardinalom zagotovil tudi prostor, v katerem so slišali mašo, v katerem so lahko jedli, spali in preživeli čas, ko so jih obiskali služabniki. Od leta 1455 so konklavi potekali v Vatikanski palači; do velike razkola so potekali v dominikanskem samostanu Santa Maria sopra Minerva. Apostolska ustava Janeza Pavla II. Universi Dominici gregis od leta 1996 zahteva, da se kardinali v času papeškega konklava naselijo v Domus Sanctae Marthae (Dom svete Marte, italijansko Casa Santa Marta), vendar naj se še naprej glasuje v Sikstinski kapeli.
Med konklavi so včasih za vsakega kardinala – volivca uporabljali baldahine kot znak enakega dostojanstva. Ko bi novi papež sprejel svojo izvolitev, bi si dal novo ime; v tem času bi drugi kardinali vlekli vrv, pritrjeno na sedeže, da bi spustili baldahine. Do reform, ki jih je uvedel sveti Pij X., so bili baldahini različnih barv, ki so označevale, katere kardinale je imenoval kateri papež. Papež Pavel VI. je popolnoma odpravil baldahine, saj se je v času njegovega papeževanja število zbora tako povečalo, da bi morali sedeti v vrstah po dva proti stenam. Po konklavu, da bi ohranili celovitost marmornih tal Sikstinske kapele, so mizarji namesto rahlo dvignjenega lesenega poda ob leseni klančini v vhodu namestili za tiste kardinale, ki jih je iz takšnih ali drugačnih razlogov treba prevažati v invalidskem vozičku.
Arhitektura Struktura Kapela je visoka pravokotna zgradba, katere absolutne mere je težko določiti, saj so razpoložljive mere za notranjost: dolžina 40,9 metra in širina 13,4 metra.
Njene zunanjosti ne krasijo arhitekturni ali dekorativni detajli, kot je običajno v mnogih italijanskih cerkvah srednjeveškega in renesančnega obdobja. Nima zunanjih fasad ali zunanjih procesnih vrat, saj je vstop vedno potekal iz notranjih prostorov v Apostolski palači, zunanjost pa je vidna le iz bližnjih oken in svetlobnikov v palači. Ugreznjenost in razpokanost zidov, kar je moralo vplivati tudi na Cappello Maggiore, je zahtevala gradnjo zelo velikih opornikov, da bi oprla zunanje stene. Pridobivanje drugih stavb je dodatno spremenilo zunanji videz kapele.
Stavba je razdeljena na tri nadstropja, od katerih je najnižje zelo visoka kletna etaža z več uporabnimi okni in vrati, ki vodijo na zunanje dvorišče. Notranjost je klet močno obokana, da podpira kapelo. Zgoraj je glavni prostor, Sikstinska kapela, obokani strop se dviga na 20,7 metra. Stavba je imela šest visokih obokanih oken na vsaki strani in dve na obeh koncih, od katerih je več blokiranih. Nad obokom je tretje nadstropje s garderobnimi prostori za stražarje. Na tej ravni je bil zgrajen odprt štrleči prehod, ki je obdajal stavbo, podprto z arkado, ki izvira iz sten. Prehod je bil pokrit, saj je stalni vir vode, ki priteče v obok kapele.
Notranjost Sikstinske kapele Splošni proporci kapele uporabljajo dolžino kot mersko enoto. Ta je bila deljena s tri, da dobimo širino, in z dve, da dobimo višino. Ohranjanje razmerja je imelo šest oken navzdol na vsaki strani in dve na obeh koncih. Določena razmerja so bila značilnost renesančne arhitekture in so odražala vse večje zanimanje za klasično dediščino Rima.
Strop kapele je sploščen banjast obok, ki izvira iz stene na ravni izvora okenskih lokov. Ta obok je prečno prerezan z manjšimi oboki nad vsakim oknom, ki razdelijo obod na najnižji ravni v vrsto velikih pendantivov, ki se dvigajo iz plitvih pilastrov med vsakim oknom. Svod oboka je bil prvotno pobarvan v briljantno modri barvi in obarvan z zlatimi zvezdicami, po zasnovi Piermattea Laura de 'Manfredi da Amelia. Tlak je v opus alexandrinum, okrasnem slogu z uporabo marmorja in barvnega kamna v vzorcu, ki odraža zgodnejše proporce v razdelitvi notranjosti in označuje tudi procesijo od glavnih vrat, ki jo je papež uporabljal ob pomembnih priložnostih, kot je Cvetna nedelja.
Zaslon ali transenna v marmorju avtorjev Mino da Fiesole, Andrea Bregno in Giovanni Dalmata deli kapelo na dva dela. Prvotno so ti ustvarili enak prostor za člane Papeške kapele v svetišču blizu oltarja ter romarje in meščane zunaj. Vendar pa se je z naraščanjem števila obiskovalcev zaslon premaknil, kar je zmanjšalo površino za zveste laike. Transenna je pokrita z vrsto okrašenih svečnikov, nekoč pozlačenih in ima lesena vrata, kjer so bila nekoč okrašena vrata iz pozlačenega kovanega železa. Kiparji transenne so zagotovili tudi cantoria ali projekcijsko pevsko galerijo.
Dekoracija
Zgodovina Prva stopnja pri dekoriranju Sikstinske kapele je bila poslikava stropa v modri barvi, posuta z pozlačenimi zvezdami in z okrasnimi obrobami okoli arhitekturnih detajlov pendantivov. To je bilo popolnoma zamenjano, ko je Michelangelo leta 1508 začel delati na stropu.
Od sedanje sheme fresk je najzgodnejši del stranskih sten. Razdeljene so v tri glavne stopnje. Osrednja stopnja sten ima dva cikla slik, ki se dopolnjujejo, Mojzesovo življenje in Življenje Jezusa Kristusa. Leta 1480 jih je naročil papež Sikst IV., izvedli pa so jih Domenico Ghirlandaio, Sandro Botticelli, Pietro Perugino, Cosimo Rosselli in njihove delavnice. Prvotno so potekale po vseh stenah, nato pa so bile zamenjane na obeh končnih stenah.
Projekt je morda nadzoroval Perugino, ki je prišel v kapelo pred Florentince. Verjetno je bilo naročilo Ghirlandaia, Botticellija in Rosellija del projekta sprave med Lorenzom de' Medici, dejanskim vladarjem Firenc in papežem Sikstom IV. Florentinci so začeli delovati v Sikstinski kapeli spomladi 1481.
Pod cikli Mojzesovega in Kristusovega življenja je spodnja raven sten okrašena s freskami v srebru in zlatu. Nad pripovednimi freskami je zgornja stopnja razdeljena na dve coni. Na spodnji ravni oken je Galerija papežev, naslikana hkrati z Življenji. Okoli obokanih vrhov oken so območja, znana kot lunete, ki vsebujejo Kristusove prednike, ki jih je Michelangelo naslikal kot del sheme za strop.
Strop je naročil papež Julij II., naslikal pa ga je Michelangelo med letoma 1508 in 1512. Prvotno je bilo naročilo naslikati dvanajst apostolov na trikotnih pendantivih, ki podpirajo obok; vendar je Michelangelo zahteval proste roke pri slikovni vsebini sheme. Naslikal je serijo devetih slik, ki prikazujejo Božje stvarjenje sveta, Božji odnos s človeštvom in Padec človeka iz Božje milosti. Na velikih pendantivih je naslikal dvanajst svetopisemskih in klasičnih moških in žensk, ki so prerokovali, da bo Bog poslal Jezusa Kristusa za odrešenje človeštva, okoli zgornjih delov oken pa Kristusove prednike.