Ljubljana () (pogovorno slovensko Lublana, italijansko Lubiana, nemško Laibach) je glavno mesto Republike Slovenije. Leži v središču države, v stičišču pokrajin Gorenjske, Notranjske in Dolenjske, ki so nekoč tvorile deželo Kranjsko. Z okoli 295.000 stalnimi prebivalci (2026) na 163,8 km2 je največje in najbolj naseljeno mesto v državi ter središče Mestne občine Ljubljana in osrednjeslovenske statistične regije.
Ljubljana je geografsko, kulturno, znanstveno, gospodarsko, prometno, politično in administrativno središče države, katerega metropolitansko območje šteje več kot pol milijona ljudi ali četrtino prebivalstva Slovenije. Ljubljana je pomembno prometno vozlišče, stičišče mednarodnih avtocest, ki potekajo v štiri smeri (križanje dveh koridorjev-smeri) in železniških prog (5-6 smeri) ter trgovsko središče z največjim nakupovalnim centrom tega dela Evrope (BTC). Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov, njihovih jezikov, šeg in navad.
Ljubljanske prometne povezave, zgoščenost industrije, znanstvene in raziskovalne institucije ter trgovska tradicija so dejavniki, ki so pripomogli k njenemu vodilnemu gospodarskemu položaju. Ljubljana je sedež osrednjih državnih institucij: slovenskega državnega zbora in predsednika Slovenije, slovenske vlade, vseh njenih ministrstev in javne uprave, vrhovnega in ustavnega sodišča, Banke Slovenije itd. Prav tako imajo v njej sedež skoraj vse druge ustanove nacionalnega pomena: Univerza v Ljubljani, ki je največja in najstarejša slovenska univerza in ki vključuje tudi tri umetniške akademije, največja slovenska zdravstvena ustanova – Univerzitetni klinični center, Narodni, Etnografski in Prirodoslovni muzej, Narodna in Moderna galerija, Slovensko narodno gledališče (Drama) ter SNG-Opera in balet, Slovenska filharmonija, Narodna in univerzitetna knjižnica, Radiotelevizija Slovenija, osrednji slovenski kulturni in kongresni center Cankarjev dom, najstarejša delujoča slovenska kulturno-znanstvena ustanova, Slovenska matica, kakor tudi najvišja nacionalna znanstveno-umetniška institucija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) s svojim ZRC, pa tudi večina drugih slovenskih znanstvenih ustanov in inštitutov, med katerimi je največji in najpomembnejši Institut Jožef Stefan. Že od leta 1810 ima Ljubljana Botanični vrt, ki je najstarejša neprekinjeno delujoča kulturna in izobraževalna ustanova v mestu. V Ljubljani je tudi edini javni živalski vrt v Sloveniji ter največje slovensko pokopališče – Žale. Že od leta 1461 je Ljubljana tudi sedež osrednje oziroma največje slovenske rimskokatoliške (nad)škofije in tudi metropolije, od 2006 le še ene izmed dveh na ozemlju Slovenije. V Ljubljani sta mdr. še evangeličanska in pravoslavna cerkev ter edina džamija v državi.
Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanovili Argonavti oziroma starogrški junak Jazon, ki naj bi kralju Aitesu ukradel zlato runo, nato pa s tovariši zbežal pred zasledovalci na ladji Argo, potoval čez Črno morje ter nato po Donavi in Savi prišel vse do Ljubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse do Jadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru na barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi v ljubljanskem mestnem grbu, vendar šele od baročnega obdobja naprej.
Etimologija thumb|right|Posnetek listine iz 1146 s slovansko-romanskim poimenovanjem Luwigana (izgovor Lubijana)
Izvor imena Ljubljana ni pojasnjen, a obstaja več hipotez. Po eni razlagi ime izvira od staroslovanskega vodnega božanstva Laburusa,O LjubljaniLuka Repanšek. Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora. Založba ZRC SAZU. 2016. str. 43, 45, 47. ISBN 978-961-254-964-0. medtem ko etnolog Robert Vrčon trdi, da je beseda prišla iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja (aluviana), nekateri pa so mnenja, da izhaja iz nemškega Laubach (mlačen potok). Podobnost z besedo ljubljena, ki jo je prvi izpostavil Anton Tomaž Linhart, je ljudskoetimološka, vendar dobro sredstvo za prepoznavnost, saj že ime države Slovenija nosi v sebi angleško besedo »love« ali ljubezen.
Ena od možnih etimoloških razlag je, da je mesto prek nemščine dobilo ime po reki Ljubljanici. V srednjem veku se je tako za reko kot za mesto uporabljal staro nemški izraz Laibach – stoječa voda, ki povzroča poplave. Ime je bilo v uradni uporabi do leta 1918. Drugi etimologi so nekoč razlagali, da je ime Ljubljana nastalo iz substratnega imena leubgh, ki je označeval lobanjo, in to po obliki hriba, na katerem stoji Ljubljanski grad.Od Oćenaša do Pizdine: pomen slovenskih krajevnih imen . Intervju s Pavlom Merkujem. Mladina št. 50 (2006). Sodobna etimologija se razlag iz substratnih imen, sposojenih od staroselcev, izogiba. Silvo Torkar in Marko Snoj v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen tako razlagata etimologijo imena Ljubljana iz osebnega imena Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana.Maja Prijatelj: Detektivka o miselnih vzorcih naših prednikov. Intervju s prof. dr. Markom Snojem, avtorjem Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen. Polet, 10. december 2009. Ime Ljubovid se je baje skrajšalo v Ljubid, iz tega je tvorjeno vodno (rečno) ime Lubidja, iz česar se je razvilo vodno ime Ljubija (ki se danes uporablja kot ime za desni pritok Ljubljanice zahodno od Vrhnike), to pa se je morda dodatno skrajšalo v Ljuba. Prebivalci naselbine ob reki z imenom Ljub(ij)a so se imenovali Ljubljane, kar je prešlo v današnji izraz Ljubljana, ki ga je mogoče pojmovati bodisi kot kolektiv (besede, ki izražajo kolektivnost, imajo v slovenščini pogosto končnico -na, npr. družina, dvorana, občina) ali kot rezultat jezikovne asimilacije. Torkarjeva razlaga temelji na dejstvu, da so zaselke in reke pogosto imenovali po tamkajšnjih naseljencih.
Simbol mesta je iz okrasja baročnega grba povzeti Ljubljanski zmaj. Simboliziral naj bi moč, pogum in veličino. Naslikan je bil kot dekoracija na grbu, in sicer nad utrdbo, ki predstavlja utrjeno srednjeveško mesto. Več stoletij kasneje je bil štirikrat materializiran na Zmajskem mostu, ki velja za najlepši most, odmev dunajske secesije. Ljubljanski zmaj je bil dolgo le okrasek na vrhu grba, od baroka dalje pa na njem močno izstopa. Zmaja je v grb med prvimi postavil Valvasor. Predstavljal naj bi simbol čuječnosti. Prej je bilo v grbu le utrjeno mesto z obzidjem na treh gričih. Obzidje je v grbu, na račun zmaja, manjše.
Zgodovina
Prazgodovinske naselbine Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so na mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, ki jih imenujemo drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Arheološke najdbe kulture žarnih grobišč na grajskem griču, okoli SAZU in vse do Kazine potrjujejo večjo naselbino na območju Ljubljane. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik.
Emona
thumb|Emonec na Kongresnem trgu Prva naselbina staroselcev je nastala najprej na robu Prul pod grajskim gričem. Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) pa je nastala na področju med Prešernovo in Vegovo ulico, severno od Mirja, verjetno na lokaciji začasnega vojaškega tabora, ki ga je zgradila XV. legija Apollinaris. Hildegard Temporini, Wolfgang Haase, Aufstieg und Niedergang der römischen Welt, de Gruyter, 1988, ISBN 3-11-011893-9 Books, str. 343 Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z zidanim obzidjem. Naselje je bilo strateška postojanka in je odigralo pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane, opremljene z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem. V mesto je bilo speljanih več vodovodov. Boljše hiše so imele pobarvane stene večjih sob in mozaične tlake. Emona se je razvila v pomembno zgodnjekrščansko središče s škofijo in z razvito trgovino. Mesto je imelo že pred rimskim obdobjem tudi svoji vodni božanstvi, Ekorno in Laburusa,Šašel-Kos 1997, str. 127-131. ki so ju častili na Barju.
Nastanek in vzpon srednjeveške Ljubljane S propadom zahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so te kraje pustošili še Vzhodni Goti in Langobardi.Daniel Mallinus, La Yougoslavie, Éd. Artis-Historia, Brussels, 1988, D/1988/0832/27, str. 37-39. Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvod Spanheimov. Poimenovanje Luwigana kot predhodnik današnjega imena se prvič pojavi leta 1144. V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra: Stari, Mestni (prvi obzidan) in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovale gotske cerkve s svojimi zvoniki. S pridobitvijo mestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar, mesto pa je sčasoma prevzelo primat Kranju in KamnikuEnciklopedija Slovenije, VI, 223 ter postalo glavno mesto dežele Kranjske.
Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl. Ko ga je porazil Rudolf Habsburški, je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali v Laibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije pri cerkvi sv. Nikolaja postala stolno mesto. Habsburška vladavina je z izjemo časa Ilirskih provinc (1809 do 1813), Ljubljana je bila njihova prestolnica, zdržala vse do konca prve svetovne vojne.
Uveljavljanje v umetnosti thumb|Pristanišče na Bregu (1765) V 15. stoletju se je Ljubljana uveljavila tudi s sodobnejšo arhitekturo. Po potresu leta 1511 so mesto obnovili v renesančnem slogu in ga na novo obzidali.
V 16. stoletju je imela Ljubljana približno 5000 prebivalcev, od katerih je okoli 70 % kot materni jezik govorilo slovenščino, preostali pa večinoma nemščino. Kmalu po izidu prvih slovenskih tiskanih knjig (Trubarjevega Abecednika in Katekizma, 1550) je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo (natisnjena v Wittenbergu), Adam Bohorič pa izdal več slovenskih slovnic. V tistem času je Ljubljana dobila prvo srednjo šolo, javno knjižnico in tiskarno. Ljubljana je tako postala središče slovenskega protestantizma in s tem tudi kulture. Sledili sta ponovna prevlada katoliške cerkve ter protireformacija.