Piran (; ) je obmorsko mestno naselje v Slovenski Istri, na slovenski strani Piranskega zaliva.
V Piranu je sedež istoimenske občine, župnije in upravne enote (ta ima izpostavo tudi v Luciji), kakor tudi Pristaniške kapitanije ter Mednarodnega pomorskega mejnega prehoda.
Mestno naselje se nahaja v neposredni bližini Portoroža, ob Piranskem zalivu, na samem koncu polotoka, ki se končuje v rtu Madona. Naselje se nahaja na območju, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti, zato je poleg slovenščine v občini uradni jezik tudi italijanščina.
Etimologija Ime naselja je verjetno grškega izvora, in sicer iz posmostaljenega srednjegrškega pridevnika πυρρανoς 'rdeč', s čimer so poimenovane rdečkaste flišne kamenine na področju Pirana. Manj verjetne so starejše razlage, da ime izhaja iz nekega ženskega grškega osebnega imena Πυρρα, keltsko pyrn, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz bior-dun v pomenu 'vrh hriba' ali iz lat. pirus v pomenu 'hruška'. Ena od še nepreverjenih teorij o poimenovanju naselja domneva, da se le-to nanaša na Svetega Pirana (:en:Saint Piran), zavetnika Cornwalla, katerega rodbina je imela grb, oblikovno skoraj identičnega piranskemu. Nekateri pa izvor imena pripisujejo svetilnikoma, ki sta z ognjem osvetljevala vhod v pristanišče. Pyros je grška beseda za ogenj. V starih listinah se naselje omenja v začetku srednjega veka v latinščini kot Pyrrhanum , približno leta 670 Piranum, Piranom, ex Pirano, 933 de Pirano, 974 Pranum, in 1282 Piranum.
Zgodovina thumb|right|250px|Piran na sliki Lea von Klenzeja iz leta 1831, hrani Thorvaldsenov muzej V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo, tako da so pirančani leta 1274 sprejeli svoj statut. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk vse do leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte Beneško republiko zasedel in razpustil, del njenega ozemlja pa s pogodbo iz Campa Formia priključil Avstriji.
Po propadu Beneške republike je Piran za kratek čas spadal pod Napoleonovo Francijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini leta 1812 prišlo do pomorske bitke med angleškimi in francoskimi bojnimi ladjami, znane kot bitka pri Piranu. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.
Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterlooju je Piran po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Piran je tedaj spadal pod Avstrijsko primorje, deželo Istro. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra v okviru kraljevine Italije, vse do njene kapitulacije leta 1943. Do konca druge svetovne vojne je bila del okupacijske operativne cone Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) Wermachta, vojaških enot Tretjega rajha.
Po vojni, med letoma 1945 in 1954, je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskimi sporazumi, ki sta jih podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je Piran postal slovensko obalno mesto.
Zavetnik mesta je sveti Jurij.
Prebivalstvo in jeziki Staro mestno prebivalstvo je bilo od razpada Rimskega imperija večinoma latinizirano, pod vplivom Benetk pa je šele v novem veku prevladal istrobeneški govor. V okolici obalnih mest in v notranjosti severne Istre, so že od 10. stoletja živeli večinoma Slovenci, ki so se postopoma doseljevali tudi v mesto, vendar pa na etnično podobo Pirana niso imeli velikega vpliva.
Podnebje Podnebje v Piranu je submediteransko, podtip obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), za katero so značilna dolga in vroča poletja ter sorazmerno mile zime. Povprečne januarske temperature so višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Morje v Piranskem zalivu je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C). Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov, največ jih pade jeseni, nekaj tudi zgodaj spomladi. Nekdaj značilna burja ni več tako pogosta, vseeno pa občasno sunki, predvsem iz smeri Trsta, dosežejo hitrosti tudi preko 100 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako lahko nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane ali juga, ki sta značilna za obmorski del Slovenske Istre, posebej v povezavi z visoko plimo.
Občina Piran Na rtu Ronek je občina Piran mejila na ozemlje sosednje Izole, na drugi strani Piranskega zaliva, na rtu Savudrija pa na Občino Umag. Po letu 1954 je območje nekdanje občine Piran, od Kaštela do Savudrije, bilo dodeljeno LR Hrvaški.
Gospodarstvo Naravne gospodarske danosti Pirana so obmorska lega in rodovitno zaledje, čedalje bolj pa se uveljavlja turizem. Morje je omogočalo ribolov in pomorsko trgovino, zaledje pa pridelavo sadja (grozdje, olive) ter vrtnin. Čeprav so Benetke v tem delu Jadrana nadzirale ves trgovski promet, se je Piran vanj uspešno vključil. To je omogočala proizvodnja kakovostne soli v solinah pri Sečovljah, Strunjanu ter nekdanjih v Luciji, deloma tudi vina in oljčnega olja.
Ob razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) je bil Piran hkrati z drugimi istrskimi mesti oškodovan v trgovskem pogledu, kar je zavrlo njegov razvoj. Piransko gospodarstvo je še naprej temeljilo na poljedelstvu, ribištvu in proizvodnji soli, predvsem v sečoveljskih solinah, ki so bile edine primerne za preobrazbo v modernejši obrat. V Bernardinu je delovala Piranska ladjedelnica, ki je bila kasneje preseljena v Izolo.
Solinarstvo Pomen solin Na območju današnje občine Piran (veliko manjše od nekdanje), so bile v preteklosti razvite različne gospodarske dejavnosti, prednjačile pa so kmetijstvo, ribištvo, pomorske dejavnosti, trgovina in solinarstvo. Solinarstvo in trgovina s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih mestnih statutih, tudi v tistem iz leta 1274. Pod zgodovinskim pojmom »Piranske soline« moramo danes razumevati tako Sečoveljske soline, Strunjanske soline, kot tudi nekdanje soline Fazan v Luciji. 250px|thumb|desno|Sečoveljske soline leta 1901 Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v 80. letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo oblast Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga razvili v solinah na otoku Pagu. Paški solinarski mojstri so na piranskih solnih poljih uvedli drugačne kristalizacijske bazene t.i. kavedine, v katerih so odtlej na dnu pripravljali in vzdrževali posebno sedimentno plast, sestavljeno iz alg, sadre in solinskega blata, imenovano petola. Ta je omogočila pridobivanje čiste in značilno bele piranske soli. Zaradi strateškega pomena soli (tudi pri izdelavi smodnika), velike proizvodnje in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli, o čemer priča tudi oznaka priveza piranskih ladij na obalni promenadi Riva degli Schavoni v Benetkah.
Konec 14. stoletja je visoki urad v Benetkah Magistrato dei sali dovolil piranski komuni in njenim solinarjem, da so lahko pridelali 3.500 modijev soli letno. Na posamezno »solno polje« je bilo dovoljeno pridelati 2 modija soli, kar v današnjih utežnih enotah pomeni približno 1940 kilogramov. Iz razpoložljivih arhivskih dokumentov lahko sklepamo, da so imeli v piranski komuni kar 1.750 kristalizacijskih bazenov, Beneška republika, imetnica monopola, pa je nadzirala prodajo soli na svojem ozemlju. Z lokalnimi komunami je sklepala pet ali desetletne pogodbe, imenovane Mercati dei sali, s katerimi je urejala vse dejavnosti v zvezi s soljo ter delitev pridelka in zaslužka. Najstarejša tovrstna pogodba, ki je ohranjena v piranskem arhivu, je iz leta 1375. Količina pridelane soli se je v naslednjih obdobjih večala. Piranski komuni je v obliki dajatev pripadalo 1/7 pridelane soli.
Delo v solinah nekoč obroba|thumb|250px|desno|Pogled na Sečoveljske soline s polotoka Seča leta 1898, ko je v solinah še bilo več kot 400 hiš thumb|right|250px|Solna polja Sečoveljskih solin danes Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so solinarji v solinah gradili hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v sezoni pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnem predelu solin »Lera«, kjer so v začetku 20. stoletja v obdobju Avstro-Ogrske spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na opuščenem delu Sečoveljskih solin, imenovanem »Fontanigge«, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat sedanjemu krajinskemu parku.
Meščani so se v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Pred poletjem so se s svojimi plovili odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen. Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in za delo na solinah. V kleteh so skladiščili pridelano sol, v sobicah v nadstropju so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu izven hiše. Kratek izsek nekdanjega življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva (dislocirana enota Pomorskega muzeja Piran), kjer si je mogoče ogledati obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli. Za soline v Sečovljah, Strunjanu in nekdanje v Luciji so bile značilne tudi vetrne črpalke, ki so jih solinarji začeli uporabljati v prvi polovici 19. stoletja. Z njihovo pomočjo so izkoriščali moč vetra in prečrpavali vodo iz nižjih v višje predele ter si tako olajšali delo in povečali učinkovitost.
Ohranjanje tradicije Povezanost Pirana s solinami je vsaj simbolna še danes. piranska občina se s svojimi solinami uvršča Slovenijo v krog tistih mediteranskih držav, v katerih se v enem delu še vedno na dokaj tradicionalen in naraven način pridobiva sol iz morske vode, zgolj s pomočjo sonca, vetra in truda solinarjev. Promet Avtobusne povezave V Piranu se nahaja avtobusno postajališče, lokalna avtobusna postaja (tudi za Portorož) je v Luciji. Od tam vozijo avtobusi, ki v mestnem prometu redno povezujejo Piran s Portorožem in Strunjanom, v lokalnem pa tudi z Izolo in Koprom. S postajališča v Piranu so urejeni občasni avtobusni prevozi do Bolnišnice Izola, z avtobusne postaje v Luciji pa v nekatere vasi oz. naselja v Šavrinskem gričevju oz. v zaledju Slovenske Istre.
S Portorožem in Lucijo je bil Piran v letih 1909-1912 povezan s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj.
250px|thumb|desno|Piranski tramvaj na Tartinijevem trgu
Mestne četrti V zgodovinskih italijanskih mestih, pa tudi tistih pod upravo Beneške republike ali s pretežno italijansko govorečim prebivalstvom, je bilo v rabi več različnih poimenovanj mestnih predelov ali rajonov.
Kontrada (ital. Contrada) [kontràda] je prvotno pomenila mestno ulico, nato pa še vse njeno območje, znane so npr. kontrade v Sieni, kjer so prebivalci kontrade še danes močno povezani tudi z lokalno podružnično cerkvijo oz. njenim zavetnikom.