Bôhinj je splošno poimenovanje dela Gorenjske, ki geografsko obsega zgornjo in spodnjo Bohinjsko dolino, Nomenjsko dolino ter območje ob Bohinjskem jezeru na jugovzhodnem delu Julijskih Alp. K Bohinju prištevamo še nekaj višje ležečih naselij, kot so Koprivnik, Gorjuše in Nemški Rovt, ter pripadajoče gore in planine naštetih enot. Upravnopolitično Bohinj pokriva Občina Bohinj, katere sedež je v Bohinjski Bistrici.
Tako je Bohinj opisal Julius Kugy v svojem delu Julijske Alpe v podobi: »Bohinjska dolina - dolga odprta kotlina, skozi katero se pretaka v skalah rojena Savica s svetlo zelenimi vilinskimi vodami, sočnimi travniki z idiličnim čarom, iz tihega miru pozdravljajoče prijazne vasi, okrog gore slikovitih obrisov, zavite v temne smrekove gozdove, v višavah na oblakih praznični prestol Triglava.«
Etimologija thumb|500px|right|Bohinjsko jezero Ime Bohinj naj bi bilo staroselskega izvora. Izvor imena ni točno pojasnjen, obstaja pa več ljudskih, neredko humornih razlag. Ime Bohinj naj bi izhajalo iz besede bohati, kar pomeni 'kuhanje oglja'. Ker je bilo oglarjenja v časih železarstva v Bohinju zelo veliko, naj bi zaradi tega celotno območje dobilo tako ime.O izvoru imena Bohinj. Zgodovina.eu. Janez Mencinger je v Moji hoji na TriglavMoja hoja na Triglav. Wikivir. zapisal, da ime Bohinj izhaja iz poganskih časov. V bohinjsko zakotje naj bi se po izročilu zatekli pregnani poganski bogovi: »Poganski bogovi ... so nadeli svojemu novemu domišču iz same hvaležnosti ime Boginj: dom bogov«Cvetek 2005, str. 179–216. Valentin Vodnik, ki je služboval na Koprivniku, je hudomušno zapisal, da Bohinj gotovo pride od bolh, ki so ga nekoč močno opikale v planinski koči na Goreljku. Naslednja je humorna pripoved o nekem Nemcu, ki so ga pripeljali v Bohinj. Čudno se mu je zdelo, da ga vodijo v tako odmaknjene kraje, zato je neprestano spraševal: Wohin? Wohin? (Kam? Kam?) Bohinj bi lahko dobil ime po stari vrsti bohinjskega sira, ki so ga izdelovali domačini, še preden so jih Švicarji naučili izdelovati bohinjski sir. Imenoval se je boh in je smrdel skoraj tako kot móhant. Razlagalna pripovedka pravi, da je takrat, ko je Bog ljudem delil svet, pozabil na peščico ljudi, ki je stala ob strani, se ni prerivala ter oglašala. Ker so bili tako potrpežljivi in skromni, so se mu zasmilili. Zato jim je odstopil najlepši svet, ki se zato zdaj imenuje Bohinj. »Bohinj pride od Boga, ker Bohinjci Bogu Boh rečemo«.
Zgodovina Naselitev Bohinj je zelo staro poselitveno območje. Poljedelstvo je bilo zmeraj bolj skromno, prebivalci so živeli predvsem od pašništva. Travniki v dolinah so dajali dovolj sena za zimo. Da seno v tem predelu, kjer je obilo dežja, ne bi gnilo, so si omislili kozolce, ki so v Evropi posebnost – namreč kozolce dvojnike (»toplarje«), v katerih je obenem veliko prostora za spravljanje kmetijskega orodja. Cela skupina takih slikovitih, rokodelsko spretno narejenih stavb stoji ob gručasti vasi Studor v Zgornji Bohinjski dolini.
Bohinj je bil naseljen že v bronasti dobi, o čemer pričajo arheološke najdbe. Zametki bohinjskih vasi so oblikovali v obdobju železne dobe, ki je hkrati tudi začetek bohinjskega železarstva, saj so bila tu nahajališča bobovca, železove rude, ki so omogočala preživetje številnim rodovom. Najstarejše naselbine v Bohinju segajo v 7. stoletje pr. n. št. Na Ajdovskem gradcu (vzpetina vzhodno od Bohinjske Bistrice) so bile izkopane številne najdbe. Tu je najdišče poznorimske oz. zgodnjekrščanske naselbine, ki je najbolj raziskana iz tistega časa na Slovenskem. France Prešeren je v Krstu pri Savici semkaj postavil prizorišče zadnjega boja med Črtomirjem in Valjhunom, čeprav ni izpričana v zgodovinskih virih.
Srednji in novi vek V obdobju fevdalizma je območje Bohinja spadalo pod fevdalno upravo Knezoškofije Brixen na Južnem Tirolskem. Brixenški škofje so imeli tudi namen zgraditi samostan v Bohinju, a tega nikoli niso storili. Bohinj je bil del Brixenške Knezoškofije vse do nastanka Ilirskih provinc.
Leta 1906 je bila zgrajena Bohinjska proga kot del strateške železnice Neue Alpenbahnen, ki povezuje Južnonemške dežele s Trstom. Bohinjska proga je poimenovanje za odsek železnice med Jesenicami in Gorico. Ob odprtju proge je Bohinj obiskal tudi takratni prestolonaslednik cesarske krone Franc Ferdinand.
Prva svetovna vojna Prva svetovna vojna se je za Bohinjce začela leta 1915, ko je Italija vstopila v vojno in se je odprla krvava soška fronta. Bohinj je postal zbirališče vojakov in materiala za fronto med Batognico in Mrzlim vrhom v Krnskem pogorju. Od železnice v Bohinjski Bistrici je do Ukanca vodila ozkotirna železnica, ki so jo zgradili konec leta 1915. Od tam so sprva vagone vlekli s konjsko vprego, leta 1917 pa so progo elektrificirali. S konji so od končne postaje tovorili preko Komne do Bogatinskega sedla. Jeseni leta 1915 so zgradili sistem žičnic. Tako so ves material lahko pripeljali do neposrednega zaledja bojišča na Krnu in Mrzlem studencu. V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča in več barakarskih naselij.
Druga svetovna vojna O drugi svetovni vojni na področju Bohinja priča 64 partizanskih obeležij.Seznami spomenikov po občinah: Bohinj. Wikiverza. Na Žlanu je spominska plošča Francu Podlipniku, ki so ga kot prvega talca iz teh krajev ustrelili v Dragi pri Begunjah 9. 8. 1941. Deset talcev so Nemci ustrelili 26. 6. 1943 v Soteski. Po Pokljuki in v gorah nad njo so raztreseni spomeniki padlim partizanom: komandantu Jeseniškega odreda Poldetu Stražišarju in Ivanu Bernardu pod Srenjskim prevalom, bitki Triglavske divizije na Rudnem polju, štirim žrtvam na Uskovnici, ki jo je okupator požgal 11. 11. 1944, partizanski bolnici v Konjski dolini, 87 padlim partizanom Prešernove brigade 15. 12. 1943 na Goreljku. Na Gorjušah in Koprivniku je devet obeležij: mdr. Janezu Strgarju in Feliksu Bezniku, Janezu Staretu, Vladimirju Kolarju. Plošči prvoborcu Jožetu Ažmanu in Janezu Zupanu na Noménju so ukradli. Na bohinjskem delu Jelovice so spomeniki spopadu Cankarjevega bataljona z nemškimi policisti na Mošenjski planini 13. 1. 1942, v katerem je obležalo 12 partizanov, spopadu na Lipniški planini 9. 9. 1942, ko je padlo 28 partizanov, na Martinčku je obeležje enajstim 21. 5. 1944 pobitim ranjencem, spomenik je tudi na Rovtarici.
V Spodnjih Bohinjskih hribih je plošča 29. 6. 1944 na Komni padlemu Mateju Koblarju, na planini Bareča dolina je 9. 11. 1942 padel prvoborec Florjan Majhen, na Ravnah pa 10. 9. 1944 Jože Štendler. Sredi vsakega večjega kraja v Bohinju je osrednji spomenik NOB z imeni padlih domačih partizanov, internirancev in talcev: v Bohinjski Bistrici, Studôru, Srednji vasi, Kamnjah, Bohinjski Češnjici, Spodnjem Podjelju, na Ravnah, na Nemškem Rovtu, na Jereki, na Koprivniku in na Gorjušah. Pri vstaji v Bohinju je bil osrednja osebnost športnik Tomaž Godec, ki so ga pokončali leta 1942 v Mauthausnu. V njegovi rojstni hiši v Bohinjski Bistrici je muzej zgodovine Bohinja, ki se imenuje po njem, v kraju pa ima tudi dve spominski plošči. Na Vojah, kjer je deloval Jeseniško-bohinjski odred, je 13. 3. 1942 padel Avgust Gašperin, v NOB sta padla tudi njegova dva brata; vsi trije imajo spominsko ploščo v Stari Fužini. Planinsko kočo na Vojah so poimenovali po bohinjskih prvoborcih, planinska koča na Uskovnici pa je "planinska koča jeseniško-bohinjskega odreda".
Na pokopališču v Bohinjski Bistrici je partizansko grobišče z 22 nagrobniki.
Naravna dediščina Živalstvo in rastlinstvo
V Bohinju raste preko 1000 različnih rastlinskih vrst. Spadajo v alpsko apneniško floro, ki je med najbogatejšimi v Evropi. Nekatere rastlinske vrste rastejo samo v Bohinju in so tako dobile ime po Bohinju ali Triglavu: Zoisova zvončnica (Campanula zoysii), triglavski svišč (Gentiana terglouensis) …
Živalstvo v Bohinju je prav tako pestro. Pestrost živalskih vrst je posledica velike višinske razlike, vpliva Sredozemskega morja in geološke podlage. Med vretenčarji so posebni znani planinski orel, veliki petelin in ruševec. Med divjadjo je najbolj značilna in številna vrsta gamsa.
Naravne znamenitosti thumb|Jezero thumb|Slap Savica thumb|Planina v Lazu Bohinjsko jezero je največje slovensko stalno jezero, dolgo 4100 m, široko 1200 m, najgloblje 45 m in premore kar 100 milijonov m³ vode. Je tektonsko ledeniškega nastanka. V njem živi 65 vrst alg in vsaj 15 vrst rib – potočna postrv (Salmo trutta), menek (Lota lota), klen (Leucius cephalus), pisanec (Phoxinus phoxinus), jezerska zlatovčica (Salvelinus alpinus), potočna postrv, ostriž, šarenka, rdečeperka, lipan, koreselj, som, blistavec, kapelj … V zadnjih 20 letih se je število vrst rib v Bohinjskem jezeru potrojilo iz več ali manj znanih razlogov, kot so nekontrolirani vnosi neavtohtonih rib v jezero. Izvir in slap Savice je kraški izvir, kjer prihaja Savica ob normalnem vodostaju na dan na nadmorski višini 836 m. Velik slap pada 71 m globoko v tolmun. Na nadmorski višin 790 m je še en izvir, t. i. mali slap. Ob zelo nizkem vodostaju veliki slap usahne in takrat odvaja vso podzemno vodo mali slap. Voda nato teče po strugi Savice in se izliva v Bohinjsko jezero. V reki Savici živi 5 vrst rib: potočna postrv, šarenka, lipan, menek in klen. Izvir potoka Bistrica, je ena od popularnih izletniških točk. Grmečiški slap je eden najlepših manjših slapov z majhnim globokim jezercem v podnožju. Mogočen razpenjen vodni pramen brez prestanka pada z roba okrog 8 m globoko. Nad tem slapom se zvrsti še več manjših slapov v koritu Grmečice. Slapova Ribnice, visoka 11 in 15 m, v spodnjem delu korit Ribnice. Slapovi so težko dostopni. Slap Govic je kraški bruhalnik z bruhajočim slapom ob velikih deževjih in je eden manjših pritokov Bohinjskega jezera. Ob močnih nalivih se voda podzemnega jezera dvigne, se po rovu prebije skozi vhod in v močnem bobnečem slapu pada proti jezeru. Opazimo ga na severni strani jezera na pobočjih Pršivca. Slap Mostnice je 21 m visok slap v zatrepu doline Voje in korita Mostnice – okoli 2 km dolga in do 20 m globoka korita med Vojami in Staro Fužino. Slap Peračica, Bohinj je 102 m visok slap pri Logu med Bitnjami in Nomnjem Soteska Save, tik za hotelom Kompas, dolga približno 1 km. Ledeniške morene (bočne, talne in čelne) so lepo ohranjene iz zadnjih stadijev poledenitve. Črna prst je najvzhodnejši vrh Spodnjih bohinjskih gora. Odlikuje se po posebno bogatem in izjemnem rastlinstvu, na katero vpliva njena posebna geološka zgradba in položaj na južnem robu ledenodobnih poledenitev.
Varstvo narave Pretežni del Bohinja, njegov visokogorski svet pa v celoti, je zaščiten s posebnim zakonom, saj spada v Triglavski narodni park (TNP). Robno območje TNP zajema območje kulturne krajine, kjer že stoletja gospodari človek. Varstveni ukrepi so prilagojeni prvinskemu gospodarstvu in razvoju stalnega prebivalstva, zato je tu manj omejitev. Osrednje območje ali jedro TNP zajema zgornje dele nekaterih dolin in celotno visokogorje. V njem je človekova dejavnost podrejena naravnovarstvenim interesom, zato je uzakonjeno strogo varstvo.
Kulturna dediščina Muzeji Planšarski muzej, Stara Fužina - muzej planšarstva. To je edini muzej na Slovenskem, ki je v celoti posvečen kulturi planinskega pašništva. V njem je rekonstruiran stan s planine Zajamniki. Oplenova hiša, Studor - stara kmečka hiša iz 19. stoletja Muzej Tomaža Godca, Bohinjska Bistrica - arheološka razstava, usnjarski muzej, mali vojni muzej
Kulturna dediščina Skupina »stogov« pod vasjo Studor s celotnim prostorom do roba vasi so poseben tip kozolcev, ki so jih uporabljali za sušenje lesa. Oplenova hiša v Studorju je primer stavbne kulture v Bohinju. Sedaj je spremenjena v muzej. Gre za stegnjeni tip bohinjske hiše, kjer sta pod eno streho združena bivanjsko in gospodarsko poslopje. Hiša je spomeniško zavarovana. Stavba Studor št. 14 in št. 16 Zidane kašče v vasi Ravne št. 11, 13 14 in 18 Muzej, hiša Tomaža Godca v Boh. Bistrici