Aleksánder Grigórjevič Lukašénko (belorusko Алякса́ндр Рыго́равіч Лукашэ́нка, Aljaksandr Ryhoravič Łukašenka, rusko Алекса́ндр Григо́рьевич Лукаше́нко), beloruski politik, prvi predsednik Belorusije, * 30. avgust 1954, Kopis, Beloruska SSR, Sovjetska zveza.
Lukašenko je prvi in edini predsednik Belorusije vse od ustanovitve tega položaja 20. julija 1994. Položaj na oblasti zaseda najdlje med vsemi evropskimi voditelji. Pred začetkom politične kariere je bil direktor kolhoza ter služil v sovjetskih obmejnih enotah in v Sovjetski armadi.
Lukašenko je nasprotoval gospodarski »šokterapiji«, ki so jo s podporo Zahoda doživele ostale nekdanje sovjetske republike v času tranzicije. Ohranil je državno lastništvo ključnih industrijskih panog v Belorusiji, kot tudi velik del simbolizma iz sovjetskega obdobja; na referendumu leta 1995, katerega poštena izvedba je vprašljiva, sta bila ponovno sprejeta grb in zastava na osnovi grba in zastave Beloruske SSR. Isti in referendum leta 1996 sta Lukašenku močno povečala pristojnosti in utrdila oblast v njegovih rokah. Ruščino je uveljavil kot enakovreden jezik beloruščini in okrepil gospodarske vezi z Rusijo, s katero je Belorusija vzpostavila Rusko-belorusko unijo. Odnosi z Rusijo so se nekajkrat tudi zaostrili, na primer med »mlečno vojno« leta 2009.
Lukašenkova vlada je avtoritarna, zaradi česar Belorusijo pogosto označujejo za »zadnjo evropsko diktaturo«. Volitve v državi veljajo za nesvobodne in nepoštene, politične nasprotnike se preganja in mediji niso neodvisni, zaradi česar so Lukašenko in drugi beloruski državniki večkrat tarča sankcij s strani drugih držav. Lukašenko na kritike odgovarja, da je njegova politika edina alternativa nestabilnosti in da je Belorusijo obvarovala pred revščino in oligarhijo, razširjenima v ostalih nekdanjih sovjetskih republikah. Sporna zmaga Lukašenka na volitvah 2020 in obtožbe o prirejanju glasov so zanetile največje protivladne proteste v njegovi vladavini, ki so jih oblasti nasilno zatrle. Zaradi spornosti volitev nekatere države, tudi Evropska unija, Lukašenka ne priznavajo več kot legitimnega predsednika države.
Zgodnje življenje in začetek kariere
Lukašenko se je rodil 30. avgusta 1954 v naselju Kopis na severovzhodu Beloruske sovjetske socialistične republike. Njegova mama, Ekaterina Trofimovna Lukašenko (1924–2015), je delala kot dekla, medtem ko o njegovem očetu ni znanih zanesljivih podatkov. Odraščal je brez očeta in vrstniki so ga zasmehovali zaradi neporočene matere.
Obiskoval je aleksandrijsko srednjo šolo. Leta 1975 je diplomiral iz zgodovine in sociologije na Pedagoški fakulteti v Mogiljovu, leta 1985 pa je končal Belorusko kmetijsko akademijo v Gorkiju in pridobil naziv ekonomist - organizator kmetijske proizvodnje. V letih od 1975 do 1977 in spet od 1980 do 1982 je bil pripadnik obmejnih enot sovjetske varnostno-obveščevalne službe KGB, prvič kot politični inštruktor v Brestu na meji s Poljsko in drugič kot namestnik poveljnika motorizirane strelske divizije. V letih 1977 in 1978 je bil voditelj Komsomola (Komunistične zveze mladine) v Mogiljovu, leta 1979 pa se je pridružil Komunistični partiji Sovjetske zveze. Potem ko je zapustil vojsko, je večkrat zamenjal službo. Med drugim je bil namestnik direktorja in direktor kolhoza, namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov ter sekretar političnega komiteja kolhoza.
Leta 1990 je bil Lukašenko izvoljen za poslanca vrhovnega sovjeta Beloruske SSR. Decembra 1991 je bil edini poslanec beloruskega parlamenta, ki je glasoval proti sprejetju beloveškega sporazuma, s katerim je decembra 1991 Sovjetska zveza uradno razpadla in bila nadomeščena s Skupnostjo neodvisnih držav.
Zaradi svoje retorike si je pridobil sloves gorečega borca za pravičnost in aprila 1993 je bil imenovan za predsednika začasne parlamentarne komisije za boj proti korupciji. V času vodenja komisije je korupcije, poneverb in zlorabe položaja obtožil vrsto članov tedanje beloruske vlade, vključno s predsednikom beloruskega vrhovnega sovjeta Stanislavom Šuškevičem in njegovim premierjem Vjačeslavom Kebičem. Čeprav obtožbe proti njemu niso bile nikoli povsem dokazane, je Šuškevič zaradi osramotitve odstopil. Komisijo je Lukašenko vodil do julija 1994.
Predsednik Belorusije
Prvi predsedniški mandat (1994–2001) thumb|Podpora Lukašenku v prvem krogu volitev leta 1994 V začetku leta 1994 je bila sprejeta nova Ustava republike Belorusije. V skladu z njo so julija istega leta potekale prve demokratične predsedniške volitve. Prijavilo se je šest kandidatov, med katerimi je bil tudi Lukašenko, ki je sodeloval kot neodvisen kandidat s populističnim programom. Med kandidati sta bila tudi Stanislav Šuškevič in Vjačeslav Kebič, ki je veljal za glavnega favorita. V prvem krogu volitev, ki je potekal 23. junija 1994, je Lukašenko dobil 45,1 % glasov, Kebič 17,4 %, nacionalistični kandidat Zjanon Paznjak 12,9 % ter preostali trije kandidati po manj kot 10 %. Drugi krog volitev je bil izveden 10. julija, v njem je Lukašenko zbral 80,1 % glasov. Zmaga Lukašenka je bila za mnoge Beloruse in tuje opazovalce presenečenje, saj je bil razmeroma mlad in neizkušen.
Kmalu po izvolitvi je Lukašenko na državni svet Ruske federacije naslovil predlog o novi uniji slovanskih držav, ki je dosegel vrhunec z ustanovitvijo Rusko-beloruske unije konec stoletja.
Maja 1995 je v Belorusiji potekal referendum o spremembi beloruskih državnih simbolov, vzpostavitvi tesnejših gospodarskih vezi z Rusijo, ruščini kot drugem državnem jeziku in dopolnitvi ustave, ki bi po odloku predsednika države omogočala razpustitev parlamenta v primeru sistematičnih kršitev ustave. Vsi štirje predlogi so bili sprejeti, po uradnih izidih vsi z vsaj tričetrtinsko podporo. Poleti 1996 so predstavniki 199-članskega beloruskega parlamenta s peticijo obtožili Lukašenka kršenja ustave. Kmalu zatem, 24. novembra 1996, je bil organiziran referendum, na katerem se je odločalo o štirih Lukašenkovih in treh predlogih članov parlamenta. Vprašanja so obsegala od družbenih vprašanj (premik dneva samostojnosti na 3. julij, odprava smrtne kazni) do novih dopolnitev ustave. Lukašenkovi amandmaji ustave so bili sprejeti, parlamentarni pa zavrnjeni. Nova ustava je izrazito povečala Lukašenkovo moč in njegovo predsednikovanje spremenila v de facto zakonito diktaturo. Njegovi odloki so pridobili moč zakona, pridobil pa je tudi skoraj popoln nadzor nad razpolaganjem države z denarjem. Referendum, na katerem so bili amandmaji po uradnih rezultatih sprejete s 70,5-odstotno večino in 84-odstotno udeležbo, sta ZDA in Evropska unija zavrnili kot nelegitimen.
Po referendumu je Lukašenko sestavil nov državni zbor iz članov, ki so ga podpirali. Po tem, ko je deset do dvanajst predstavnikov umaknilo podpis iz obtožne peticije, je ostalo le še okoli 40 članov starega parlamenta in Lukašenko je razpustil vrhovni sovjet. Vseeno mednarodne organizacije in številne zahodne države ne priznavajo trenutnega parlamenta zaradi načina, na katerega je bil vzpostavljen. V začetku leta 1998 je Centralna banka Rusije ustavila trgovanje z beloruskim rubljem, kar je pripeljalo do zloma valute. Lukašenko se je odzval tako, da je prevzel nadzor nad belorusko državno banko, odpustil celotno njeno vodstvo in za prosti pad valute okrivil Zahod.
Lukašenko je tuje vlade obtoževal zarote proti njemu; aprila 1998 je pregnal veleposlanike iz četrti Drazdi pri Minsku in jih preselil v drugo zgradbo. Dogodek je sprožil buren odziv javnosti, katerega posledica je bila, da so Lukašenku prepovedali potovanje v EU in v ZDA. Čeprav so se veleposlaniki po umiritvi spora vrnili, je Lukašenko stopnjeval svoje retorične napade na Zahod. Trdil je, da zahodne vlade poskušajo uničiti Belorusijo na vseh področjih, celo v športu, tekom zimskih olimpijskih iger leta 1998 na Japonskem.
Po izbruhu vojne na Kosovu leta 1999 je Lukašenko predlagal predsedniku ZR Jugoslavije Slobodanu Miloševiću, naj se Jugoslavija pridruži Rusko-beloruski uniji.
Drugi predsedniški mandat (2001–2006) Druge predsedniške volitve v Belorusiji so potekale 9. septembra 2001. Po izvirni ustavi bi volitve morale potekati leta 1999, vendar je referendum leta 1996 podaljšal Lukašenkov mandat za dve leti. Na volitvah sta Lukašenka izzvala Vladimir Gončarik in Sergej Gajdukevič."Contemporary Belarus: Between Democracy and Dictatorship" (London: RoutledgeCurzon, 2003), with R. Marsh and C. Lawson V predvolilni kampanji je Lukašenko obljubil zvišanje standardov kmetijstva, izboljšanje življenjskega standarda in zvišanje industrijske proizvodnje. Zmagal je v prvem krogu s 75,65 % glasov. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je dejala, da proces »ni dosegal mednarodnih standardov«. Britanska revija Jane's Intelligence Digest je ugibala, da je v zameno za rusko podporo Lukašenku Minsk predal nadzor svojega odseka plinovoda Jamal–Evropa.Standish, M J A (11. 1. 2006). "Editor's notes." Jane's Intelligence Digest. Potem ko so bili objavljeni izidi in Lukašenko razglašen za zmagovalca, je Rusija javno pozdravila Lukašenkovo ponovno izvolitev; ruski predsednik Vladimir Putin je telefoniral Lukašenku ter mu izrazil čestitke in podporo.
Po invaziji na Irak leta 2003 so ameriške obveščevalne službe poročale, da so sodelavci Sadama Huseina uspeli pridobiti beloruske potne liste v Siriji, da pa je malo verjetno, da bi Belorusija Sadamu in njegovima sinovoma nudila zatočišče. Zaradi tega in kupčij z orožjem z Irakom in Iranom so zahodne vlade zaostrile odnose z Lukašenkom. Prodaja orožja je posebej jezila ZDA, ameriški politični voditelji pa so Belorusijo čedalje pogosteje začeli imenovati »poslednjo evropsko diktaturo«. Evropsko unijo je skrbela varnost dobave plina iz Rusije, ki je speljana skozi Belorusijo, zato se je dejavno vključila v beloruske zadeve. S pridružitvijo Poljske, Latvije in Litve se je meja EU z Belorusijo podaljšala na preko 1000 kilometrov.
V televizijskem nagovoru naroda 7. septembra 2004 je Lukašenko oznanil načrte za referendum, s katerim bi odpravili omejitev števila predsedniških mandatov. Referendum je bil izveden 17. oktobra 2004, na isti dan kot državnozborske volitve, in po uradnih izidih je bila odprava sprejeta z 79,42-odstotno večino. Pred tem je bil Lukašenko omejen na dva mandata in bi moral po ustavi odstopiti po predsedniških volitvah leta 2006. Opozicija, OVSE, Evropska unija in ameriško zunanje ministrstvo so zatrdili, da glasovanje ni izpolnjevalo mednarodnih standardov. Primer nepravilnosti, ki ga je navajala OVSE, je bilo vnaprejšnje označevanje volilnih listkov. Belorusija je pod Lukašenkom gospodarsko napredovala, vendar je bila za to v veliki meri zaslužna surova nafta, ki jo je od Rusije odkupovala po znižanih cenah, rafinirala in z dobičkom prodajala naprej drugim evropskim državam.
Tretji predsedniški mandat (2006–2011) Potem ko je Lukašenko leta 2005 potrdil, da se bo potegoval za ponovno izvolitev, so opozicijska združenja začela iskati skupnega kandidata. 16. oktobra 2005, na »dan solidarnosti z Belorusijo«, sta politični organizaciji Zubr in Third Way Belarus pozvali vse opozicijske stranke, naj družno podpro enega kandidata, ki se bo na volitvah leta 2006 zoperstavil Lukašenku. Kandidat, ki so ga izbrali, je bil Aleksander Milinkevič. Lukašenko se je odzval z izjavo, da bodo vsakomur, ki se bo udeležil opozicijskih protestov, »zavili vrat kot raci«. Na dan glasovanja, 19. marca 2006, so vzporedne volitve nakazovale gladko zmago Lukašenka, medtem ko je opozicija poročala o goljufanju pri volitvah in strahu pred nasiljem. Organizacija EcooM je Lukašenku prisodila 84,2 % glasov in Milinkeviču le 2 %, medtem ko je Beloruska republikanska mladinska zveza prisodila Lukašenku 84,2 % in Milinkeviču 3,1 %. Organizacija Gallup je opozorila, da tako EcooM kot Belorusko republikansko mladinsko zvezo nadzira vlada in da sta obe izdali izide vzporednih volitev že pred poldnevom, čeprav so se volišča zaprla šele ob 20. uri.