thumb|Dvojezična oznaka za protidopinško kontrolo na Dirki po Nemčiji 2005|262x262_pik Dóping pomeni uporabo snovi in postopkov, ki so prepovedani s strani mednarodnih in nacionalnih športnih inštitucij,Osredkar, Joško (2003). Doping, kaj je to in kdaj?. Medicinski razgledi, letnik 42, številka 4, str. 369-399. pred tekmovanji ali preizkušnjami v profesionalnem športu v pričakovanju boljše učinkovitosti. V športu je prepovedana uporaba psihoaktivnih snovi s stimulativnim učinkom (npr. amfetamina, kofeina, kokaina) ali snovi z vplivom na fizično kondicijo (npr. eritropoetin, selektivni modulatorji androgenskega receptorja). https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5512584/doping?query=Doping&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 16. 12. 2024. Nedovoljena poživila, ki se uporabljajo v dopingu, so snovi, ki po eni strani povečujejo sposobnosti športnikov, vendar imajo lahko tudi več hudih stranskih učinkov. Za odkrivanje zlorabe nedovoljenih snovi v profesionalnem športu so pred tekmovanji, med njimi in po njih športniki podvrženi protidopinškim kontrolam. Ob potrditvi prisotnosti nedovoljenih snovi v telesu, ki presegajo mejo tolerance v dveh neodvisno preiskanih vzorcih, pristojna nacionalna ali mednarodna športna zveza športnika kaznuje z odvzemom doseženih rezultatov pod vplivom nedovoljenih sredstev in mu prepove nastopanje na profesionalnih tekmovanjih za določen čas, tipično za dve leti ob prvem odkritju.
Znano je, da jih uporabljajo predvsem profesionalni športniki, čeprav so v devetdesetih letih takšne snovi začeli uporabljati tudi pri amaterskih športih. Doping je uporaba ali dajanje tekmovalcu snovi, ki bi lahko umetno izboljšale njegove fizične in mentalne sposobnosti, s katerimi se poveča vzdržljivost in moč. Seznam nedovoljenih snovi v športu se postopoma dopolnjuje, saj biotehnologija, ki omogoča odkrivanje novih snovi napreduje.
Povzroči lahko infarkt, povečanje krvnega pritiska, nastanek strdkov v žilah, trombozo, razne vrste rakavih obolenj ali celo takojšnjo smrt, če je odmerek prevelik.
V tekmovalnih športih je uporaba dopinga in ostalih drog za tekmovalce prepovedana. Izraz doping pogosto uporabljajo organizacije, ki urejajo športna tekmovanja. Uporaba drog za povečanje učinkovitosti je neetična in zato prepovedana v večini mednarodnih športnih organizacij, vključno z Mednarodnim olimpijskim komitejem. Še več, športniki ki sprejemajo izrecne ukrepe za izogibanje odkrivanju, poslabšajo etično kršitev z odkrito prevaro in goljufanjem. Zgodovinsko gledano, izvor dopinga v športu sega v same začetke, ko se je šport še oblikoval. Od starodavne uporabe snovi v dirkališčih s kolesi do najnovejših spopadov v košarki in kolesarjenju so priljubljeni pogledi med športniki v zadnjih letih zelo različni od države do države. Splošni trend med organi oblasti in športnimi organizacijami v zadnjih nekaj desetletjih je bil strogo urediti uporabo drog v športu. Razlogi za prepoved so predvsem tveganja za zdravje, ki jih povzročajo droge, ki spodbujajo uspešnost, enakost možnosti za športnike in zgleden učinek športa brez drog za javnost. Organi za boj proti dopingu navajajo, da je uporaba zdravil za izboljšanje učinkovitosti v nasprotju z »duhom športa«.
Definicija Prvo uradno definicijo je leta 1963 sprejel Svet Evrope; po tej opredelitvi doping pomeni uporabo učinkovin in kake druge metode, ki je na voljo, za umetno izboljševanje spodobnosti na športnih prireditvah ali kadar se pripravlja zanje na način, ki krši športno etiko in škoduje fizičnemu in psihološkemu zdravju športnika ali igralca. Uradna slovenska definicija dopinga Slovenskega olimpijskega komiteja se glasi: »Doping je uporaba substanc ali postopkov, ki so prepovedani s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in Nacionalne antidoping komisije. Po Mednarodnem olimpijskem komiteju je doping uporaba substanc, ki so uvrščene na listo »prepovedanih« substanc s strani Medicinske komisije MOK«.
Zgodovina Uporaba drog v športu sega stoletja v preteklost, vse do izumljanja koncepta športa. V starih časih, ko so za športnike ali borce izbrali najmočnejše posameznike v družbi, so jih hranili z dietno prehrano in jim dajali zdravila, ki so bila koristna za povečanje mišic. Skandinavska mitologija na primer pravi, da bi Berserkersi lahko pili mešanico, imenovano »butotens«, da bi močno povečali svojo fizično moč, vendar so pri tem tvegali, da bodo zblazneli. Ena od teorij je, da je bila mešanica pripravljena iz rdeče mušnice. Domneva se, da je bil doping prisoten tudi na starodavnih olimpijskih igrah v Grčiji. V starem Rimu, kjer je dirkanje s kočijami postalo velik del njihove kulture, pa so športniki pili zeliščne poparke, da bi se okrepili pred dirkami.
Abraham Wood, udeleženec tekmovanja v vzdržljivostni hoji v Britaniji, je leta 1807 dejal, da je za vzdrževanje 24-urne budnosti zaužil lavdanum (poživilo, ki vsebuje opiate), ko je tekmoval z Robertom Barclayjem Allardyceom. Woodland, Les: Yellow Jersey Guide to the Tour de France, Yellow Jersey, London, 2007 Aprila 1877 so razdaljo na tekmovanju vzdržljivostne hoje podaljšali na 500 milj (800 kilometrov), naslednje leto pa na 520 milj (840 kilometrov). V časopisu Illustrated London News so tekmovanje pograjali:
Morda je koristno vedeti, da lahko človek prepotuje 520 milj v 138 urah in uspe preživeti teden dni z neskončno malo počitka, čeprav ne dojamemo, da bi kdo sploh lahko bil postavljen v položaj, kjer bi mu njegove tozadevne sposobnosti koristile in kaj bi pridobil z nenehnim ponavljanjem tega dejstva.Grajewski, Tadeusw: The Building That Would Not Go Away, Royal Agriciultural Hall, UK, 1989
Dogodek se je izkazal za priljubljenega, saj ga je vsak dan obiskalo 20.000 gledalcev. Pobudniki so spodbudili idejo in kmalu izvedli podobne dirke za kolesarje. Navdušenje nad šestdnevnimi dirkami za kolesa se je razširilo po Atlantiku, enako pa je pritegnil tudi množice v Ameriki. In več gledalcev, ki so plačevali na vratih, višje so bile nagrade in večja je bila spodbuda kolesarjev, da ostanejo budni - ali da ostanejo budni - da bi se peljali na največjo razdaljo. Njihovo izčrpanost so zavrnili soigneursi (francoska beseda za "skrbnike"). Med zdravili, ki so jih oskrbovali, je bil nitroglicerin, zdravilo, ki se je uporabljalo za stimulacijo srca po srčnih napadih in je bilo pripisano izboljšanju dihanja kolesarjev. Kolesarji so utrpeli halucinacije zaradi izčrpanosti in morda droge. Ameriški prvak Major Taylor ni želel nadaljevati trase v New Yorku, rekoč: "Ne morem nadaljevati z varnostjo, ker me človek lovi po obroču z nožem v roki." Reakcija javnosti se je obrnila proti takšnim poskusom, ne glede na to, ali so posamezne dirke ali v skupinah dveh. V enem poročilu je navedeno: Atletsko tekmovanje, v katerem udeleženci »gredo queer« svoje glave, in napnejo vse svoje moči, dokler se njihovi obrazi ne zbudijo izmučeni, ni šport je brutalnost. Iz poročil te edinstvene predstave je razvidno, da so nekateri kolesarji med tekmovanjem postali začasno nori ... Dnevi in tedni okrevanja bodo potrebni, da bodo tekmovalci v stanju, in verjetno je, da se nekateri od njih nikoli ne bodo povrnili v stanje pred tekmovanjem.
Oče anaboličnih steroidov v Združenih državah je bil John Ziegler (1917–1983), zdravnik ameriške ekipe za dvigovanje uteži sredi 20. stoletja. Leta 1954 je na turneji na Dunaju s svojo ekipo za svetovno prvenstvo, Ziegler od svojega ruskega kolega izvedel, da je uspeh sovjetske ekipe v dvigovanju uteži posledica uporabe testosterona kot droge, ki povečuje učinkovitost. Ziegler se je tako odločil, da bi ameriški športniki potrebovali kemijsko pomoč, da bi ostali konkurenčni rusom, in se je odlobčil sodelovalati s farmacevtsko družbo CIBA da bi razvil ustni anabolični steroid. To je povzročilo nastanek methandrostenolona, ki se je pojavil na trgu leta 1960. Med olimpijskimi igrami se je danski kolesar Knud Enemark Jensen sesedel in umrl med tekmovanjem na 100-kilometrski dirki. Obdukcija je kasneje razkrila prisotnost amfetaminov in zdravilo, imenovano nikotinil tartrat v njegovem telesu. Ameriški strokovnjak za doping, Max M. Novich, je zapisal: "Trenerji stare šole, ki so dobavljali zdravili kokain, ki so jih imeli kot svojo bazo, so izjavili, da bo kolesar, ki ga utruje šestdnevna dirka, po absorpciji teh zmesi dobil svoj drugi vdih. "John Hoberman, profesor na Univerzi v Teksasu v Austinu v Teksasu, je dejal, da so šestdnevne dirke "de facto eksperimenti, ki raziskujejo fiziologijo stresa in snovi, ki lahko ublažijo izčrpanost"
Razširjenost Več kot 30 % športnikov, ki so v letu 2011 sodelovali na Svetovnem prvenstvu v atletiki, je priznalo uporabo prepovedanih substanc tekom svoje športne kariere. Glede na študijo, ki jo je naročila Svetovna protidopinška agencija (WADA), jih je prepovedane substance dejansko uporabljalo kar 44 %. Kljub temu je bilo ujetih le 0,5 % testiranih.
Celotna ruska ekipa je bila prepovedana na olimpijskih igrah leta 2016, ker je ruska država sponzorirala njihov program dopinga.
Goldmanova dilema Goldmanova dilema, ali Goldmanova dilema, je vprašanje, ki so ga elitnim športnikom postavili zdravnik, osteopatija in publicist Bob Goldman, ki sprašuje, ali bodo vzeli zdravilo, ki jim bo zagotovilo uspeh v športu, vendar bodo povzročili, da umrejo po petih letih. V svoji raziskavi, kot je v prejšnjih raziskavah Mirkina, je približno polovica športnikov odgovorila, da bodo vzeli zdravilo, vendar so sodobne raziskave Jamesa Connorja in sodelavcev prinesle veliko manjše število, pri čemer imajo športniki stopnjo sprejemljivosti. dileme, ki so bile podobne splošni populaciji Avstralije.
Snovi
Steroidi V zadnjih 20 letih se pojavljanje steroidov v športu obravnava kot epidemija. Raziskave in omejeni testi so bili izvedeni le, da bi našli kratkoročne, reverzibilne učinke na športnike, kateri so fizični in duševni. Ti neželeni učinki bi bili ublaženi, če bi športnikom dovolili uporabo nadzorovanih snovi pod ustreznim zdravniškim nadzorom. Med te neželene učinke spadajo intramuskularni abscesi in druge mikrobne bakterije, ki lahko povzročijo okužbe. Iz ponarejenih izdelkov, katere se uporabnik odloči kupiti na črnem trgu so najpogostejši visok krvni tlak in holesterol, pa tudi neplodnost in dermatološka stanja, kot so npr. akne. Duševni učinki pri uporabi teh ponarejenih izdelkov vključujejo povečano agresivnost in depresijo, v redkih primerih pa lahko tudi samomor. Večina študij o učinkih steroidov se je izkazala kot neprimerna in nima verodostojnih testov. Dolgoročnih učinkov še ni bilo mogoče ugotoviti le zaradi nedavnega testiranja teh snovi, vendar bi se začeli pojavljati pri uporabnikih ki so že zgoda začeli uporabljati steroide, in sicer pri starosti ko deosežejo 50 let.
Zastrupitev na olimpijskih igrah Ti "dejanski poskusi, ki so raziskovali fiziologijo stresa, kot tudi snovi, ki bi lahko ublažili izčrpanost", niso bili neznani zunaj kolesarjenja.
Thomas Hicks, Američan rojen v Angliji 7. januarja 1875, je zmagal na olimpijskem maratonu leta 1904. Prečkal je črto za kolegom Američanom Fredom Lorzom, katerega je trener prepeljal za 11 milj, kar je vodilo do njegove diskvalifikacije. Vendar pa je Hicksov trener Charles Lucas izvlekel brizgo in mu pomagal, ko se je njegov tekač začel boriti.
Zato sem se odločil, da mu injiciram miligram sulfata strihnina in da mu naredim velik kozarec vode ki sem ga prepojil z žganjem. Spet se je odpravil, kolikor je mogel, vendar je potreboval še eno injekcijo štiri milje pred koncem, dal sem mu jo za vzpodbudo in da je dosegel cilj.
Takrat je bila uporaba strihnina potrebna, da bi preživeli zahtevne dirke, so povedali zgodovinarji športa Alain Lunzenfichter in zgodovinar športnega dopinga dr. Jean-Pierre de Mondenard, ki je dejal: