Fidel Alejandro Castro Ruz ( audio), kubanski revolucionar in politik, * 13. avgust 1926, Birán, Kuba, † 25. november 2016, Havana.
Fidel Castro je bil predsednik vlade Kube od 1959 do 1976 in predsednik države od 1976 do 2008. Kot ideološki marksistično-leninistični in kubanski nacionalist je bil tudi prvi sekretar Komunistične partije Kube od leta 1961 do 2011. Pod njegovim vodstvom je Kuba postala enopartijska komunistična država; industrija in gospodarstvo sta bila nacionalizirana, v družbi pa so se izvajale državne socialistične reforme.
Castro, rojen v Biránu v Orienteju, sin bogatega španskega kmeta, je med študijem prava na univerzi v Havani sprejel levičarske in protiimperialistične ideje. Potem, ko je sodeloval v uporih proti desničarskim vladam v Dominikanski republiki in Kolumbiji, je načrtoval odstranitev kubanskega predsednika Fulgencia Batiste in leta 1953 sprožil neuspeli napad na vojašnico Moncada. Po odsluženi enoletni zaporni kazni je Castro odpotoval v Mehiko, kjer je ustanovil revolucionarno skupino Gibanje 26. julija, z bratom Raúlom Castrom in Ernestom "Che" Guevaro. Ko se je vrnil na Kubo, je Castro prevzel ključno vlogo v kubanski revoluciji tako, da je vodil gibanje v gverilski vojni proti Batistinim silam iz Sierra Maestre. Po Batistini odstranitvi s položaja vodje leta 1959 je Castro prevzel vojaško in politično oblast kot kubanski premier. Združene države Amerike so začele nasprotovati Castrovi vladi in ga neuspešno poskušale odstraniti z atentatom, ekonomsko blokado in protirevolucijo, vključno z invazijo na zaliv prašičev leta 1961. V nasprotju s temi grožnjami se je Castro uskladil odnose Sovjetsko zvezo in dovolil Sovjetom uporabo jedrskega orožja na Kubi, kar je povzročilo kubansko raketno krizo – odločilni incident hladne vojne – leta 1962.
Castro je s sprejetjem marksistično-leninistične ideologije Kubo spremenil v enopartijsko socialistično državo pod vladavino komunistične stranke, prvo na zahodni polobli. Politike, ki so uvajale centralno gospodarsko načrtovanje ter širile zdravstvo in izobraževanje, sta spremljala državni nadzor nad tiskom in veliko zatiranje notranjega nesoglasja. V tujini je Castro podpiral protiimperialistične revolucionarne skupine, podpiral je ustanovitev marksističnih vlad v Čilu, Nikaragvi in Grenadi ter pošiljal vojake na pomoč zaveznikom v državljanskih vojnah Jom Kipur, Ogaden in Angolo. Ta dejanja so skupaj s Castrovim vodstvom Gibanja neuvrščenih od leta 1979 do 1983 in kubanskim medicinskim internacionalizmom povečala prepoznavnost Kube v zunanjem svetu. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Castro vodil Kubo skozi gospodarski upad "posebnega obdobja", pri čemer je sprejel okoljske in antiglobalistične ideje. Leta 2001 je Castro sklenil zavezništva v latinskoameriški republikami – in sicer z Venezuelo – in ustanovil Bolivarsko zavezništvo za Ameriko. Leta 2006 je Castro svoje odgovornosti zaradi poslabšanja svojega zdravja prenesel na podpredsednika Raúla Castra, ki ga je državni zbor leta 2008 izvolil za predsednika.
Castro, nekraljevski vodja države z najdaljšo dobo v 20. in 21. stoletju, je polariziral mnenje po vsem svetu. Njegovi podporniki ga vidijo kot zagovornika socializma in antiimperializma, katerega revolucionarna vlada je pospeševala gospodarsko in socialno pravičnost, hkrati pa je zagotovila neodvisnost Kube od ameriške hegemonije. Castro je bil odlikovan z različnimi mednarodnimi nagradami in je pomembno vplival na različne posameznike in skupine po vsem svetu. Kritiki Castra imenujejo za diktatorja, katerega administracija je nadzorovala velike kršitve človekovih pravic, preganjanje številnih Kubancev in osiromašenje kubanskega gospodarstva.
Zgodnje življenje levo|sličica|258x258_pik|Castro (drugi na levi) leta 1943 v kubanskem klubu Fidel Castro se je rodil 13. avgusta 1926 v Brianu na Kubi. Bil je nezakonski otrok lastnika sladkornega trsa Ángel Castro Argiz in njegove hišne kuharice Line Ruz González. Njegov oče je bil španski priseljenec iz galicijske vasi San Pedro de Láncara, ki se je preselil na Kubo kot vojak iz španske kolonialne vojske.; ; ; . Castrova mati je bila hči kmeta iz kubanske province Pinar del Río, ki je bil zaposlen pri Castrovem očetu. Njegovo ime Fidel izvira od prijatelja Castrovega očeta, Fidela Pina Santosa. Poleg bratov Raúla in Ramóna (1924-2016) je imel Castro še sestre Ángelo María (»Angelita«), Enma, Juana (»Juanita«) in Agustina ter dva polbrata iz očetovega prvega zakona (Pedro Emilio in Lidia Castro Argota) ter vsaj še enega polbrata iz zunajzakonske zveze njegovega očeta.
Castra je mati vzgajala po katoliških načelih. Kljub bogastvu družine (njegov oče Ángel je zgradil hotel, telegrafsko postajo, mesnico, pekarno, več delavnic in manjšo šolo) je pogosto prihajal v stik z revnim podeželskim prebivalstvom. Najprej je obiskoval majhno vaško šolo v Mayaríju, kasneje pa so ga vpisali v Colegio La Salle v Santiagu de Cuba. Kot nezakonskega in (sprva) nekrščenega otroka so Castra sošolci pogosto zafrkavali. Krstili so ga januarja 1935. Zapustil je šolo Colegio La Salle in se vpisal v Colegio Dolores v Santiagu ter kasneje še v jezuvisko šolo Colegio Belén v Havani.; ; . Na katoliških šolah so se izobraževali tudi njegovi bratje in sestre.
Castro se je že v šoli zanimal za šport, predvsem košarko. V nasprotju z dolgo uveljavljeno legendo pa nikoli ni prejel ponudbe za ameriško profesionalno pogodbo. Vendar pa je igral košarko na svoji univerzi in se je vseživljenjsko zanimal za šport.
Politična kariera Castro se je prvič začel zanimati za politiko leta 1945 in kmalu postal član skupine tamkajšnjih študentov, znanih kot los muchachos de gatillo alegre (približno: fantje, ki so zadovoljni s sprožilcem).; . V tem času se je tudi začel zelo zanimati za komunizem. S tem se je tudi začel oddaljevati od cerkve. Bil je tudi delegat Združenja študentov prava, ustanovil je študentski odbor proti rasni diskriminaciji in se leta 1947 pridružil Ortodoksni stranki pod vodstvom Eduarda Chibása, ki je nasprotovala vladi Carlosa Pría in zagovarjala ekonomsko politiko, usmerjeno v nacionalne interese.
V svoji prvi vojaški aktivnosti je sodeloval pri poskusu Karibskega napada s 3000 možmi leta 1947, da bi strmoglavi diktatorja Dominikanske republike Rafaela Trujilla. Načrt ni uspel, saj so odpravne ladje prestregle kubanske vojne ladje. Leta 1948 se je Castro poročil z Mirto Díaz-Balart, sestro njegovega takratnega prijatelja Rafaela Díaz-Balarta, študenta filozofije iz prav tako premožne kubanske družine; celo kasnejši diktator Batista je poslal poročno darilo. Leta 1949 se mu je rodil prvi sin Fidelito. Poroka se je končala z ločitvijo leta 1955 na Castrovo zahtevo.
Leta 1950 je Castro doktoriral iz civilnega prava in diplomiral iz diplomatskega prava. V Havani je odprl odvetniško pisarno, ki jo je vodil do leta 1953. Vendar v svojem poklicu ni bil ne srečen in ne uspešen. Njegovo glavno zanimanje je bila politika: junija 1952 je želel kandidirati s pravoslavno stranko na parlamentarnih volitvah.; . Državni udar 10. marca, ki ga je vodil general Fulgencio Batista, je pripeljal do odstavitve vlade Carlosa Pría, vendar je preprečil Castrove načrte, saj so bile volitve odpovedane. Batista ga je tožil zaradi kršenja ustave, a je sodišče njegovo pritožbo zavrnilo. Castro je kasneje objavil članek v Son Los Mismos (majhen podtalni študentski časopis, kasneje znan kot El Acusador), v katerem je obsodil Batistinov vojaški udar.
Napad na vojašnico Moncada Po Batistini neuspešni obtožnici na vrhovnem sodišču je Castro izjavil, da je po uporabi vseh pravnih sredstev začela veljati pravica do odpora, ki jo je vsebovala ustava iz leta 1940. Tako je začel pripravljati napad na vojašnico Moncada v Santiagu de Cuba in vojašnico Carlos Manuel de Cespedes v Bayamu. To je bilo namenjeno sprožitvi ljudske vstaje na vzhodni Kubi, da bi strmoglavili Batistov režim. sličica|240x240_pik|Castro leta 1953 na sodišču zaradi napada na vojašnico Moncada 26. julija 1953 je Fidel Castro zbral okoli 160 soborcev, da bi vdrli v vojašnico. V vojašnico v Bayamu je bilo namenjenih 40 borcev, preostalih 120, vključno s Fidelom in dvema ženskama, pa naj bi skrbelo za vojašnico Moncada, v kateri je bilo več kot 1500 vojakov. Malo pred načrtovano akcijo je pet študentov iz strahu zavrnilo svojo nalogo, tako da je Castrova skupina štela le 115 ljudi. Pričakoval je, da bodo čete zaradi pustnega slavja utrujene. Poskus ni uspel, ker je bila ekipa zelo slabo pripravljena. Ubitih je bilo osem napadalcev in 13 vojakov.. Vendar so krvave maščevalne akcije vojske in tajne policije, od katerih so bile nekatere izvedene v javnosti, razglasile akcijo po vsej državi. Nadškof Santiaga Enrique Pérez Serantes, prijatelj družine Castro, je pozval k takojšnji prekinitvi množičnih pobojev. Castro je bil aretiran in odpeljan pred sodišče.; .
16. oktobra 1953 je bila sodna obravnava objavljena v Santiagu de Cuba. Castro je v svojem zagovornem govoru izrekel svoj znameniti stavek: »Zgodovina mi bo oprostila!« (»La historia me absolverá!«). Castro je bil nato obsojen na 15 let zapora. V liberalnih zaporniških razmerah je ohranjal stike s svojimi političnimi prijatelji in družino ter nadaljeval politično izobraževanje skupaj s sojetniki. Borci Moncade, ki so bili privilegirani kot politični zaporniki, so imeli prost dostop do kakršne koli literature. ; . 10. maja 1955 je bil Castro zaradi dobrega vedenja predčasno izpuščen iz zapora.
Castro je marca 1955 zapustil pravoslavno stranko in s spremljevalci na Kubi 12. junija 1955 ustanovil Gibanje 26. julija. Njihova strategija je bil oborožen boj skozi majhne skrivne podzemne celice, raztresene po vsej državi.
Kubanska revolucija in padec Batistinovega režima sličica|266x266_pik|Castro (desno) z revolucionarjem Camilom Cienfuegosom pri prihodu v Havano 8. januarja 1959 Ker vojaško usposabljanje in priprava na Kubi nista bila mogoča, je skupina 82 borcev pod vodstvom Castra 7. julija 1955 odšla v izgnanstvo v Mehiko. Vojaško usposabljanje gverilcev se je začelo pod vodstvom nekdanjega španskega častnika Alberta Baya, ki se je v španski državljanski vojni boril na strani republike proti Franciscu Francu. Tam je Castro spoznal tudi Argentinca Ernesta Guevaro, kasneje običajno imenovanega Che Guevara, s katerim se je zelo tesno spoprijatelil.
25. novembra 1956 je Castro skupaj s Che Guevaro, Camilom Cienfuegosom, njegovim bratom Raúlom in drugimi 78 revolucionarji zapustil Tuxpan in odšel na Kubo z jahto Granma, kamor je priplul 2. decembra. Kot glavni poveljnik je vodil uporniško vojsko v Sierra Maestri, s čimer se je začela vojna proti Batisti.; ; .
Po več kot dveh letih gverilskega vojskovanja proti kubanski vojski je Batista 1. januarja 1959 odstopil in pobegnil s Kube. Sindikati in buržoazni demokrati so nasprotovali diktatorju, ZDA pa so po poboju opozicijskih osebnosti uvedle nadzor nad orožjem in zavrnile vojaško pomoč. Kljub temu je bila CIA aktivna proti podpornikom revolucije in naklonjena staremu režimu, zlasti v Havani, vse do padca Batistovega režima.; ; .
Voditelj Kube
Po zmagi je Castro, ki je pred revolucijo trdil, da ne želi prevzeti vodenje oblasti, ampak, da se bo po strmoglavljenju starega režima umaknil v zasebno življenje, postal de facto novi vodja vlade na Kubi, ki je govoril na množičnih javnih srečanjih in televizijski govori, ki jih je izjavilo vodstvo revolucije. 16. februarja 1959 je tudi uradno prevzel funkcijo predsednika vlade, potem ko je José Miró Cardona, ki je začasno nadomestil predsedniški položaj, v njegovo korist odstopil in vrhovno poveljstvo oboroženih sil predal bratu Raúlu.; . levo|sličica|238x238_pik|Castro leta 1959 v Washingtonu