Marija I. Škotska (Mary Stuart) škotska kraljica, * 8. december 1542, † 8. februar 1587.
Marija I. je na Škotskem vladala od 14. decembra 1542 do 24. julija 1567.
Zgodnje otroštvo Marija Stewart se je rodila 7. ali 8. decembra 1542 v palači Linlithgow. Njeni starši so bili kralj Jakob V. in njegova žena, Marija Guiška, ki je prihajala iz močne francoske vojvodske družine. Umirajoči kralj je bil globoko razočaran, ko je dobil vest o rojstvu dekleta in ne moškega naslednika. Verjel je, da je bil to propad Stewartov in konec njihove vladavine nad Škotsko ter rekel: "Prišlo je z dekličem, odšlo bo z dekličem!".Prvi škotski kralj iz dinastije Stewart je nasledil prestol zahvaljujoč rodbinskim pravicam svoje matere; Mary Queen of Scots
Kot šestdnevni otrok je po očetovi smrti postala kraljica Škotske. Odločeno je bilo, da bo Marijina mati vladala kot regentka v njenem imenu. Julija 1543 je bilo dogovorjeno, da se bo Marija, ko bo odrasla, poročila s princem Edvardom, dolgo pričakovanim sinom angleškega kralja Henrika VIII. in njegove tretje žene Jane Seymour. Marijina mati je močno nasprotovala temu zakonu. Dva meseca se je skrivala v Stirlinšem gradu, kjer so se izvajale priprave na Marijino kronanje.
Devetmesečna Marija je bila kronana 9. septembra 1543 v Stirlinškem gradu kot kraljica Škotov.
Dogovor o poroki med Marijo in Edvardom je bil razveljavljen nedolgo po njenem kronanju. Škoti niso podpirali zaroke, še posebej ne zaradi sumljive Henrikove zahteve po skrbništvu nad Marijo. Henrik je tudi pozval Škote, naj prekinejo svojo tradicionalno zavezništvo s Francijo, s katero Anglija ni bila nikoli v dobrih odnosih. Zaradi strahu pred izgredom naroda je leta 1543 parlament prekinil zaroko konec. Henrik VIII. je v kasnejših letih s silo pokušal vzeti Marijo in s tem začel vojno s Škotsko ("Rough Wooing"), v kateri je bilo izgubljeno veliko življenj in denarja. Marija Guiška je skrivala hčer v skrivnih sobanah na Stirlinškem gradu, medtem ko je angleška vojska poskušala zasesti Edinburg. Vojna je trajala do junija 1551, ko je Škotski na pomoč prispela Francija.
Odraščanje v Franciji Da bi se odložili Franciji za to pomoč, so se Škoti odločili, da se Marija zaroči s francoskim dofenom, sinom francoskega kralja Henrika II.. Zdaj zaročena je bila Marija leta 1548 kot petletno dekle poslana na francoski dvor skupaj z lastno skupino dvorjanov, kjer je morala preživeti trinajst let pod skrbništvom kralja. Henrik II. je omogočil, da se z njo bolje ravna kot z njegovimi hčerami, in zahteval, da se z njo ravna kot s suvereno. Marija je na dvoru tudi uživala veliko popularnost med člani vplivne materine družine.
thumb|desno|250px|Marija I. je z možem uporabljala naziv: Franc in Marija, po milosti Božji, kralj in kraljica Francije, Škotske, Anglije in Irske
Kot so je dvorjani opisali, je bila Marija živahna in inteligentna, in je imela obetavno otroštvo. Bila je priljubljena na francoskem dvoru, kjer je prejela najboljše izobraževanje in je ob koncu šolanja poleg svojega maternega jezika odlično govorila francoščino, latinščino, grščino, španščino in italijanščino.
Z eno leto mlajšim dofenom se je poročila 24. aprila 1558 v stolnici Notre-Dame v Parizu. Henrik II. je umrl 10. julija 1559 in Marija je s sedemnajstimi leti postala kraljica Francije kot žena novega kralja Franca II.
Pravica do angleškega prestola Leta 1558 je umrla Marija I. Angleška. Henrik II. je spodbujal svojo snaho, da prevzame angleški kraljevski grb in se proglasi za kraljico, ker je on, tako kot večina katoliškega sveta, Elizabeto štel za nezakonito kraljico na osnovi njene nelegitimnosti. Njihovi upi so padli v vodo, saj je večina protestantskega prebivalstva Elizabeto priznala za zakonito vladarico. Elizabeta medtem ni imela otrok, tako da je Marija postala njena verjetna naslednica po primogenituri kot najstarejša vnukinja po moški liniji po svoji babici Margareti:
Henrik VII. Angleški → Margareta Tudor → Jakob V. Škotski → Marija I. Škotska
Čeprav katoličanom zakon ni prepovedoval pravico do prestola vse do leta 1701, je Henrik VIII. v svoji oporoki izrecno prepovedal nasledstvo Stuartov na angleški prestol. Po njegovi oporoki, s katero se je strinjal parlament, bi prestol, če nobeden od njegovih otrok ne bi zapustil potomcev, podedovali otroci njegove mlajše sestre Marije. Francozi so bili preokupirani z notranjimi problemi z lokalnimi protestanti, da bi pomagali Mariji z invazijo v Anglijo.
Marija naziva francoske kraljice ni držala dolgo. Franc II. je umrl 5. decembra 1560 ter zapustil prestol svojemu bratu Karlu IX., s čimer je Marijina tašča Katarina Medičejska postala Karlova regentka. 6. julija je po smrti Marijine matere Francija sklenila edinburški sporazum in priznala Elizabeto I. za zakonito vladarico Anglije. Sedemnajstletna Marija, še vedno v Franciji, je to zavračala.
Življenje na Škotskem Čeprav je Marija de jure vladala Škotski od šestega dneva po svojem rojstvu, je z državo začela upravljati de facto po smrti svoje matere, ki je bila njena regentka.
Versko vprašanje thumb|left|180px|Elizabeta I., Marijina sestrična Marija se je vrnila na Škotsko nedolgo po moževi smrti. V Leith je prispela 19. avgusta 1561, toda kljub mnogim talentom in izobraževanju, ki jih je pridobila v prestolnici evropske kulture, ni bila pripravljena na takratno politično situacijo, kjer je bila Škotska razdeljena med protestanti in katoliki. Marija je bila močna pripadnica katoliške cerkve in je hitro pridobila nezaupanje večino protestantskega plemstva. Nezakonski sin Marijinega očeta, James Stewart, je bil na čelu uporniške protestantske frakcije. Iz istega razloga ji ni zaupala niti Elizabeta I., njena sestrična in vladarica sosednje protestantske države, katere prestol je Marija prej poskušala zasesti.
Na razočaranje katoličanov je Marija tolerirala protestante in svojega polbrata postavila na mesto glavnega svetovalca. Kmalu si je želela popraviti svoj odnos z Elizabeto in jo je pozvala na Škotsko. Elizabeta je to zavrnila in slab odnos med dvema kraljicama se je nadaljeval. Marija je potem poslala Williama Maitlanda kot svojega veleposlanika na angleški dvor, kjer je moral predstaviti njene zahteve, da jo Elizabeta proglasi za svojo naslednico. Elizabeta je zavrnila pregovarjanje o tem vprašanju, rekoč, da Marija ne bo prišla blizu angleški kroni za časa njenega življenja.
Decembra 1561 je bil ponovno organiziran sestanek dveh kraljic, vendar tokrat v Angliji. Odvil naj bi se avgusta ali septembra 1562 v Yorku, vendar ga je Elizabeta odpovedala julija, domnevno zaradi pokola hugenotov v Vassyju, enega prvih nasilnih dogodkov državljanske vojne v Franciji. Še enkrat je pokušala nevtralizirati Marijo s tem, da ji je predlagala, da se poroči z Robertom Dudleyem, njenim nekdanjim snubcem, ki mu je zaupala in ga znala kontrolirati. Robert Dudley je bil tako kot ona protestant, in Elizabeta bi s tem zakonom rešila oba problema. Poslala je veleposlanika na Škotsko, da Marijo obvesti o njenem predlogu. Napovedala je Mariji, da jo bo razglasila za svojo naslednico, če se poroči z moškim, ki ji ga ona izbere. Ta predlog je Marija zavrnila.
Kasnejši zakoni 150px|thumb|Henrik Stuart, lord Darnley Marija se je zavedala, da so njene dolžnosti kot vladar poročiti se in roditi dediča. Potem ko je zavrnila več snubcev, ki sta jih predlagala škotski parlament in Elizabeta, se je 29. julija 1565 v palači Holyrood poročila s svojim prvim bratrancem, Henrikom Stuartom, bolje znanim kot lord Darnley. Ta zakon je razjezil Elizabeto, ki je mislila, da bi morala Marija in Henrik naprej prositi za njen blagoslov, saj je bil Darnley njen podložnik. Elizabeta je ta zakon obravnavala kot grožnjo, saj sta tako Marija I. kot lord Darnley imela pravico do njenega prestola in sta si s tem zakonom okrepila pravico drug drugemu, saj sta bila oba potomca Elizabetine najstarejše tete Margarete Tudor.
Ta zakon z vodjo katoličanov je bil razlog, zaradi česar se je Marijin polbrat pridružil ostalim protestantom v uporu proti Mariji. Marija je 26. avgusta 1565 poslala vojake, da se soočijo z uporniki in se je kasneje vrnila v Edinburg, da bi pozvala okrepitve. James Stewart in ostali uporniki so bili poraženi in izgnani iz Škotske.
thumb|180px|left|James Hepburn, Marijin tretji mož
Marija je zanosila kmalu po poroki. Darnley, tri leta mlajši od Marije in zelo nezrel devetnajstletnik, ki je imel probleme z alkoholom, je postal nezadovoljen s svojim položajem.Fraser, Antonia; 1989, Mary Queen of Scots Marija mu je dala naziv kralja v času zakonske zveze, ne pa tudi nadzora nad kraljevino, česar si je Darnley želel. Bil je ljubosumen na Davida Riccioja in s sumom, da ga Marija vara, je marca 1566 začel tajno zaroto s plemiči, ki so želeli Marijo vreči s prestola. Skupina teh plemičev je skupaj z Darnleyem 9. marca ubila Riccioja pred Marijinimi očmi, ko so bili na konferenci v Holyroodu. Darnley je izdal plemiče, s katerimi se je zarotil, in zanikal svojo povezavo z umorom Riccioja, vendar s tem dosegel zgolj prezir plemstva, ker je bil njegov zakon že v krizi.
Marija je 19. junija 1556 rodila sina in prestolonaslednika Jakoba. Predlagana je bila ločitev med kraljico in kraljem, ampak je bil ta predlog zavrnjen, ker je bil v nasprotju z Marijino vero in ker je Marija vedela, da bi z ločitvijo ogrozila svoj položaj kraljice in svojemu sinu pravico do nasledstva.
Z Jakobovim rojstvom je bila vloga Henrika Stuarta izpolnjena in kmalu je bila skovana zarota proti Darnleyu, ki je že bolehal za sifilisom. Henrik se je zdravil v hiši v Edinburgu, kjer ga je Marija večkrat obiskovala in zgledalo je, da bo sledila sprava kraljevega para. Dne 10. februarja 1567, po Marijinem odhodu, je v hiši, v kateri se je Henrik zdravil, prišlo do močne eksplozije. Darnleyevo telo je bilo najdeno pred hišo, kar je rodilo sum, da je pobegnil eksploziji in je bil zadavljen po izhodu iz hiše. Ta incident, ki je Mariji sicer prinašal odrešitev, je prizadel njen ugled.
James Hepburn, za katerega se na splošno meni, da je bil odgovoren za Darnleyevo smrt, je bil oproščen krivde po kratkem sojenju. Marija je pokušala pridobiti podporo plemstva, ki ga je Hepburn že prepričal, da podpiše dogovor, s katerim se ji je bilo treba poročiti z njim. Poročni obred je bil protestantski, saj je bil on sam protestant, in se je odvil 15. maja v palači Holyrood.
Ujetništvo v Angliji thumb|desno|250px|Marija v ujetništvu Škotsko plemstvo se je spet uprlo in odpovedalo oboroženemu uporu proti Mariji in Hepburnu. Marijina vojska se je 15. junija soočila z uporniki, vendar pa konflikta ni bilo, ker se je Marija odločila predati upornikom pod pogojem, da pustijo Hepburna. Lordi so jo odvedli v trdnjavo na otoku jezera Leven. Dne 24. julija 1567 je bila Marija prisiljeni abdicirati v korist svojemu enoletnemu sinu in regentska oblast nad Škotsko je bila zaupana Marijinemu polbratu Jamesu.
Po desetih mesecih preživetih na otoku ji je 2. maja 1568 uspelo pobegniti iz trdnjave in zbrati majhno vojsko, vendar je bila poražena 13. maja v bitki pri Langsidu. Po tem zadnjem porazu se je odločila pobegniti v Anglijo in iskati zatočišče pri svoji sestrični Elizabeti, vendar pa je bila ujeta 19. maja, takoj po vstopu na Elizabetino ozemlje.
V času svojega ujetništva v Angliji je bila Marija nameščena v različne gradove in enkrat je bila le sedemdeset kilometrov oddaljena od Elizabete, kar je bilo najbližje, kot se ji je kadarkoli približala; Marija in Elizabeta se nista nikoli srečali. Mary Queen of Scots