thumb|right|Slika Sirija A in Sirija B, posneta s HST A – večja, B – manjši bela pritlikavka (slika: NASA)
Sirij (α CMa / α Canis Majoris / Alfa Canis Majoris) je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Njegovo ime je izpeljano iz grške besede (v latinici ), kar pomeni sijoč ali žgoč. Zvezda ima oznako Canis Majoris, kar je latinizirano v Alfa Canis Majoris in okrajšano v CMa ali Alfa CMa. Z navideznim sijem -1,46 je Sirij skoraj dvakrat toliko svetel kot Kanop, naslednja najsvetlejša zvezda. Sirij je binarna zvezda, ki jo sestavljata zvezda glavnega niza spektralnega tipa A0 ali A1, imenovana Sirij A, in spremljevalka, medla bela pritlikavka spektralnega tipa DA2, imenovana Sirij B. Razdalja med obema variira med 8,2 in 31,5 astronomskih enot, medtem ko obkrožita druga drugo vsakih 50 let.
Sirij izgleda svetlo zaradi jakosti svojega izseva in tudi bližine Osončju. Na razdalji 2,64 parseka (8,6 svetlobnih let) je sistem Sirija eden od Zemlji najbližjih sosedov. Sirij se postopoma približuje Osončju in pričakuje se, da se bo v naslednjih 60.000 letih rahlo povečal v svetlosti ter dosegel magnitudo -1,68. Po naključju bo Sirij približno v istem času, okrog leta 66.270, zavil kot južna polarna zvezda. Tega leta bo prišel v okvir 1,6 stopinje od južnega nebesnega pola. To se bo zgodilo zaradi precesije enakonočij in lastnega gibanja Sirija, ki počasi potuje v smeri jug-jugozahod in bo zato viden samo z južne poloble. Po tem času se bo njegova razdalja začela povečevati in postal bo bolj medel, vseeno pa bo še približno 210.000 let najsvetlejša zvezda na Zemljinem nočnem nebu; po tem bo postala najsvetlejša zvezda Vega, še ena zvezda tipa A, ki ima močnejši lasten izsev od Sirija.
Sirij A je približno dvakrat toliko masiven kot Sonce (M☉) in ima absolutni izsev +1,43. Je okrog 25-krat bolj žareč od Sonca, vendar ima bistveno nižji sijaj od drugih svetlih zvezd, kot so Kanop, Betelgeza ali Rigel. Sistem je star med 200 in 300 milijoni let. Prvotno sta ga sestavljali dve svetli modrikasti zvezdi. Prvotno masivnejša izmed njiju, Sirij B, je porabil svoje vodikovo gorivo in je postal rdeča orjakinja, nato pa je izgubil svoje zunanje plasti in se je pred okrog 120 milijoni leti sesedel v svoje trenutno stanje kot bela pritlikavka.
Sirij je pogovorno znan kot »Pasja zvezda«, kar odraža njegovo pomembnost v svojem ozvezdju Velikega psa (Canis Major). Sončevo vzpenjanje Sirija je v Starem Egiptu označevalo obdobje poplavljanje Nila, za Stare Grke »pasje dneve« poletja, za Polinezijce, večinoma na južni polobli, pa je zvezda označevala zimo in je bila pomembna referenca za navigacijo po Tihem oceanu.
Zgodovina opazovanj
Sirij se kot najsvetlejša zvezda na nočnem nebu pojavlja v nekaterih najzgodnejših astronomskih zapisih. Odmaknjenost od ekliptike povzroča, da je zvezdno dvigovanje izjemno pravilno glede na druge zvezde s periodo skoraj natančno 365,25 dneva in je tako konstantno relativno na Sončevo leto. To dvigovanje se pojavi pri Kairu 19. julija (julijanski koledar), s čimer se zgodi tik pred pojavom letnih poplav Nila v antiki. Zaradi nepravilnosti poplav je izjemna natančnost zvezdinega povratka povzročila, da je bila pomembna za stare Egipčane, ki so ga častili kot boginjo Sopdet (, »Trikotnik«; }, Sō̂this), garant rodnosti njihove zemlje.
Stari Grki so opazili, da pojav Sirija kot jutranje zvezde napoveduje vroče in suho poletje in bali so se, da bodo zaradi zvezde rastline ovenele, ljudje ošibili in ženske postale vzburjene. Zaradi svoje svetlosti se je zdelo, da Sirij miglja bolj v nestabilnih vremenskih razmerah zgodnjega poletja. Za grške opazovalce je bilo to znak, da izžarevanje povzroča škodljiv vpliv. Vsak, ki je trpel zaradi njegovih učinkov naj bi bil »zadet od zvezde« (, astrobólētos). V literaturi je bil opisan kot »goreč« ali »žareč«. Obdobje po ponovni pojavitvi zvezde je bilo znano kot »pasji dnevi«. Prebivalci otoka Kea v Egejskem morju so Siriju in Zevsu ponudili daritve, da bi jim prinesla hladne vetrove in so čakali na ponovno pojavitev zvezde poleti. Če je vzšla čista, naj bi napovedala srečo; če je bila meglena ali medla, naj bi napovedala kužne bolezni. Na kovancih, pridobljenih z otoka iz 3. stoletja pred našim štetjem, so upodobljeni psi ali zvezde z izžarevajočimi žarki, kar poudarja pomen Sirija.
Rimljani so praznovali zvezdno lego Sirija okrog 25. aprila tako, da so boginji Robigo žrtvovali psa skupaj s kadilom, vinom in ovco, tako da zvezdino izžarevanje to leto ne bi povzročilo pšenične rje na nasadih pšenice.
Svetle zvezde so bile pomembne za antične Polinezijce za navigacijo po Tihem oceanu. Služili so tudi kot znaki zemljepisne širine; deklinacija Sirija se ujema z zemljepisno dolžino otočja Fidži na 17°J in tako prečka neposredno nad otoki vsak siderski dan. Sirij tudi služi kot telo ozvezdja »Velike ptice«, imenovanega Manu, s Kanopom na južni konici kril in Prokijonom na severni konici kril, kar razdeljuje polinezijsko nočno nebo na dve polobli. Tako kot je pojavitev Sirija na jutranjem nebu v Grčiji označevala poletje, je za Maore označevala začetek zime in njihovo ime Takurua je označevalo tako zvezdo kot letni čas. Kulminacijo zimskega solsticija so na Havajih označevali s praznovanjem, znanim kot Ka'ulua, »Kraljica nebes«. Zabeleženih je veliko drugih polinezijskih imen, vključno s Tau-ua na Markizinih otokih, Rehua na Novi Zelandiji in Ta'urua-fau-papa (»Praznovanje prvih vrhovnih poglavarjev«) ter Ta'urua-e-hiti-i-te-tara-te-feiai (»Praznovanje tistega, ki se dvigne z molitvami in verskimi obredi«) na Tahitiju.
Kinematika Leta 1717 je Edmond Halley odkril lastno gibanje do takrat predpostavljenih fiksnih zvezd po primerjavi sodobnih astrometričnih meritev s tistimi iz 2. stoletja našega štetja iz Ptolemajevega Almagesta. Opaženo je bilo, da so se svetle zvezde Aldebaran, Arktur in Sirij močno premaknile; Sirij je napredoval za okrog 30 kotnih minut (približno premer Lune) proti jugozahodu.
Leta 1868 je Sirij postal prva zvezda, pri kateri so izmerili hitrost gibanja, kar je pomenilo začetek raziskovanja nebesne radialne hitrosti. Sir William Huggins je raziskoval zvezdni spekter zvezde in je opazil rdeči premik. Sklenil je, da se Sirij oddaljuje od Sončnega sistema s hitrostjo približno 40 km/s. V primerjavi s sodobno vrednostjo −5,5 km/s je to precenjena vrednost in ima napačen predznak: znak minus pomeni, da se Soncu približuje.
Oddaljenost Christiaan Huygens v svoji knjigi Cosmotheoros iz leta 1698 ocenjuje razdaljo do Sirija na 27.664-kratnik razdalje med Zemljo in Soncem (okrog 0,437 svetlobnega leta ali paralaksa okrog 7,5 kotne sekunde). Zvrstilo se je več neuspešnih poskusov izmeriti paralakso Sirija: Jacques Cassini (6 sekund); nekateri astronomi (med drugim Nevil Maskelyne) z uporabo Lacaillovih opazovanj pri Rtu dobrega upanja (4 sekunde); Piazzi (ista vrednost); z uporabo Lacaillovih opazovanj, narejenih v Parizu, bolj številčni in gotovi kot tisti narejeni na Rtu (nobene smiselne paralakse); Bessel (nobene smiselne parlakse).
Škotski astronom Thomas Henderson je uporabil svoja opazovanja, narejena v letih 1832–1833, in opazovanja južnoafriškega astronoma Thomasa Macleara iz let 1836–1837, da je opredelil vrednost paralakse na 0,23 kotne sekunde, napako paralakse pa je ocenil na največ četrtino sekunde, ali kot je pisal Henderson leta 1839, »na koncu koncev lahko zaključimo, da paralaksa Sirija v vesolju ni večja od pol sekunde in verjetno znaša veliko manj.« Astronomi so skozi večino 19. stoletja sprejemali vrednost 0,25 kotne sekunde. Zdaj je znano, da ima paralakso skoraj 0,4 kotne sekunde.
Hipparcosova paralaksa za Sirij pomeni razdaljo okrog 8,6 svetlobnega leta s statistično natančnostjo približno 0,04 svetlobnega leta. Običajno predpostavljamo, da je Sirij B na enaki razdalji. V 3. izdaji katalogov Gaia ima Sirij paralakso z veliko manjšo stopnjo negotovostji, ki pomeni razdaljo 8,709±0,005 svetlobnega leta, vendar je pri njej zabeležena zelo velika vrednost za astrometrični presežni šum, kar nakazuje, da je vrednost paralakse morda nezanesljiva.
Odkritje Sirija B
V pismu z 10. avgusta 1844 je nemški astronom Friedrich Wilhelm Bessel na podlagi sprememb v lastnem gibanju Sirija sklepal, da ima nevidenega spremljevalca. 31. januarja 1862 je ameriški proizvajalec teleskopov in astronom Alvan Graham Clark prvič opazoval medlega spremljevalca, ki je sedaj znan kot Sirij B. To se je zgodilo med preizkušanjem teleskopa z 18,5-palčno (470 mm) zaslonko za observatorij Dearborn, ki je bil takrat eden od največjih refraktorskih teleskopov na svetu in največji teleskop v ZDA. Opažanje Sirija B je bilo potrjeno 8. marca z manjšimi teleskopi.
Vidna zvezda je zdaj včasih znana kot Sirij A. Od leta 1894 so bile opazovane nekatere očitne orbitalne nepravilnosti v Sirijevem sistemu, kar nakazuje na tretjo zelo majhno spremljevalno zvezdo, toda to ni bilo nikoli potrjeno. Najboljše ujemanje s podatki nakazuje šestletno orbito okoli Sirija A in maso 0,06 Sončeve mase. Ta zvezda bi bila pet do deset magnitud bolj medla kot bela pritlikavka Sirij B, zaradi česar bi jo bilo težko opazovati. Opazovanja, objavljena leta 2008, niso uspela zaznati ne tretje zvezde, ne planeta. Domnevna tretja zvezda je bila opazovana v 20. letih 20. stoletja in naj bi bila po trenutnem prepričanju objekt v ozadju.
Leta 1915 je Walter Sydney Adams s 60-palčnim (1,5 m) reflektorjem na observatoriju Mount Wilson opazoval spekter Sirija B in je določil, da gre za medlo belkasto zvezdo. Na tej podlagi so astronomi sklepali, da gre za belo pritlikavko, šele drugo znano tovrstno zvezdo. Premer Sirija A sta prvič izmerila Robert Hanbury Brown in Richard Q. Twiss leta 1959 pri Jodrell Banku z uporabo zvezdnega intenzitetnega interferometra. Leta 2005 so astronomi z uporabo vesoljskega teleskopa Hubble določili, da ima Sirij B približno tolikšen premer kot Zemlja, 12.000 km, maso pa 102 % Sončeve.
Razprave o barvi
Okrog leta 150 je Klavdij Ptolemaj iz Aleksandrije, egiptovski astronom grškega rodu iz rimskega obdobja, narisal zvezde v knjigah VII in VIII v svojem Almagestu, v katerem je uporabil Sirij kot lokacijo za globusov centralni poldnevnik. Sirij je opisal kot rdečkast, skupaj s šetimi drugimi zvezdami, Betelgezo, Antaresom, Aldebaranom, Arkturjem in Poluksom, ki so vse trenutno rdeče ali oranžne barve. Diskrepanco je prvi opazil amaterski astronom Thomas Barker, zemljiški posestnik v Lyndonu v Rutlandu, ki je pripravil članek in govoril na sestanku Kraljeve družbe v Londonu leta 1760. Obstoj drugih zvezd s spremenljivo svetlostjo je dal podlago zamisli, da se lahko spreminja tudi njihova barva; sir John Herschel je to opazil leta 1839, pri čemer je bil mogoče pod vplivom tega, da je dve leti pred tem opazil Eto Gredlja. Thomas J.J. See je z izdajo več člankov leta 1892 in s končnim povzetkom leta 1926 ponovno oživil razpravo o rdečem Siriju. Ni navajal samo Ptolemaja, temveč tudi pesnika Arata, govorca Cicerona in generala Germanika, ki so vsi označili zvezdo za rdečo, čeprav priznava, da ni noben od slednjih treh avtorjev astronom in sta zadnja dva samo prevajala Aratovo pesem Phaenomena. Lucij Anej Seneka je Sirij opisal kot globlje rdeč od Marsa. Tako je mogoče, da je rdeča le pesniška metafora za nesrečo. Nemška astronoma Wolfhard Schlosser in Werner Bergmann sta leta 1985 objavila opis lombardskega rokopisa iz 8. stoletja, ki vsebuje De cursu stellarum ratio od sv. Gregorja iz Toursa. Latinski tekst je učil bralce, kako določati čase nočnih molitev na podlagi zvezd in svetla zvezda, opisana kot rubeola (»rdečkasta«), naj bi bila Sirij. Avtorja sta predlagala, da to dokazuje, da je bil Sirij B rdeča orjakinja v času opazovanja. Drugi učenjaki so odgovorili, da se je sv. Gregor verjetno skliceval na Arkturja.