Jurij Aleksejevič Gagarin (), ruski častnik, vojaški pilot, kozmonavt, novinar in heroj Sovjetske zveze, * 9. marec 1934, vas Klušino, Gžatski rajon, Zahodna oblast, Sovjetska zveza (danes Smolenska oblast, Rusija), † 27. marec 1968, pri vasi Novosjolovo blizu Kiržača, Vladimirska oblast, Sovjetska zveza (danes Rusija).
Znan je predvsem kot kozmonavt, ki je na krovu prvega uspešnega poleta s posadko postal prvi človek, ki je poletel v vesolje. Na krovu plovila Vostok 1 je 12. aprila 1961 enkrat obkrožil Zemljo, polet je trajal 108 minut. S tem zgodovinskim dosežkom za Sovjetsko zvezo v času vesoljske tekme je postal mednarodni zvezdnik in prejel številna odlikovanja in nazive, vključno z najvišjim državnim priznanjem, heroj Sovjetske zveze.
Izhajal je iz vasi Klušino v Ruski SFSR. V mladosti je delal kot livar v jeklarni v Ljubercih. Pozneje se je pridružil Sovjetskemu vojnemu letalstvu kot pilot in bil nameščen v letalski bazi Luostari blizu rusko-norveške meje, ko je bil izbran za sovjetski vesoljski program skupaj s še petimi kozmonavti. Po svojem vesoljskem poletu je postal namestnik vodje usposabljanja v Centru za urjenje kozmonavtov, ki so ga pozneje poimenoval po njem. Leta 1962 je bil izvoljen za delegata v Sovjetu zveze in nato še v Sovjetu narodnosti, spodnjem in zgornjem domu Vrhovnega sovjeta.
Vostok 1 je bil Gagarinov edini vesoljski polet, vendar je služil kot rezerva za odpravo Sojuz 1, ki se je končala s smrtonosno nesrečo, v kateri je umrl njegov prijatelj in kolega kozmonavt Vladimir Komarov. Ker so se sovjetski uradniki bali, da bi lahko izgubili pomembnega narodnega junaka, so Gagarinu prepovedali nadaljnje vesoljske polete. Po zaključku usposabljanja na Inženirski akademiji vojnega letalstva v Žukovskem februarja 1968 so mu ponovno dovolili leteti z običajnimi letali. Vendar je Gagarin umrl pet tednov pozneje, ko je letalo MiG-15UTI, ki ga je pilotiral skupaj z inštruktorjem letenja Vladimirjem Serjoginom, strmoglavilo v bližini mesta Kiržač.
Zgodnje življenje
Gagarin se je rodil 9. marca 1934 v vasi Klušino v Smolenski oblasti v Ruski SFSR, blizu mesta Gžatska (po njegovi smrti leta 1968 je bilo preimenovano v Gagarin). Njegova starša sta delala na sovhozu — Aleksej Ivanovič Gagarin kot tesar in Ana Timofejevna Gagarina kot pridelovalka mleka. Jurij je bil tretji od štirih otrok. Njegov starejši brat Valentin, rojen leta 1924, je ob Jurijevem rojstvu že pomagal pri oskrbi živine na kmetiji. Njegova sestra Zoja, rojena leta 1927, je pomagala skrbeti za »Juro« in najmlajšega brata Borisa, rojenega leta 1936.
Tako kot milijoni sovjetskih državljanov, je njegova družina trpela med nemško zasedbo v drugi svetovni vojni. Med nemškim napredovanjem proti Moskvi so se umikajoči se vojaki Rdeče armade polastili živine kolektivne kmetije. 18. oktobra 1941 so nacisti zavzeli Klušino. Že prvi dan so požgali šolo in tako se je končalo Jurijevo prvo leto šolanja. Nemci so požgali tudi 27 hiš v vasi in prisilili prebivalce, vključno z Gagarini, da so delali na kmetijah in pridelovali hrano za okupatorske vojake. Tisti, ki so to zavrnili, so bili pretepeni ali poslani v koncentracijsko taborišče, vzpostavljeno pri Gžatsku.
Gagarinov dom je zavzel nacistični častnik. Na zemljišču za njihovo hišo je bilo družini dovoljeno zgraditi kočo iz blata v velikosti približno 3x3 m, kjer so preživeli 21 mesecev do konca zasedbe. V tem času je Jurij postal saboter, zlasti potem, ko je eden izmed nemških vojakov, ki so ga otroci imenovali »hudič«, poskušal obesiti njegovega mlajšega brata Borisa na jablano s fantovim šalom. Kot povračilo je Jurij sabotiral vojakovo delo: v akumulatorje tankov, ki so jih zbirali za ponovno polnjenje, je nasipal zemljo in je naključno pomešal različne kemične snovi, namenjene temu. Na začetku leta 1943 so njegova starejša brata Nemci deportirali na Poljsko na prisilno delo. Uspelo jima je pobegniti, sovjetski vojaki pa so ju nato našli, nakar sta bila vpoklicana. Domov sta se vrnila šele po koncu vojne, leta 1945.
Preostali del Gagarinove družine je verjel, da sta starejša brata mrtva, zaradi česar je Jurij zbolel od »žalosti in lakote«. Poleg tega je bil pretepen, ker je zavrnil delo za nemške sile in je preostanek vojne preživel v bolnišnici kot pacient ter pozneje kot pomočnik. V istem času so hospitalizirali njegovo mater, ki jo je nemški vojak porezal s koso. Ko so Nemce 9. marca 1944 potisnili iz Klušina, je Jurij pomagal Rdeči armadi iskati mine, ki so jih bežeči nemški vojaki zakopali na cestah.
Izobrazba in zgodnja kariera Leta 1946 se je družina preselila v Gžatsk, kjer je Jurij nadaljeval svoje izobraževanje. Jurij in Boris sta se vpisala v šolo, ki so jo zgradili v mestu in so jo vodile mlade ženske, ki so bile učiteljice prostovoljke. Učili so se branja s starimi sovjetskimi vojaškimi priročniki. Kasneje se je šoli pridružil nekdanji sovjetski letalec, ki je poučeval matematiko in naravoslovje, Jurijeva najljubša predmeta. Jurij je bil del skupine otrok, ki so sestavljali modelčke letal. Nad letali se je navduševal že od mladih nog in njegovo zanimanje za letala je dobilo zagon po tem, kot je lovsko letalo Jakovljev med vojno zasilno pristalo v Klušinem. V godbi na pihala je igral trobento.
Leta 1950, pri šestnajstih letih, je Gagarin pričel pripravništvo kot livar v jeklarni v Ljubercih pri Moskvi. Hkrati se je vpisal v lokalno večerno šolo za »mlade delavce«, kjer je obiskoval sedmi razred. Ko je leta 1951 z odliko zaključil tako sedmi razred, kot tudi poklicno šolo iz izdelave modelov in livarstva, je bil izbran za nadaljnje usposabljanje na Industrijski tehnični šoli v Saratovu, kjer je preučeval traktorje. Med bivanjem v Saratovu se je kot prostovoljec pridružil lokalnemu letalskemu klubu, kjer se je ob koncih tedna usposabljal za sovjetskega letalskega kadeta. Tam se je najprej učil leteti z dvokrilniki, pozneje pa z Jakovljevim Jak-18. Dodatni denar je zaslužil z občasnim delom v doku na reki Volgi.
Služba v Sovjetskem vojnem letalstvu Leta 1955 je bil Gagarin sprejet na Prvo višjo šolo za pilote vojnega letalstva Čkalova v Orenburgu. Sprva je začel trenirati na Jak-18, ki ga je že poznal, pozneje, februarja 1956, pa je diplomiral iz letenja z MiG-15. Učil ga je slavni inštruktor J. Š. Akbulatov. Gagarin je dvakrat s težavami pristal z dvosedežnim trenažnim letalom in je že tvegal izključitev iz treniranja pilotov. Vendar se je komandir polka odločil, da mu bo dal še eno priložnost za pristanek. Gagarinov učitelj letenja mu je dal blazino za sedenje, kar je izboljšalo njegov pogled iz pilotske kabine in uspešno je pristal. Ko je zaključil preskus na trenažnem letalu, je Gagarin leta 1957 začel leteti samostojno.
5. novembra 1957 je Gagarin postal poročnik v Sovjetskem vojnem letalstvu in zbral 166 ur in 47 minut letenja. Naslednji dan je diplomiral na šoli letenja in je bil nameščen v letalsko zračno bazo Luostari blizu norveške meje v Murmanski oblasti za dveletno služenje v Severni floti. Dodeljen je bil 769. lovskemu letalskemu polku 122. lovske letalske divizije in je letel z MiG-15. Do oktobra 1959 je letel skupno 265 ur.
7. julija 1959 je postal vojaški pilot 3. razreda. Ko je izrazil zanimanje za vesoljsko raziskovanje po izstrelitvi Lune 3 6. oktobra 1959, je bilo njegovo priporočilo za Sovjetski vesoljski program sprejeto in posredovano poročniku polkovniku Babuškinu. Do takrat je zbral 265 ur letenja. Gagarin je 6. novembra 1959 napredoval v čin starejšega poročnika in tri tedne pozneje ga je izprašala medicinska komisija za kvalifikacijo za vesoljski program.
Sovjetski vesoljski program Izbira in treniranje
Gagarinovo izbiro za program Vostok je nadzirala Centralna letalska medicinska komisija pod vodstvom generalmajorja Konstantina Fjodoroviča Borodina iz Sovjetske vojaške medicinske službe. Prestal je fizično in psihološko testiranje, ki je potekalo v Centralni letalski znanstvenoraziskovalni bolnišnici, ki jo je vodil polkovnik A. S. Usanov, član komisije. V komisiji so bili tudi polkovnik Jevgenij Anatoljevič Karpov, ki je pozneje vodil trenažni center, polkovnik Vladimir Ivanovič Jazdovski, glavni zdravnik za Gagarinov polet in generalmajor Aleksander Nikolajevič Babijčuk, zdravnik generalštaba Sovjetskega vojnega letalstva pri poveljniku vojnega letalstva. Komisija je svojo izbiro omejila na pilote med 25 in 30 leti. Glavni inženir programa Sergej Koroljov je tudi določil, da morajo kandidati imeti manj kot 72 kg in višino največ 1,70 m, da bi se lahko stlačili v omejen prostor kapsule; Gagarin je bil visok 1,57 m.
Iz nabora 154 kvalificiranih pilotov, ki so jih v ožji izbor spravile njihove enote vojnega letalstva, so vojaški zdravniki izbrali 29 kandidatov za kozmonavte, od katerih jih je 20 potrdil Priporočilni komite sovjetske vlade. Prvih dvanajst, vključno z Gagarinom, je bilo potrjenih 7. marca 1960 in še osem jih je bilo dodanih v seriji poznejših ukazov, izdanih do junija.
Gagarin je usposabljanje začel 15. marca 1960 v zračni bazi Hodinka v središču Moskve. Usposabljanje je obsegalo stroge in ponavljajoče se fizične vaje, ki jih je Aleksej Leonov, član prvotne dvanajsterice, opisal kot podobne treningu za olimpijske igre. Aprila 1960 so v Saratovski oblasti pričeli trenirati s padali in vsak mož je opravil okrog 40 do 50 skokov tako z nizke, kot tudi z visoke višine, tako na kopnem, kot nad vodo.
Gagarin je bil med svojimi kolegi najbolj priljubljen kandidat; ko so jih prosili, naj anonimno glasujejo za kandidata poleg sebe, za katerega želijo, da leti prvi, so vsi razen treh izbrali Gagarina. Eden izmed teh kandidatov, Jevgenij Hrunov, je verjel, da je Gagarin zelo osredotočen in zahteven do sebe in drugih, ko je to potrebno. 30. maja 1960 je bil Gagarin sprejet v skupino za pospešeno treniranje, znano kot prva šesterica ali sočijska šesterica, iz katere so izbrali prve kozmonavte programa Vostok. Drugi člani skupine so bili Anatolij Kartašev, Andrijan Nikolajev, Pavel Popovič, German Titov in Valentin Varlamov. Toda Kartašov in Varlamov sta se poškodovala in zamenjala sta ju Hrunov in Grigorij Neljubov.
Več kandidatov, izbranih za program, vključno z Gagarinom, ni imelo diplome višjih šol in vpisali so se v dopisni tečajni program na zračni inženirski akademiji Žukovski. Gagarin se je vpisal septembra 1960 in svoje specialistične diplome ni pridobil vse do začetka leta 1968. Gagarin je prestal tudi eksperimente, ki so bili zasnovani za preizkušanje fizične in psihološke vzdržljivosti, vključno s poskusi s pomanjkanjem kisika, med katerimi so bili kozmonavti zaklenjeni v sobi za izolacijo, iz katerih so počasi izčrpavali zrak. Za prihajajoči let je treniral tudi s povečano težnostjo v centrifugi. Psihološki testi so med drugim vključevali nameščanje kandidatov v gluhe sobe za popolno izolacijo. Gagarin je bil v sobi od 26. julija do 5. avgusta. Avgusta 1960 je zdravnik Sovjetskega vojnega letalstva njegovo osebnost ocenil tako:
Prva šesterica je januarja 1961 prejela nazive pilot-kozmonavt in prestala je dvodnevni pregled, ki ga je izvedla posebna medoddelčna komisija pod vodstvom Nikolaja Kamanina, nadzornika programa Vostok. Komisija je imela nalogo razvrstiti kandidate na osnovi pripravljenosti na prvo človeško misijo Vostok. 17. januarja so bili testirani v simulatorju v Raziskovalnem letalskem institutu M. M. Gromova v modelu kapsule Vostok v polni velikosti. Gagarin, Nikolajev, Popovič in Titov so vsi prejeli odlične ocene prvi dan testiranja, v katerem so morali opisati različne faze misije, čemur so sledila vprašanja komisije. Drugi dan so opravili pisni preskus, po čemer je specialna komisija izbrala Gagarina kot najboljšega kandidata. On in naslednja dva najvišje uvrščena kozmonavta, Titov in Neljubov, so bili poslani v Tjuratam za končne priprave. Gagarin in Titov sta bila izbrana za treniranje v vesoljskem plovilu, 7. aprila pripravljenem za polet. Zgodovinar Asif Azam Siddiqi opisuje končni izbor:
Vostok 1