Frankovsko cesarstvo ali Frankovsko kraljestvo () je bila država, ki so jo v zgodnjem srednjem veku ustanovili Franki na ozemlju antične Galije in rimskih provinc (Retija in Gornja Germanija) v sedanji Franciji, Švici, Beneluksu in zahodni Nemčiji.
Prvi kralj, ki je združil vsa frankovska plemena, prenesel oblast s plemenskih poglavarjev na enega samega vladarja in zagotovil, da je postal kraljevski položaj deden,Brown, Peter (2003). The Rise of Western Christendom. Malden, MA, USA: Blackwell Publishing Ltd, str. 137. je bil Klodvik I. iz Merovinške dinastije, kronan leta 496. Še isto leto je kot prvi frankovski vladar, verjetno na zahtevo svoje žene Klotilde, prestopil v katoliško vero,Cordula Nolte. Gender and Conversion in the Merovingian Era. Varieties of Religious Conversion in the Middle Ages, uredil James Muldoon, University of Florida Press, 1997, str. 88. s čimer je pridobil naklonjenost katoliških Vizigotov in rimskega papeža. Do svoje smrti leta 511 je osvojil večino nekdanje rimske Galije.
Njegovi nasledniki Pipin Herstalski, Karel Martel, Pipin Mali, Karel Veliki in njegov sin Ludvik Pobožni so med skoraj neprekinjenimi vojnimi pohodi do sredine 9. stoletja kraljestvo zelo povečali. Največjo moč je doseglo med vladavino Karla Velikega iz Karolinške rodbine, katerega je papež Leon III. na božič leta 800 v Rimu okronal za cesarja, prvega po Romulu Avgustulu. Ob njegovi smrti leta 814 je renovatio Romani imperii, 'obnovljeno Rimsko cesarstvo' s prestolnico v Aachnu obsegal današnjo Francijo, Beneluks, Nemčijo, Češko, Moravsko, večino Apeninskega polotoka, Korziko, Pireneje, Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko.
thumb|left|250px|Širitev Frankovske države med vlado Karla Velikega
Frankovsko dedno pravo, okoli leta 500 zapisano v Salijskem zakoniku, je določalo, da so si očetovo zapuščino razdelili njegovi živi sinovi. To je pomenilo, da je bilo Frankovsko kraljestvo ena politična enota, razdeljena na več regna – kraljestev ali podkraljestev. Najpomembnejša so bila Avstrazija, Nevstrija, Burgundija in Akvitanija. Zemljepisne meje in število kraljestev so se s časom spreminjali.
Karlov naslednik Ludvik Pobožni je skladno s Salijskim zakonikom leta 817 objavil zakon o delitvi države Ordinatio Imperii. Leta 840 je umrl, 843 pa so si cesarstvo po Verdunski pogodbi razdelili sinovi: Karel Plešasti, ki je dobil zahodni del, Lotar I., ki svoje zamisli o enotni državi ni mogel uveljaviti, je dobil srednji del, Ludvik Nemški pa vzhodni del cesarstva.
Četrti sin, Pipin I., je še pred delitvijo cesarstva leta 838 umrl.
Verdunska pogodba je dala temelj za kasnejši evropski razvoj. Iz zahodnega dela Frankovskega cesarstva je nastala Francija, iz vzhodnega pa Nemčija.
Zgodovina Nastanek Franki so se pojavili v 3. stoletju kot plemenska zveza manjših plemen, vključno s Sikambri, Brukteri, Ampsivari, Hamavi in Hatuari, naseljenih severno in vzhodno od Rena. Nekatera plemena, na primer Sikambri in Salijci, so že prebivala na ozemlju Rimskega cesarstva in prispevala svoje vojake v rimsko vojsko na severni meji cesarstva. Leta 357 je salijski kralj na ozemlju, ki ga je dobil od cesarja Julijana Odpadnika, ustanovil prvo stalno oporišče.
thumb|250px| Delitev Frankovskega kraljestva med štiri Klodvikove in Klotildine sinove; Grandes Chroniques de Saint-Denis (Bibliothèque municipale de Toulouse)
Nekateri zgodnji frankovski vladarji, med njimi Flavij Bauton in Arbogast, so bili zvesti rimski zavezniki, drugi, na primer Malobavd, pa so bili na rimskem ozemlju dejavni zaradi drugih vzrokov. Po Arbogastovem padcu je njegov sin Arigij uspel v Trierju ustanoviti nasledstveno grofijo. Po padcu uzurpatorja Konstantina III. je nekaj Frankov leta 411 podprlo uzurpatorja Jovina. Po njegovi smrti leta 413 so Rimljani vedno teže obvladovali Franke v njihovih mejah. Frankovskega kralja Teodemerja so okoli leta 422 usmrtili z njegovim mečem. Okoli leta 428 je salijski kralj Klodion, katerega kraljestvo je obsegalo Toksandrijo in civitatus Tungrorum (Tongeren), vdrl na rimsko ozemlje in svoje kraljestvo razširil do Camaracuma (Cambrai) in Some. Četudi Sidonij Apolinarij trdi, da je Flavij Ecij okoli leta 431 potolkel Franke in jih začasno potisnil nazaj, je to obdobje označilo začetek dogajanj v naslednjih nekaj stoletjih: germanski Franki so zavladali vedno večjemu številu galsko-rimskih podložnikov.
Klodionovo kraljestvo je za zmeraj spremenilo meje in pomen besede Francija (Frankija). Francija ni bila več barbaricum trans Rhenum – barbarska dežela onkraj Rena, ampak pomembna politična sila na obeh bregovih Rena, globoko vključena v rimsko politiko. Klodionovi nasledniki Merovingi so Francijo razširili še bolj proti jugu. Frankovske severovzhodne meje so se zaradi pritiska Sasov premaknile proti jugozahodu, zato se je proti jugozahodu, približno med Somo in Münster, preselila tudi večina prvotnega frankovskega prebivalstva. Jedro Frankovskega kraljestva je kasneje postalo znano kot Avstrazija.
Vzpon in propad Merovingov (481–687)
thumb|250px|left|Politična delitev Galije na začetku Klodvikove kariere (481); ob njegovi smrti (511) sta ostali neosvojeni samo Burgundsko kraljestvo in Septimanija
Klodionovi nasledniki so nejasne osebe. Zanesljivo je samo to, da je bil Hilderik I. morda Klodionov vnuk, ki je kot rimski federat vladal Salijskemu kraljestvu iz Tournaia. Hilderik je za zgodovino pomemben predvsem zato, ker je oblast zapustil svojemu sinu Klodviku I., ki je začel širiti svojo oblast na druga frankovska plemena in širiti ozemlje proti jugu in zahodu v Galijo. Klodvik se je spreobrnil v krščanstvo in vzpostavil dobre odnose s cerkvijo in svojimi galsko-rimskimi podložniki.
Klodvik I. je v svoji tridesetletni vladavini (481–511) porazil rimskega generala Siagrija in osvojil rimsko eksklavo Soissons in porazil in podjarmil Alemane (Tolbiac, 504). V bitki pri Vouilléu je leta 507 porazil Vizigote in osvojil celo njihovo kraljestvo s prestolnico v Toulouseu, razen Septimanije. Po pisanju Gregorja Tourskega je premagal tudi Bretonce in jih spremenil v frankovske vazale. Premagal je skoraj vsa frankovska plemena ob Renu, številna rimska vojaška naselja (laeti), raztresena po Galiji, saški Bessin ter Bretonce in Alane v Armoriki in dolini Loare in jih vključil v svoje kraljestvo.
V kraljestvo je vključil tudi saški Bessin ter Bretonce in Alane v Armoriki in dolini Loare. Do svoje smrti je zavladal celi Galiji, razen gotske province Septimanije in Burgundskega kraljestva na jugovzhodu.
Merovingi so bili nasledstvena monarhija. Frankovski kralji so se trdno držali prakse deljivega nasledstva, se pravi delitve kraljestva med svoje žive sinove. Kraljestvo je tudi v obdobjih, ko je v njem vladalo več merovinških kraljev, delovalo kot eno samo kraljestvo, v katerem kolektivno vlada več kraljev. Zaradi spleta dogodkov se je večkrat v zgodovini ponovno združilo v celoto, v kateri je vladal en sam kralj.
Merovinški kralji so vladali po božji volji. Njihov položaj so simbolizirali dolgi lasje. Kralja so po izvolitvi skladno s starimi germanskimi običaji postavili na ščit in ga dvignili v zrak.
Klodvikovi sinovi thumb|250px|Delitev Frankovskega kraljestva po Klodvikovi smrti leta 511; kraljestva niso bila zaključene geografske enote, ampak enote z enakimi dohodki in zato po velikosti zelo različna
Po Klodvikovi smrti se je njegovo kraljestvo razdelilo med njegove štiri odrasle sinove po načelu primerljivih dohodkov.
Sinovi so za svoje prestolnice izbrali mesta v bližini jedra frankovske države v severozahodni Galiji. Teoderik I. je izbral Reims, Klodomer Orléans, Hildebert I. Pariz in Klotar I. Soissons. Med njihovim vladanjem so bili v Frankovsko kraljestvo vključeni Turingija (532), Burgundija (534) ter Sasi in Frizijci (okoli leta 560). Oddaljena plemena na drugi obali Rena so ohlapno priznavala frankovsko oblast in so morala v frankovsko vojsko prispevati svoje vojake. V obdobjih šibkih kraljev so bila brez nadzora in so se pogosto poskušala osamosvojiti. Romanizirano Burgundsko kraljestvo, ki je ohranilo svojo ozemeljsko celovitost, je bilo priključeno h Klodomerjevemu kraljestvu s prestolnico v Orléansu.
Kraljestva Klodvikovih sinov so samo občasno kazala znake prijateljstva in so se med seboj pogosto vojskovala. Po Klodomerjevi prezgodnji smrti leta 524 je Klotar umoril njegove sinove, da bi se polastil dela njegovega kraljestva, ki se je v skladu z običaji razdelilo med tri še žive brate. Teoderik I. je umrl leta 534, ko je bil njegov sin Teodebert I. že odrasel in sposoben braniti svojo dediščino. Njegovo kraljestvo je bilo največje frankovsko podkraljestvo in jedro kasnejše Avstrazije.
Teodebert je bil prvi frankovski kralj, ki je uradno prekinil vezi z Bizantinskim cesarstvom. Začel je kovati denar s svojo podobo in se zaradi domnevne suverenosti na ljudstvi vse do Panonske nižine začel naslavljati z magnus rex (veliki kralj). Na strani Gepidov in Langobardov se je vključil v vojno proti Ostrogotom. V tej vojni je osvojil rimske province Retijo, Norik in del Venetije.
Klotar I. thumb|250px|left|Delitev Galije po smrti Klotarja I. (561) je bila geografsko bolj zaključena, vendar je zapletena delitev Provanse povzročala mnogo težav vladarjema Burgundije in Avstrazije
Teodebertov sin in naslednik Teodebald osvojenih provinc ni bil sposoben obdržati. Po njegovi smrti je njegovo obsežno kraljestvo prešlo na Klotarja I., ki je po Hildebertovi smrti leta 558 vsa frankovska podkraljestva združil pod svojo oblastjo.
Po Klotarjevi smrti leta 561 se je njegovo kraljestvo razdelilo med njegove štiri sinove na enak način kot pred petdesetimi leti. Glavna mesta kraljestev so ostala ista. Najstarejši sin Haribert I. je nasledil kraljestvo s prestolnico Pariz in vladal celi zahodni Galiji. Drugi najstarejši sin, Guntram, je nasledil staro Burgundsko kraljestvo, h kateremu sta bila priključena osrednja Francija okoli stare prestolnice Orléans in večina Provanse. Prestolnica njegovega kraljestva je bil Orléans. Ostanek Provanse, Auvergne in vzhodno Akvitanijo je dobil tretji sin Sigibert I., ki je nasledil tudi Avstrazijo z velikima mestoma Reims in Metz. Najmanjše kraljestvo s prestolnico Soissons je dobil najmlajši sin Hilperik I. Njegovo kraljestvo je po njegovi smrti leta 584 postalo jedro kasnejše Nevstrije.
Drugo četrtino kraljestva so kmalu uničile bratomorne vojne, ki so se razplamtele po umoru Hilperikove žene Galsvinte, za katerega so krivili Hilperikovo ljubico in kasneje njegovo drugo ženo Fredegundo. Galsvintina sestra in Sigibertova žena Brunhilda ja naščuvala svojega moža, da je proti njemu sprožil vojno, ki je trajala do naslednjega stoletja. Guntram je poskušal ostati nevtralen, a je kljub temu dvakrat poskušal osvojiti gotsko Septimanijo, vendar je bil obakrat poražen (585 in 589).
V vojnah so imeli koristi vsi bratje, vendar je samo Hilperiku uspelo razširiti kraljestvo ponovnim podjarmljenjem Bretoncev. Po njegovi smrti je nadoblast nad njimi uspelo obdržati tudi Guntramu. Leta 587 je bil med Brunhildo in Guntramom sklenjen Andelotski sporazum, v kateri se je za celotno Frankovsko kraljestvo izrecno uporablja naziv Francija. Brunhilda je s sporazumom zavarovala svojega mladoletnega sina Hildeberta II., ki je nasledil leta 575 umorjenega Sigiberta. Skupno Guntramovo in Hildebertovo ozemlje je bilo več kot trikrat večje od kraljestva Hilperikovega naslednika Klotarja II.. V tem obdobju se je Francija začela deliti na Nevstrijo, Avstrazijo in Burgundijo. Delitev se je obdržala ves preostali del frankovske zgodovine.
Delitev Francije na Avstrazijo, Nevstrijo in Burgundijo thumb|250px|Karta Galije po podpisu Andelotskega sporazuma (587)