Santiago (/ ˌsæntiɑːɡoʊ /, špansko [santjaɣo]), znan tudi kot Santiago de Chile (), je glavno in največje mesto Čila ter eno največjih mest v Amerikah. Je središče največje in najbolj gosto naseljenega somestja v metropolitanski regiji Santiago, s skoraj 7 milijoni prebivalcev. Mesto v celoti leži v Podolžni dolini države. Večina mesta leži med 500 m in 650 m nad morjem.
Santiago je leta 1541 ustanovil španski konkvistador Pedro de Valdivia in je glavno mesto Čila še iz kolonialnih časov. Mesto ima jedro iz neoklasicistične arhitekture iz 19. stoletja in stranske ulice v Art déco, neogotskem in drugi slogih. Mesto Santiago je oblikovano na številnih samostojnih hribih, ob hitro tekoči reki Mapocho, s parki, kot je Parque Forestal. Ande je mogoče videti iz večine točk v mestu. Te gore prispevajo k precejšnjemu problemu s smogom, zlasti v zimskem času. Obrobje mesta je obkroženo z vinogradi. Iz Santiaga je v dobri uri mogoče priti v gore in k Tihemu oceanu.
Je kulturno, politično in finančno središče Čila in je sedež regionalne četrti številnih večnacionalnih korporacij. Čilski izvršni in pravosodni organi so v Santiagu, kongres pa se srečuje večinoma v bližnjem Valparaisu. Poimenovan je po svetopisemskem liku svetem Jakobu. Santiago bo gostil Panameriške igre leta 2023.https://www.insidethegames.biz/articles/1057486/santiago-confirmed-as-host-of-2023-pan-american-games
Poimenovanje
V Čilu obstaja več entitet, ki nosijo ime "Santiago", kar se pogosto meša. Občina Santiago, včasih imenovana »downtown« ali »Santiago center« (Santiago Centro), je upravna enota, ki obsega približno območje, ki ga je zasedalo mesto v času kolonialnega obdobja. Skupnost, ki jo upravlja občina Santiago in jo vodi župan, je del province Santiago, ki jo vodi pokrajinski guverner, ki je sama del metropolitanske regije Santiago, ki jo vodi intendant. Kljub nevedenim delitvam, ko se izraz »Santiago« uporablja brez dodatnih opisov, se po navadi nanaša na Veliki Santiago (Gran Santiago), teritorialno območje, ki ga opredeljuje mestna kontinuiteta, ki poleg občine Santiago obsega še 36 drugih občin, ki skupaj sestavljajo večino province Santiago in nekatera območja sosednjih provinc (glej poglavje Politična delitev).
Demonim za mesto in regijo sta santiaguinos (moški) in santiaguinas (ženska).
Zgodovina Predkolonialna zgodovina Po nekaterih arheoloških raziskavah se domneva, da so se prve človeške skupine naselile v dolini Santiaga v 10. tisočletju pr. n. št.. Skupine so bile v glavnem nomadski lovci-nabiralci, ki so v času andske odjuge potovali iz obale v notranjost v iskanju gvanakov. Okoli leta 800 so se prvi prebivalci začeli stalno naseljevati zaradi nastajanja kmetijskih skupnosti vzdolž reke Mapocho in pridelovali predvsem koruzo, krompir in fižol ter udomačili kamele na tem območju.
Vasi ustanovljene na območjih so pripadale skupini Pikunčev (ime, ki so ga dali Čilenci) ali promaucaes (ime, ki so ga dali Inki: iz kečuanščine puruma awqa – 'divji sovražnik') in so bili pod Inkovskim imperijem v poznem 15. in v zgodnjem 16. stoletju. Inki so jih prisilno naselili v dolini, glavna poselitev je bila v središču sedanjega mesta, v Huaca de Chene in sveti gori El Plomo (Cerro El Plomo je gora v Andih v bližini Santiaga, z višino 5434 m je najvišji vrh, viden iz Santiaga v jasnih dneh). Območje je služilo kot osnova za neuspešne inkovske ekspedicije na južnem cestnem križišču v inkovskem cestnem sistemu.
Ustanovitev mesta
Potem ko ga je poslal Francisco Pizarro iz Peruja na dolgo pot iz Cuzca, je extremadurski konvistador Pedro de Valdivia 13. decembra 1540 dosegel dolino reke Mapocho. Valdivia se je utaboril ob reki na pobočjih Tupahueja in počasi začel komunicirati s Pikunči, ki so živeli na tem območju. Valdivia je kasneje poglavarje območja povabil v parlament, kjer je pojasnil svojo namero, da bo ustanovil mesto v imenu kralja Karla I. Španskega, ki bi bil glavno mesto guvernerja nove države Nueva Extremadura imenovano Santiago de Nueva Extremadura. Domači so sprejeli in celo priporočili ustanovitev mesta na majhnem otoku med dvema krakoma reke ob majhnem hribu Huelén.
12. februarja 1541 je Valdivia uradno ustanovil mesto Santiago del Nuevo Extremo (Santiago Nova Extremadura) v čast sv. Jakoba, pokrovitelja Španije, blizu Huelena, ki ga je preimenoval v »sv. Lucijo«. (Ime Santiago je lokalna galicijska evolucija ljudske latinske Sanctu Iacobu.) Valdivia je poveril postavitev novega mesta mojstru graditelju Pedri de Gamboa, ki je načrtoval postavitev mestne mreže. V središču mesta je Gamboa zasnoval Plaza de Armas (glavni trg), okoli katerega so bila zbrana različna zemljišča za stolnico in guvernerjevo hišo. Skupaj je bilo zgrajenih osem blokov od severa do juga in deset od vzhoda proti zahodu. Vsak kvadratni blok je bil dan naseljencem, ki so zgradili hiše iz blata in slame.
Valdivia se je mesece pozneje s svojimi vojaki usmeril na jug in začel vojno z Mapuči za Araucanijo. Santiago je ostal nezavarovan. Domačin Michimalonco je to izkoristil in napadel novo mesto. 11. septembra 1541 so mesto uničili domačini, vendar je španskemu garnizonu uspelo ubraniti trdnjavo. Odpor je vodila Inés de Suárez, Valdivianova ljubica. Ko je spoznala, da je bila premagana, je odredila usmrtitev vseh domorodnih zapornikov in nato nataknila glave na puščice in jih nekaj vrgla med domačine. Ob soočenju s tem barbarskim dejanjem so domorodci razpadli od grozote. Mesto se je počasi obnovilo, pri tem pa naj bi se uveljavljalo novo ustanovljeno mesto Concepción, kjer so leta 1565 ustanovili kraljevo sodišče Čila. Vendar pa je stalna nevarnost, s katero se je soočal Concepción, deloma zaradi bližine vojne za Araucanijo in tudi posledic uničujočih potresov, ni omogočila dokončne ustanovitve kraljevega sodišča v Santiagu do leta 1607. Ta ustanova je ponovno potrdila vlogo mesta kot prestolnice.
Kolonialni Santiago
Čeprav je bil zgodnji Santiago v neposredni nevarnosti za trajno uničenje, ki so ga ogrožali domorodni napadi, potresi in vrsta poplav, se je mesto začelo hitro razvijati. Od 126 blokov, ki jih je zasnoval Gamboa leta 1558, je bilo štiridesetih zasedenih, leta 1580 pa so se začele dvigovati prve večje stavbe v mestu, začetek gradnje poudarjen s postavitvijo temeljnega kamna prve stolnice leta 1561 in stavbe cerkve svetega Frančiška leta 1572. Obe konstrukciji sta sestavljali predvsem blatna opeka in kamen. Poleg gradnje pomembnih stavb se je mesto začelo širiti na bližnja zemljišča.
Niz nesreč je oviralo razvoj mesta v 16. in 17. stoletju: potres, 1575 epidemija črnih koz, leta 1590, 1608 in 1618 poplave reke Mapocho in končno potres 13. maja 1647, ko je umrlo več kot 600 ljudi in bilo prizadetih več kot 5000 drugih. Vendar te katastrofe niso ustavile rasti prestolnice generalnega kapitanata Čila v času, ko je bila vsa oblast države osredotočena na Plaza de Armas santiaguina.
Leta 1767 je Luis Manuel de Zañartu začel eno najpomembnejših arhitekturnih del celotnega kolonialnega obdobja, most Calicanto, ki je dejansko povezoval mesto z La Chimbo na severni strani reke in začel graditi nasipe za preprečevanje poplav reke Mapocho. Čeprav so njegovi gradbeniki uspeli zaključiti most, je reka večkrat poškodovala stebre. Leta 1780 je guverner Agustín de Jáuregui najel italijanskega arhitekta Joaquina Toesca, ki je med drugimi pomembnimi deli zasnoval fasado stolnice, palačo Moneda (Palacio de La Moneda), kanal San Carlos in končno gradnjo nasipov med vladanjem Ambrosia O'Higginsa. Ta pomembna dela so se trajno odprla leta 1798. O'Higginsova vlada je nadzorovala tudi gradnjo ceste proti Valparaísu leta 1791, ki je povezala prestolnico z glavnim pristaniščem v državi.
Glavno mesto republike
18. septembra 1810 je bila v Santiagu razglašena prva vladna hunta, ki je začela proces vzpostavitve neodvisnosti Čila. Mesto, ki je postalo glavno mesto novega naroda, so ogrožali različni dogodki, zlasti bližnje vojaške akcije.
Nekatere ustanove, kot sta Nacionalni inštitut (Instituto Nacional General José Miguel Carrera) in Narodna knjižnica (Biblioteca Nacional de Chile), so bile ustanovljene v Patriji Vieji (Patria Vieja, špansko stara očetnjava, se nanaša na časovno obdobje v zgodovini Čila med prvo vlado hunte (18. septembra 1810) in katastrofo Rancagua (1. oktober 1814)), so bile zaprte po porazu patriotov v bitki pri Rancagvi leta 1814. Kraljevska vlada je trajala do leta 1817, ko je vojska zagotovila zmago v bitki Chacabuco in ponovno vzpostavila vlado patriotov v Santiagu. Neodvisnost pa ni bila zagotovljena. Španska vojska je leta 1818 dobila nove zmage in se odpravila v Santiago, vendar je bil njihov marš dokončno ustavljen na ravnicah reke Maipo, med bitko pri Maipu 5. aprila 1818.
Po koncu vojne je bil Bernardo O'Higgins sprejet kot vrhovni direktor in kot njegov oče, začel veliko pomembnih del v mestu. Med imenovanjem Patria Nueva so se zaprte ustanove ponovno odprle. Odprto je bilo glavno pokopališče, delo na kanalu San Carlos je bilo zaključeno in v južnem kraku reke Mapocho, znane pod imenom La Cañada, je bilo suho korito, ki se je nekoč uporabljalo kot odlagališče, spremenjeno v avenijo, zdaj znano kot Alameda de las Delicias.
Dva nova potresa sta prizadela mesto, en 19. novembra 1822, drug 20. februarja 1835. Vendar pa ta dva dogodka nista preprečila hitre rasti mesta. Leta 1820 je mesto poročalo o 46.000 prebivalcih, medtem ko je leta 1854 prebivalstvo doseglo 69.018. Leta 1865 je bilo v popisu prijavljenih 115.337 prebivalcev. To znatno povečanje je bilo posledica primestne rasti na jug in zahodno od središča, deloma pa tudi v La Chimbi, živahnem območju nastalem iz delitve starih objektov, ki so obstajali na tem območju. Ta nov periferni razvoj je privedel do konca tradicionalne strukture šahovnice, ki je prej veljala za mestno jedro.
19. stoletje
V letih republikanske dobe so bile institucije, kot so Univerza v Čilu (Universidad de Chile), Normalna šola za predavatelje, Šola za umetnost in obrt in Quinta Normal, ki sta vključevali Muzej lepih umetnosti (zdaj Muzej znanosti in tehnologije) in Narodni naravoslovni muzej ustvarjeni predvsem za izobraževalno uporabo in so postali tudi primeri javnega načrtovanja v tem obdobju. Leta 1851 je bil odprt prvi telegrafski sistem, ki je povezal prestolnico s pristaniščem Valparaiso.
Nov zagon urbanega razvoja prestolnice se je odvijal v času tako imenovane »Liberalne republike« in administracijo župana Benjamina Vicuña Mackenna. Med glavnimi deli v tem obdobju je preureditev Cerro Santa Lucía, ki je bil kljub svoji osrednji lokaciji v slabem stanju. V prizadevanjih za preoblikovanje Santiaga je Vicuña Mackenna začel graditi Camino de Cintura, cesto, ki obdaja celotno mesto. Nova prenova avenije Alameda jo je spremenila v glavno cesto mesta.
Tudi v tem času in z delom evropskih krajinarjev leta 1873 je nastal O'Higginsov Park. Park, odprt za javnost, je postal znamenitost v Santiagu zaradi svojih velikih vrtov, jezer in poti za kočije. Med temi obdobji so bile odprte tudi druge pomembne stavbe, kot so operna hiša Teatro Municipal in Club Hípico de Santiago. Leta 1875 je potekala mednarodna razstava v okviru Quinta Normal.
Mesto je postalo glavno središče nacionalnega železniškega sistema. Prva železnica je dosegla mesto 14. septembra 1857 na železniški postaji Santiago Estación Central, ki je bila dokončno zgrajena in odprta leta 1884. V teh letih so železnice povezale mesto z Valparaisom, kot tudi regije na severu in jugu Čila. Ulice v Santiagu so bile do leta 1875 tlakovane, v mestu pa je bilo 1107 železniških vozil, medtem ko je vsak dan uporabljalo tramvajske storitve 45.000 ljudi.
Stoletnica Santiaga