Papež Julij II. (rojen kot Giuliano della Rovere z vzdevkom Il Terribile - Strašni), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 5. december 1443, Albissola, (Genovska republika danes Italija); † 21. februar 1513, Rim (Papeška država, danes Italija oziroma Vatikan). Papež je bil med letoma 1503 in 1513.
Življenjepis
Mladost Giuliano della Rovere se je rodil v Albisoli 5. decembra 1443 v ne tako stari in obubožani plemiški družini; oče je bil Rafael (Raffaello della Rovere), mati Teodora di Giovanni Manirola pa je bila grškega porekla. Njima je 30. aprila 1477 posvetil veličasten spomenik v cerkvi SS. Apostoli v Rimu, ki ga je najbrž napravil kipar Andrea Bregno. Po brezskrbnem otroštvu v rojstnem kraju je vstopil k frančiškanom pod varstvom strica Francesco della Rovere, ki ga je poslal v Perugio na študij prava na univerzi, kjer je on sam bil predavatelj. Ko je stric postal papež Sikst IV. 9. avgusta 1471, se je začel Julil hitro vzpenjati na lestvici cerkvenih dostojanstvenikov.
Cerkvena kariera 16. oktobra 1471, pri 17 letih, je postal škof Carpentrasa, čez dva meseca, 15. decembra 1471, pa kardinal-duhovnik pri San Pietro in vincoli 31. januarja 1472 je postal škof Lausanne, 13. januarja 1473 škof Catanie, 23. maja 1474 nadškof Avignona, 11. julija 1476 škof Coutancesa, 3. decembra 1477 škof Viviersa, 3. julija 1478 škof Mende, 19. aprila 1479 škof Sabine, 31. januarja 1483 škof Ostie, 3. novembra 1438 škof Bologne, 20. septembra 1499 škof Savone in 24. januarja 1502 škof Vercellija.
Papež
Izvolitev in umestitev Po Pijevi smrti konklave ni trajal niti en dan. Kardinali so se kmalu odločili za Julijana della Rovere, nečaka Siksta IV.. Konklave, na katerem so ga izvolili, je bil namreč najkrajši v zgodovini; trajal je samo deset ur, a potekal je ponoči od 31. oktobra na 1. november 1503. Kratkosti je pripomoglo tudi dejstvo, da je prejšnji papež - Pij III. – umrl po komaj 27-dnevnem papeževanu. Kakor so v tistih časih počasi potovali, kardinali s konklava, na katerem je bil izvoljen Pij III., torej še niso prispeli daleč od Rima v trenutku njegove smrti, pa so se lahko v kratkem času vrnili na njegov pogreb in nato hitro izvolili Julija II. za novega papeža. Aleksander VI. je slabo upravljal Papeško državo – in jo razdelil med svoje sorodnike – čemur si je upal oporekati le Julij, ki je padel pri Aleksandru v nemilost in se je zato umaknil v Francijo; druge dele Matrimoniuma Sancti Petri pa so si prigrabili pogoltni sosednji vojvode. Zato so kardinali hoteli človeka, ki bo vrnil papeštvu ugled ne le moralno, ampak tudi politično. Niso jim bile neznane Julijeva bojaželjnost, pogum in odločnost, ki jo je pokazal že kot kardinal, ko je nazaj osvajal Romanjo.
Na konklavu je bilo prisotno skupno 38 kardinalov, a baje so za Julija II. glasovali vsi razen dveh – njega samega in francoskega kardinala Georgesa d’Amboisea (ki je bil drugi glavni kandidat za papeža). Papež Julij II. je pripadao rodbini della Rovere, eni od redkih, ki je skozi zgodovino dala dva papeža; razen Julija II. – ki se je imenoval Giulio della Rovere - še Siksta IV., ki se je imenoval Francesco della Rovere in je po njem dobila ime znamenita Sikstinska kapela. V italijanščini pomeni beseda „rovere“ vrsto hrasta, a družina della Rovere je v svojem grbu zares imela hrast.
Dne 1. novembra 1503 ga je torej v »odprtem« konklavu 38 navzočih kardinalov (kardinalski zbor je tedaj štel 45 članov) izvolilo enoglasno – ne brez podkupovanja – za papeža; ustoličen in kronan je bil 18. novembra z biseri okrašeno tiaro iz čistega zlata; 26. novembra pa je – prvič v različnem času – slovesno prevzel z veličastnim pohodom konjenice v posest Lateran.
Pisanski koncilček Francoski kralj Ludvik je papeža, ki je dajal že takoj od začetka bolj vtis vojščaka kot dušnega pastirja - premagal, ko je hotel prevzeti otete dele Cerkvene države; da bi ga še bolj ponižal, je avgusta 1510 sklical v Tours francoske cerkvene velikodostojanstvenike in predstavnike univerz; povezal se je zopet s cesarjem v zvezo zoper papeža, ki se stalno vojskuje. Kralj Ludvik XII. je ponovno uveljavil pragmatično sankcijo iz leta 1438 in skušal doseči prek kardinalov sklicanje koncila v Pisi. Pridobil je pet škrlatnikov, ki so sklicali koncil v Pisi z javnim namenom, da bi med seboj pomirili krščanske vladarje, pripravili križarsko vojno zoper »nevernike«, pa tudi prenovili Cerkev v glavi in udih. Pri tem naj bi jim pomagal tajni namen, da bi Julija II. odstavili od papeževanja. Kakor hitro je to zvedel, se je od njih odvrnil cesar Maksimilijan. »Koncilski očetje« so kmalu morali zapustiti Pizo, se preseliti v Milano, od tod v Asti, in na koncu je zborovanje v Lyonu žalostno razpadlo.
Vojskovodja in mecen
Vojskovodja Poln duhovne in telesne moči je bil Julij II. eden najsilnejših renesančnih papežev, toda ne toliko kot duhovnik, ampak predvsem kot državnik. O njem je krožila anekdota, da je ključe svetega Petra vrgel v Tibero, a zadržal samo meč svetega Pavla. Za poglavitno nalogo svojega pontifikata si je zastavil krepitev cerkvene države. Julij II. je bil pa tudi odličen diplomat. Takoj po izvolitvi se je lotil obnovitve razdeljene in razgrabljene Papeške države; do tega je prišlo po malomarnosti njegovega prednika Aleksandra, ki je delil cerkveno zemljo svojim številnim španskim sorodnikom v trajno last. Ko je odločno nastopil Julij, je Romanja zopet priznala njegovo nadoblast. Deloma s spretnimi diplomatskimi potezami, deloma z uspešnimi vojaškimi pohodi je pod Patrimonium Sancti Petri zopet pridobil Perugio, Bologno, Parmo, Reggio in Modeno. Le z Benetkami, ki so si prisvojile lepe dele Cerkvene dežele, ni imel srečne roke. Zato je ustanovil 10. decembra 1508 kambrejsko zvezo, ki se ji je pridružil tudi svetorimsko-nemški cesar Maksimilijan Cesar Maksimilijan Habsburški * 1486 † 1519, od 1486 nemški kralj, od 1508 cesar Svetorimsko-nemškega cesarstva. Najprej so Francozi porazili Benečane pri Agnadellu, nakar so Benečani porazili cesarsko vojsko in jo prisilili k umiku. Julij, ki je prej bil enostransko francoski zaveznik in jim je pomagal priti v Italijo, jih je imel sedaj v želodcu, ker niso hoteli oditi nazaj. Zato se je papež sedaj pomiril z Benetkami, ki so mu vrnile oteta ozemlja; skupno so se obrnil zoper Francoze in jih pregnali iz Italije. Nato so ga Francozi premagali pri Bologni pozimi 1510, da jim je moral mesto prepustiti in se je komaj rešil.
Pomiritelj spora med družinama Orsini - Colonna Družina Orsini je bila znana po malodane trajnem hudem sporu z družino Colonna zaradi prevladujočega vpliva v Rimu, dokler nasprotij ni končala bula Julija II. iz leta 1511. Leta 1571 pa sta se vodja obeh družin poročila z nečakinjama Siksta V.. Nato so zgodovinarji zapisali, da "ni bilo sklenjenega med krščanskimi knezi nobenega miru, v katerega ne bi bili družini poimensko vključeni". History of the popes; their church and state (Volume III) by Leopold von Ranke (Wellesley College Library, reprint; 2009)
Peti lateranski koncil Da bi preprečil morebitni razkol, je Julij II. 1512 sklical V. lateranski koncil, ki je imel glavni namen onemogočiti delovanje Pisanskega koncilčka;Ta "koncil" je bil tako rekoč Drugi pisanski koncil; prvi je potekal med Zahodnim razkolom, in je neuspešno skušal napraviti red, ko je Cerkev imela več papežev pomenil pa je tudi neuspeli poskus prenove Cerkve pred nastopom reformacije. Najprej so na njem izobčili udeležence in podpihovalce pisanskega koncilčka, ki se je končno sam razšel. Nato so koncilski očetje predlagali novo ureditev cerkvenega prava, zahtevali ponovne pogovore o zedinjenju z vzhodno Cerkvijo; koncil je izdal nove uredbe o redovništvu, bogoslužju in rimski kuriji; škofom je naročal, najbolj skrbijo za svoje škofije in naj redno vizitirajo samostane, nastopil je proti kopičenju beneficijev in cerkvenih služb in spregovoril o pridigarski dejavnosti v Cerkvi. Cela vrsta zelo dobrih predlogov in odlokov pa je ostala zgolj na papirju in tako koncil dejansko ni imel večjega vpliva na življenje Cerkve. Julij pa kot renesančni ljubitelj umetnosti in lagodnega življenja ni bil človek, ki bi prenovo lahko izvedel; saj je menil, da Cerkvi ne grozi razen turške nobena druga nevarnost. Pa je: na severu je istega leta, ko se je koncil končal, Luter začel namesto reforme svojo reformacijo, ki pa Cerkve ni obnovila, ampak jo razbila; reformacijsko gibanje se je končno tudi samo razklalo na več med seboj popolnoma neodvisnih gibanj.
Ustanovitelj papeške Švicarske garde V času renesanse je 1506 povabil papež Julij II. v Rim švicarske vojake, ki so bili znani po svojem pogumu, plemenitosti in zvestobi. Že mnogo stoletij prej je rimski zgodovinar Tacit o njih zapisal: »Švicarji (Helveti) so bojevito ljudstvo, ki slovi po pogumu svojih vojakov.« To je bil razlog, da so švicarski kantoni kot zavezniki zdaj ene zdaj druge strani igrali pomembno vlogo v evropski zgodovini. Tako so tudi kot zavezniki Julija II. 1512 pomagali oblikovati usodo Italije in papeža, pomagali izgnati Francoze ter dobili naslov defensores libertatis Ecclesiae (branilci cerkvene svobode). Švicarje so v najemniško vojsko silile skromne razmere; v tem času je bilo po švicarskih planinah okoli pol milijona prebivalcev, revščina pa je povzročala pogostno lakoto. Vojaški poklic je bil dobro plačan in iskan, pa so tako tudi iz Helvecije odhajali s trebuhom za kruhom. 22. januar 1506 je uradni rojstni datum Papeške švicarske garde. Tega dne proti večeru je skupina stopetdesetih švicarskih vojakov pod poveljstvom Kasparja von Silenena iz kantona Uri vkorakala skozi Porta del Popolo v Vatikan, kjer jih je blagoslovil papež Julij II. S švicarskimi kantoni je glede zaposlovanja njihovih plačancev sklenil sporazum že Sikst IV. 1497. Zgradil je zanje vojašnice v Vatikanu, kjer stoji na Via Pellegrino še danes cerkvica San Pellegrino. Inocenc VIII. je obnovil staro pogodbo in jih uporabil proti milanskemu vojvodu. Tudi Aleksander VI. jih je najemal v času zavezništva med družino Borgia in francoskim kraljem; v teh vojnah so sodelovali v prvih bojnih črtah zdaj na francoski, zdaj na papeški, pa tudi na svetorimsko-nemški strani. Ko so švircarski plačanci zvedeli, da francoski kralj Karel VIII. načrtuje velik pohod zoper Neapelj, se mu jih je na tisoče pridružilo in konec 1494 so bili v Rimu v francoski vojski, ki je februarja 1495 zasedla Neapelj. Med udeleženci te ekspedicije je bil tudi kardinal Giuliano della Rovere, bodoči papež Julij II., ki je zaradi nesporazumov s papežem Aleksandrom odšel iz Italije v Francijo v dolgoletno prostovoljno izgnanstvo. S Švicarji se je spoznal že dvajset let prej, saj je med drugim posedoval kot nadarbino škofijo Lausanne.
Mecen Papeža Julija ne bi prikazali popolnoma, če ne bi omenili njegove vloge kot zavetnika umetnikov vsake vrste. Kakor hitro je zasedel papeški prestol, je v Rim povabil največje umetnike tistega časa: stavbenike, slikarje, kiparje in rezbarje. Rim je resnično postal umetniško središče. Končal je izgradnjo Vatikana. Med drugim je dal porušiti staro, že razpadajočo Konstantinovo baziliko sv. Petra, ki so jo prizadeli nekateri prejšnji neprilagojeni posamezni posegi. Naročil je stavbeniku Bramanteju, naj napravi načrte za novo. 18. aprila 1506 so položili temeljni kamen za novo baziliko. V Rim je povabil tudi dva druga slovita umetnika: Rafael je s freskami okrasil več prostorov v Vatikanu, zlasti znamenite stanze; Michelangelo pa je poslikal strop v sikstinski kapeli in napravil Julijev mavzolej, kjer je izklesal znameniti Mojzesov kip.